c S
Dan v mestu
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
10.09.2010 Iskanje nečesa boljšega tako v poklicnem kot v zasebnem življenju sodi v bistvo človekovega bivanja.  Naša zahodna soseda je že vsaj nekaj desetletij obljubljena tarča ljudi iz gospodarsko manj razvitih in manj demokratičnih dežel, ki prihajajo v italijanska mesta, v upanju, po nečem višjem ter boljšem življenju zase in za svoje družine. Vendar revne priseljence že dolgo časa ne sprejemajo z odprtimi rokami. Italijanska mesta pa so prav zaradi različnih priseljevanj postala in postajajo vse bolj kulturno različna in bogata ter se tako spreminjajo iz leta v leto.

Firence. Da bi se izognili množici ameriških, nizozemskih, nemških in drugih turistov, ter ponudbam raznih uličnih prodajalcev, se je potrebno sredi vročih poletnih dni podati v florentinska predmestja. Tam sem namreč  daleč od mestnih umetnin odvija pravo in vsakdanje mestno življenje, ki ga ni mogoče najti v turističnih vodnikih ali ga slišati na vodenih turah. Tu ne gre za razkroj mestnih jeder, ki ga lahko opazujemo v velikem številu ameriških ‘velemest’ kot je v svoji zadnji kolumni pisal Matej Avbelj. Nasprotno. Med sprehodom lahko človek opazuje mestnih četrti, ki prekipevajo od življenja in kjer je mogoče najti prav vse barvne odtenke.  V takšnih mestnih četrtih si je mnogo priseljencev poiskalo svoj drugi dom.

Starejši gospod počasi postopa po pločniku prometne mestne ulice. Ob njem hodita, pravzaprav mu pomagata pri hoji, dve gospodični srednjeameriškega videza poznih dvajsetih let. Očitno je, da gospodični nista gospodovi vnukinji oziroma kako drugače z njim sorodstveno povezani. Sta njegovi pomočnici, ki ga spremljata na njegovem vsakodnevnem sprehodu do Piazza de Liberta, ter mu pomagata pri vsakodnevnih opravilih. Njun klepet v blagi španščini se na  ulici meša z florentinskim naglasom izgovorjene italijanščine.

Latinsko-ameriški priseljenci so v mestu postali že stalnica, saj opravljajo večino opravil, ki jih domačini ne želijo oziroma ne morejo opravljati. Tako prav zadnji priseljenci iz Gvatemale, Salvadorje, Paname, Kolumbije ter drugih latinsko ameriških držav pomagajo pri gospodinjskih opravilih, varstvu otrok in pri pomoči starejšim. Postali so delček v  mestnem mozaiku tako kot domačini.

Streljaj od Piazza de Liberta, v kulturnem domu, razbija filipinska pop glasba – gre pravzaprav za ad hoc karaoke – kamor se enkrat tedensko prihajajo družiti in prepevati filipinski priseljenci s svojimi družinami. Ko se njihova zabava zaključi, njihovo mesta zavzamejo nigerijski priseljenci, ki pozno popoldne enkrat tedensko preživljajo v glasnih molitvah, ki odmeva daleč na sosednje ulice. Na drugem koncu mesta na Piazza Santa Maria Novella pa vsak dan razen ob ponedeljkih libanonski kuhar ponuja v pokušino svoje sveže kebabe. Sprehod se lahko zaključi na tržnici v soseski le Cure, kjer veliko priseljencev prodaja najrazličnejše specialitete.

Vsako mesto ima dobre in manj dobre, ter premožnejše in ne tako premožne četrti. Firence niso izjema. Ve se, da premožnejši kupujejo in si ustvarjajo domove okrog Piazza Santa Croce, medtem ko priseljenci živijo na drugem koncu mesta severno od železniške postaje proti mestnemu letališču.  Priseljenci se v teh četrtih vsakodnevno srečujejo z domačini. Na prvi pogled obstaja med njimi harmonija. Domačini z veseljem sprejemajo premožne zahodnjake, ki so se odločili upokojiti se v toskanskem višavju, in ki si lahko privoščijo zapravljati v velikih trgovinah.

Vendar, če pogledamo od blizu, domačini presojajo Florentince s pogledi, kot da so naredili nekaj kaznivega. Med njimi je komunikacija samo takrat, ko oboji izvajajo kupoprodajne transakcije. Priseljenci iz zgornjih dežel so seveda manj zaželeni kot bogati ameriški zvezdniki, ki si v mestu in v njegovi okolici kupujejo vile. Takšni priseljenci se ne bi želeli vključiti v družbo ter naj bi povzročali težave. Glede na vse skupaj se zdi, da je strah pred priseljenci odveč. Enako kot ti priseljenci zapuščajo svoje domače kraje pa v prinašajo v nova domovanja nekaj več, ki takšna starejša mesta tudi bogati in jim ponuja drugačen odtenek. Vendar za izložbenim oknom večkulturnosti še vedno poteka odpor zoper priseljence iz vseh koncev sveta.

V primeru Firenc gre za nekakšni mikrokozmos, ki ga v evropskem kontekstu presegajo mesta kot so Pariz, London, Barcelona in druga evropska velemesta. Firence odražajo posamezne zadeve, ki ji zaradi večkulturnosti najdemo v večjih evropskih mestih. Kakor Firence z muko spreminjajo svoje navade in plasti svoje duše, tako je tudi z njenimi prebivalci, ki še vedno živijo nostalgični preteklosti. Seveda slednje velja tudi za katerokoli drugo evropsko mesto, ki se v zadnjih desetletjih sooča s povečanim prilivom ljudi od drugod, ki večinoma upravljajo njena umazana dela. Če že kaj, manjka temu mestu je samo-refleksija, kako s kritično distanco oceniti razvoj mesta v zadnjih desetletjih. Italijanski in evropski strah pred priseljenci je odveč, saj si večina le-teh poskuša dokopati do boljšega življenja, s trdim delom in odrekanjem. Politično usmerjeni napadi na nove prišleke v mestu ne privedejo nikamor drugam kot predvsem v povečanje nestrpnosti. Dan v mestu, priseljenci iz različnih dežel obogatijo in mu dodajo svoje barve v mestni mavrici.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.