Zgodbe, naše vsakdanje, tokrat spet o ljubezni (ali pač?)

Tudi ljudje modernega kova smo namreč kljub vsej (predvsem) digitalni odtujenosti inherentno socialna bitja in kaj nas bolj poveže enega z drugim kot pa kaka res dobra štorija. Ali rajši kar več njih. Želja, ne že kar potreba slehernika po imenitnih zgodbah nikoli ni in ne bo zares usahnila in to ne glede na to, koliko se bo naša zbrana pozornost še dodatno poslabšala predvsem zaradi vse bolj intenzivnega buljenja v tak ali drugačen elektronski zaslon (na enem katerih ste trenutno tudi vi). In prav priložnost podajanja nekaj dobrih, predvsem pa pogosto tudi dokaj presenetljivih pripovedi je bil eden izmed razlogov, zakaj sem se po začetnem in dalj časa trajajočem otepanju končno vdal v usodo in pristal, da vam že tretje leto zapored v (približno) štiritedenskem ritmu p(r)odajam svoje misli…

In katere zgodbe, po navadi (priznam) s pridihom v preteklost, so v preteklem letu bralca najbolj presenetile, razburile, morda dale celo nekaj v razmislek. Morda je bila krajša črtica izpred natanko stotih let o prvi sodno odrejeni (in izvršeni) eksekuciji v ljubljanski sodni palači, ko je moral predsednik sodišča skorajda s »ta trdo« palico preganjati vsa tista ljubljanska zijala, ki so trumoma ob rani uri hotela prisostvovati temu žalostnemu dogodku. In s tem tudi o rablju, ki je noč pred usodnim jutrom raje spal v jetniški celici čisto zraven obsojenčeve, saj je bila zanj kot javnemu uslužbencu že v tistem času cenovno nedosegljiva še tako splesnela in zakotna ljubljanska bivalna čumnata. Ali pa povest o tem, kako je (tudi) iz naših denarnic kar naenkrat izginilo zlato, pivo pa nam je (vsaj za sedaj?) še vedno ostalo. Kaj pa res dokaj sveža pripoved o izgubljenem koščku Triglava, ki streljaj čez jugozahodno mejo še vedno zvesto straži spomenik (in opomnik) miru? Morda zgolj bralec teh vrstic, ki premore nadpovprečno mero pozornosti (ter seveda potrpljenja).

Za prav te izbrane nekaj krajših zgodb, tokrat s pridihom večnega čustva ljubezni, ki vas prav gotovo ne bodo pustile docela ravnodušne. Ena izmed njih bo celo nadaljevanje zgodbe, ki je bila pred letom dni predstavljena v teh vrsticah. No, na koncu boste vedeli še, kaj pomeni, če ti nekdo najprej opravi operacijo »na pokaz«. A pojdimo raje po vrsti.

Najprej je na vrsti pripoved o madžarskem častniku, ki je v mirnem času kar naenkrat postal najbolj zaželen samec v Budimpešti kot tudi širše. Razlog njegove tedaj (res) neustavljive ljubezenske privlačnosti? Dokaj nenavadna, predvsem pa nepričakovana posledica strela v glavo, ki mu ga je 1915 prizadejal nek ruski kozak na krvavih poljanah (sedaj) poljske Galicije, zaradi katere je ta postal idealen mož:

O budimpeštanskem uradniku Pavlu Kernu ki je zaradi neke rane v svetovni vojni izgubil sposobnost za spanje in posledično že 17 let ni spal, smo že pisali. Te dni se poročajo o njem nove senzacije. Budimpeštanski listi namreč pravijo, da je dobil iz tujine v zadnjem času celo kopo ženitnih ponudb, in sicer od žensk, ki pravijo o sebi, da so neodvisne, predvsem pa bogate. 

Ena med njimi opravičuje svojo ponudbo s tem, da je vedno stremela za možem, ki ne bi bil takšen zaspane, kakršni so povečini poročeni možje. Ugaja ji na Kernu tudi to, da se ne drži dolgočasne meščanske razdelitve časa in da ni nikoli preveč zaspan, da bi ne mogel ž njo posetiti gledališča ali oditi zvečer iz hiše![1]

No, prav ljubezen, še zlasti če je ta še formalizirana s pregovorno »najslabšo pogodbo civilnega prava, in to vobče«,[2] lahko sčasoma trči (tudi) ob čeri kapric življenja in prava. Življenje namreč ni matematika, pravo pa včasih še manj. Vseeno se nekaterih reči kljub vsemu ne dela, pa čeprav je morda prvinska privlačnost dveh oseb že zdavnaj usahnila. Ali pač:

V nekem madžarskem mestu se je pripetilo, da je postal neki obrtnik lahko in hitro vdovec. Z namreč ženo že vrsto let nista živela skupaj. Te dni pa se je žena sprehajala po domačem pokopališču, kjer je naenkrat zagledala v svoje presenečenje križ, na njem pa lastno ime in datum svojega rojstva. Nenadno odkritje, da je že več mesecev mrtva in da spi večno spanje na domačem pokopališču, jo je seveda močno presenetilo. Takoj je odvihrala na državni matrični urad, da bi se prepričala, kako je nastala ta neljuba pomota. Tam pa so ji priobčili, da ne spada več med žive, češ, da si je po uradnih evidencah že pred meseci kar sama končala življenje in da jo je globoko žalujoči mož nato po vseh pravilih tudi pokopal. 

Presenečena žena se je takoj obrnila na policijo, ki je njenega moža zaslišala. Ta je priznal, da si je po ženinem odhodu poiskal neko drugo družico, ki je z njo živel v skupnem gospodinjstvu. No, ta njegova družica pa se je pred meseci obesila in mož jo je dal pokopati kar pod imenom svoje zakonske žene, čeprav je vedel, da še živi. Seveda se bo moral sedaj zagovarjati še pred sodiščem, ker je kanil tako lahko in hitro postati vdovec, kar pa seveda nikakor ne gre…[3]

Zamere (zlasti) ljubezenske narave pregovorno preživijo tudi grob, kar nas dokaj nazorno uči tudi naslednja (tokrat, kaj pa drugega) francoska prigoda:

Premožen Parižan, ki je imel na skrivaj ljubavno razmerje z ženo svojega prijatelja, je ostal svoji ljubici zvest do zadnjega trenutka in se je nanjo spomnil tudi v oporoki. Zapustil ji ni samo bogate dediščine v denarju, temveč tudi pravico do posmrtnega prebivanja v njegovi rodbinski grobnici. Žena ljubici zvestega in hvaležnega moža se pa noče sprijazniti z oporoko svojega nezvestega moža in se je zato obrnila na pristojno sodišče s prošnjo, naj oporoko razveljavi, češ da je bila napisana pod vplivom te premetene zapeljivke. Sodišče je pa ženino zahtevo zavrnilo, češ da zakonolomstvo [v Franciji] že ne more biti povod za razveljavljanje oporoke. Zadeva pride sedaj pred višje sodišče, ki bo moralo sedaj odločiti, ali naj zakonska žena izgubi do mesta v rodbinski grobnici in da-li sme biti moževa ljubica pokopana ž njo v isti grobnici.[4]

No, pa smo prispeli do nadaljevanja zgodbe, o kateri je bilo v eni izmed teh kolumn že nekaj napisanega, in sicer o precej nenavadnem primeru nesojene slovenske izseljenke Marije Cerar. Tu izvemo še njeno ozadje (vsega je bil, dokaj nepresenetljivo, spet kriv nek Rus!), hkrati pa tudi še kako drugo zanimivo podrobnost:

Pred približno enim mesecem sta prišli v pisarno Kmetetza, zastopnika [parnega prevoznika] Avstro - Amerikane v Ljubljani, dve deklici iz Sela pri Moravčah s prošnjo, da se jih odpravi v Ameriko, in sicer v Cleveland. Preskrbljeni s potrebnimi listinami, z voznimi listki in z denarjem sta se odpeljali potnici Marija Cerar in Fani Grošelj v Ameriko. Na parniku, na katerem sta se vozili omenjeni potnici, je ukradel malo pred prihodom v New York neki Rus svojemu sopotniku ves denar. Razširila se je vest, da se skriva tat na parniku, in sicer v ženskem oddelku preoblečen [kakopak] v žensko. Preiskava je zajela tudi potnico Marijo Cerarjevo, kot nenavadno krepko in koščeno žensko, in dognala, da je Marija Cerarjeva pristen fant in s tem seveda tudi tat. 

Toda veselje policije ni trajalo dolgo. Cerarjeva se je izkazala z listinami kot ženska, imela je poleg tega tudi krasne, do pasu segajoče naravne lase in iskati so morali tatu naprej, ki so ga končno tudi našli. A so pri izkrcanju Cerarjevo kljub temu zadržali in jo izročili zdravniškemu oddelku, med tem ko so njeno sopotnico poslali naprej. Ločitev je bila grenka. Zdravniki so dognali, da je Cerarjeva kljub njenim listinam in krasnim lasem vendarle – moški. Odrezali so lase, oblekli zagonetno potnico v moško obleko in jo poslali nazaj v Evropo, da tam rešijo domače oblasti to čudno zagonetko. In fant Marija Cerar se je tako vrnil v domovino. Tu se je dognalo sledeče: Cerarjeva mati je hotela imeti na vsak način hčerko, dasi jih je imela že več. Ko je otrok, ki je bil rojen leta 1885, prišel h krstu, je napravila mati tako, da je bil krščen za punco. In punca je ostala, tudi, ko je bilo treba obleči hlače. Dokler je bil otrok še neveden, ga je gojila mati kot punco, ko se je otrok zavedel svojega spola, mu je ugajalo, da je ostal še nadalje punca. 

In ta »punca« je bila prav pridna, imela je pozneje kot pridno, varčno ter premožno dekle tudi več snubcev, toda omožilo se ni. Njena intimna prijateljica je bila Fani Grošelj. In to je bilo za oba usodno, saj je Fani zanosila. Fani Grošelj ni marala klicati domače babice, Marija Cerarjeva pa ni hotel na tak način končati svoje »komedije« v domovini. Ruski tat na parniku je to preprečil. Cerarja so v soboto doma prekrstili iz Marije v Jožeta, ker se je izkazal vsestransko kot pravi fant, in bo ostal kot tak še tri leta v domovini, dasi ga željno pričakuje njegova Fani v Ameriki, kjer bo dobil potomca. 

Jože Cerar je bil tudi že pri naboru, toda za sedaj še ni potrjen. Je jako dobre volje, dasi mu je bolj ugajala ženska vloga in bo nastopil baje za ta čas, ki mu je usojeno biti v Evropi, nekje v službo, kjer bo opravljal tako moška kot tudi ženska dela.[5]

In na koncu še presunljiv del, in sicer črtica o neki drugi ljubezni, tokrat tisti očetovski do svoje hčerke. Starševska skrb, čeprav morda pristno mišljena in doživeta, ima namreč lahko dokaj nepričakovane pojavne oblike, kaj šele posledice. Tudi pred stoletjem je namreč medicina kot veda uživala precejšnjo nejevero in nezaupanje, in to tudi glede posegov, ki so dandanes čista rutina. In tako se je tudi pripetilo, da je kak veljak pred kakšnim takšnim posegom na ljubljenem naraščaju najprej od zdravnikov zahteval še operacijo »na pokaz«:

V Carigradu se je pred kratkim zgodilo, da je bil sultan priča pred sodiščem. Gre pa za bivšega sultana Abdula Hamida, h kateremu je prišel sodni dvor v njegovo palačo, da ga zasliši kot pričo. Spor, za katerega gre, izvira še iz dobe njegove vlade. Tedaj je zbolela njegova priljubljena hči, princezinja Zulejka na vnetju slepiča. Zdravniki so izjavili, da jo je mogoče rešiti le z operacijo. Sultan ni imel pravega zaupanja v tako operacijo, bal se je, da bi princezinja ne umrla. Zdravniki so ga pregovarjali. 

Sultan se je končno dal pregovoriti ter ukazal, naj izvrše tako operacijo najprej na pokaz. Dobili so v neki bolnišnici pacijentko, ki sicer ni imela vnetega slepiča, marveč neko bolezen v ušesih, toda za to jim ni bilo. Navzlic temu, da se je na vse mogoče načine branila, so ji izrezali slepič. Žena je operacijo srečno prebila, in še le potem je sultan privolil, da se tudi njegovo hčer reže. 

Kmalu nato je pa žena, ki je bila operirana, postala zelo siromašna in bedna. In ker si ni mogla drugače pomagati, je tožila bivšega sultana Abdula Hamida, naj ji vrne slepič. Gre pred vsem za denarno nagrado škode, ki jo od sultana pričakuje. Sultan je bil zaslišan in je tudi potrdil, kar se je zgodilo. 

Turško sodišče pa je razsodilo po turško: odložilo je razsodbo na nedoločen čas.[6]

***

V eni prejšnjih kolumn se mi je zapisalo sklicevanje na dr. Ivana Tavčarja, češ da nam je ljubezen pogosto zgolj v pogubo. Čeprav to morda včasih drži, temu le ni tako. Brez ljubezni nam namreč tudi živeti ni oziroma se pravzaprav niti ne splača. Čeprav v primeru, ko se nato ljubica in žena na tvoji smrtni postelji skregata o tem, katera od njiju bo legla s tabo k zadnjemu počitku. Recimo…

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.