Naraščajoča nevarnost v svetu ne popušča. Obstoječi konflikti in grožnje, tudi takšne, kot je nakazana invazija ZDA na Grenlandijo, ter usihanje moči mednarodnega prava kažejo, da postaja zadeva tudi za Evropsko unijo (EU) vse bolj resna. Na srečo sprožajo vsi ti pojavi tudi nasprotne reakcije, tj. zahteve po miru, demokraciji, spoštovanju mednarodnega prava in normalizaciji porušenih odnosov v mednarodnem prostoru. Vprašanje je, kaj bo prevladalo. Upajmo, da bo tudi EU res kmalu dokončno dojela, da se mora postaviti na lastne noge, pokazati več odločnosti in mnogo bolje izkoristiti svoje potenciale.
Svet je spet v času, ki nas izrazito spominja na znano Burkovo misel, da je za zmago zla dovolj, da dobri ljudje ne storijo ničesar. V Evropi se tako v zadnjih letih počasi prebujamo iz iluzije, da sta naša varnost in mir bolj ali manj zagotovljeni z našim članstvom v Natu in dobrimi odnosi z ZDA. Nič od tega ni več samoumevno. Zdaj nam ZDA, do včeraj še prijateljska država, zaveznica in v marsičem tudi vzornik, grozijo z (vojaško) invazijo na ozemlje evropske države (Grenlandija), pri čemer njihov predsednik ne izbira besed in sredstev, ko podcenjevalno ali celo zaničljivo govorijo o EU in njenih članicah. Zadnja bravura na to temo je bila pred nekaj dnevi njegova izjava, da so se med vojno v Afganistanu po terorističnih napadih 11. septembra 2001 evropske zaveznice izogibale spopadom na fronti, na kar so se v Evropi ogorčeno odzvale tako družine padlih in živih veteranov, kot tudi evropski politiki. Pri tem ni tragično le to, da ameriški predsednik lahkotno izreka takšne (in mnoge druge) neresnice in žalitve, temveč predvsem tudi to, da s tem manipulativno odvrača pozornost od dejstva, da so bile doslej ZDA edina članica Nata, ki je bila v skladu s 5. členom pogodbe o Natu deležna kolektivne (solidarne) vojaške pomoči ostalih članic Nata, torej predvsem tudi evropskih držav.
Kakorkoli že, svet potrebuje več uravnoteženosti in zavor, ki bodo preprečile nadaljnje eskalacije novodobnih imperializmov in kršitev mednarodnopravnih načel in pravil. V nasprotnem primeru se bo politična in vojaška moč kmalu do te mere skoncentrirala pri nekaj velesilah (ZDA, Kitajska, Rusija itd.), da si bodo te bolj ali manj sporazumno ozemljsko razdelile svet, pri čemer se bo vsaka od njih brezkompromisno, tudi z vojaško silo, polastila svojega dela pogače. V takšnem skrajno multipolarnem svetu je obstoj samostojne Evrope in še bolj Slovenije lahko močno vprašljiv. V takšnem scenariju je namreč najbolj verjetno, da se navedeni vzorec ozemljskega prilaščanja reproducira tudi na srednji ali mikro ravni, kjer si potem srednje velike države prilastijo ozemlja majhnih. Vse to bi seveda pomenilo velik civilizacijski zdrs, ki pa jih je bilo v zgodovini že veliko, zato si ne smemo delati utvar, da je v današnjem svetu kaj manj mogoč in verjeten. Edino kar lahko v trenutni situaciji (še) prepreči takšno globalno civilizacijsko nazadovanje, tj. svetovno prevlado gole politične in vojaške moči nad pravom in kulturo miru, je vzpostavitev novih mehanizmov ravnotežja moči v mednarodnem prostoru. V tem pogledu je izjemnega pomena odločnost večjih in vplivnejših demokratičnih okolij, kot so npr. EU, Indija, Kanada ali Avstralija, da se z vsem svojim političnim, ekonomskim in drugačnim vplivom in potencialom zoperstavijo navedenim destruktivnim težnjam ter obranijo pred njimi vrednote demokracije, vladavine prava ter načeli suverenosti držav in samoodločbe ljudstev oziroma narodov.
Sistem zavor in ravnovesij (angl. checks and balances), ki ga je v specifičnih oblikah poznal že stari vek, vendar ima moderni pojmovni izvor predvsem v ustavni teoriji in praksi ZDA, pridobiva ob vseh zgoraj navedenih trendih v sedanjem svetu tudi globalni pomen. Če si na kratko pogledamo zgodovino in pomen sistema zavor in ravnovesij, vidimo, da so njegovi zametki prisotni že v antični ideji in praksi mešane oblasti (t. i. mešane vladavine ali mešane ustave). Tako je npr. že Aristotel menil, da je v državi (polis) potrebno ravnovesje med prvinami demokracije, oligarhije in tiranije. V institucionalni politični zgradbi države (gr. politeia) naj bi veljala mešana ustava, ki zagotavlja, da je moč porazdeljena med revne in bogate, da (prev)vladajo pravila in ne posamezniki ter da nobena posamezna skupina ali posameznik ne dominira v državi. Cilj takšne mešane državne oziroma ustavne ureditve je izogibanje skrajnostim, ki bi vodile bodisi v kaos (anarhija kot nekontrolirana demokracija), v prevlado elit (oligarhija) ali v vladavino enega (tiranija). V antični rimski republiki se je sistem zavor in ravnovesij izoblikoval skozi različne pristojnosti in mehanizme medsebojnega vplivanja ljudskih skupščin, senata in magistratov (predvsem konzulov). V modernem času pa se je pomen sistema zavor in ravnovesij najbolj neposredno izrazil v ameriški ustavni doktrini, kjer je npr. James Madison v Federalističnih spisih posebej izpostavil pomen medsebojnega nadzora oziroma omejevanja (angl. check) tako v razmerjih med vladnimi uradi kot tudi na ravni najvišjih državnih organov. Čeprav se je pred in po tem ideja o medsebojnem omejevanju različnih organov oblasti vsaj implicitno izrazila tudi pri mnogih zagovornikih načela delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno, sta doktrina in praksa sistema zavor in ravnovesij (checks and balances) dobila posebno težo prav v ustavnem sistemu ZDA, in sicer kot nekakšna posebna varovalka demokracije.
Ta varovalka zdaj v ZDA pospešeno popušča pod avtoritarnim pritiskom predsednika Trumpa in njegove administracije. Marsikatero odločitev sodišč ta administracija ignorira ali zaobide, kongres pa postaja vsaj v sedanji sestavi, v kateri imajo republikanci večino, vedno bolj nekritičen zaveznik predsednikovih politik, žal tudi tistih najbolj nesprejemljivih in nevarnih, kot je npr. predsednikova napoved zavzetja Grenlandije na lep ali grd način. Znotraj ZDA lahko nadaljnja slabitev sistema zavor in ravnovesij privede v diktaturo, v svetu pa, upoštevaje mednarodni vpliv ZDA, do hude nadaljnje slabitve mednarodnega prava.
Če gledamo na sistem zavor in ravnovesij v širšem smislu, ta dandanes daleč presega zgolj mehanizme medsebojnega omejevanja in uravnotežanja treh vej oblasti v demokratičnih sistemih. Med subjekte, ki v demokracijah nadzirajo in vsaj posredno omejujejo moč oblastnih organov sodijo namreč tudi neodvisni mediji, subjekti civilne družbe, predvsem tudi nevladne organizacije in strokovna združenja. Poleg tega ima vedno več demokratičnih držav tudi državne organe, ki sicer ne sodijo v klasično tridelno delitev oblasti (npr. ustavna sodišča, varuhi človekovih pravic), vendar s svojim delovanjem pripomorejo k omejevanju in širši uravnoteženosti oblastne moči.
Zavore in ravnovesja v takšnem širšem smislu danes še kako potrebujemo tudi v mednarodni areni. Ker mednarodnopravni mehanizmi znotraj OZN in drugih mednarodnih organizacij niso (več) dovolj učinkoviti, je v tem pogledu za svet še kako pomembno, da tudi EU postane pomembnejši del svetovnih zavor in ravnovesij. To je tudi edina rešitev za EU kot takšno. Svoj pomemben položaj v svetu bo namreč lahko ohranila in okrepila le, če bo v prihodnjih tednih, mesecih in letih uspela vzpostaviti zares trajno odločno držo zoper invazivne namene in posege ZDA v njeno ozemlje, politiko in ekonomijo, ter če bo vztrajala v prav tako odločni drži zoper manipulacije in morebitna nasilna dejanja s strani drugih velesil. Hkrati bo morala čim prej okrepiti svojo konkurenčnost, inovativnost in notranjo povezanost. Le tako bo lahko EU tudi na stari celini vsaj svojim članicam (upajmo, da tudi širše) še naprej zagotavljala mir in sodelovanje ter ohranila svojo demokratično in splošno kulturno identiteto.
EU ima za to dovolj potenciala, zato gre tu predvsem za vprašanje zadostne politične in širše evropske ljudske volje. Če se bomo Evropejci skupno odločili, da podpiramo takšno ambiciozno umeritev EU, ter ne bomo naklonjeni tistim, ki slabijo EU, bo Evropa ostala pomemben demokratičen vzor sobivanja celemu svetu. Seveda nas ob tem čakajo še pomembni demografski, podnebni, energetski in drugi izzivi, ki jih ne bo lahko prebroditi. Toda če pomislimo na možne alternative, nam hitro postane jasno, da je to še vedno edina in najboljša pot za ohranitev in nadaljnji razvoj že pridobljenih civilizacijskih dobrin kot so demokracija, pravna država, človekove pravice, strpnost in sodelovanje. EU mora zato skupaj s svojimi naravnimi demokratičnimi zavezniki postati pomembna ovira in zavora vsem tistim svetovnim trendom, ki te vrednote uničujejo, ter hkrati tudi dejavnik uravnoteženosti sveta. Če to ne uspe, se bodo zavore in ravnovesja vzpostavljala pretežno le še med svetovnimi diktaturami. To pa bi bil ne le velik civilizacijski korak nazaj, marveč tudi usodni udarec za Slovenijo, ki bi jo v takem svetu hitro nadvladali močnejši.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
