Če vprašate povprečno Slovenko ali Slovenca, ali podpira svobodo govora, bo večina odgovorila pritrdilno. Če vprašate, ali je sprejemljivo biti nesramen do drugih, kaj kmalu ugotovite, da te podpore nikoli zares ni bilo.
Nianse so seveda pomembne. Slovenija ni nikoli povsem ponotranjila svobode izražanja kot negativne svoboščine, torej pravice govoriti brez pretiranih omejitev, tudi ko so izrečene besede neprijetne, nesramne ali celo žaljive. Namesto tega naši zakoni izražajo podporo prijetnemu govoru, ki ga varujeta tako pravo kot kulturni pritisk. V času, ko se srečujemo z novimi hibridnimi grožnjami, na primer poskusi vplivanja na politično okolje z masovnim sporočanjem spletnih botov, hkrati tvegamo, da nas nadaljnje omejevanje zakonitega govora postopno pripelje v cono mehkega avtoritarizma, kjer samocenzura postane norma, svoboda pa izjema, kjer se meja med nesprejemljivim in nedovoljenim vse bolj briše. V takem okolju ljudje ne molčijo samo zaradi zakonskih sankcij, ampak ker jih je družba naučila, da je bolje biti tiho, vsaj v javnosti in na družbenih omrežjih.
Pasti kompleksnih vprašanj, povezanih s svobodo izražanja, je dobro razumel profesor Isaiah Berlin. V svojem inavguralnem predavanju na Univerzi v Oxfordu 31. oktobra 1958 je predstavil dva koncepta svobode. Prva je negativna svoboda, ki jo Berlin pojmuje kot odsotnost vmešavanja države v izražanje državljank in državljanov. Ko postane najbolj skrajna, obstaja nevarnost, da družba zapade v boj vseh proti vsem, pri čemer je jezik orožje in lahko vsak brez omejitev napada druge, zlasti pripadnice in pripadnike marginaliziranih skupin. Druga je pozitivna svoboda, ko država svobodno delovanje razumno omeji, da ljudem omogoči resnično svobodo uresničevanja lastnih potencialov v varnem družbenem okolju. Ko pozitivna svoboda postane najbolj skrajna, obstaja nevarnost nastanka totalitarizma in instrumentalizacije zakonodaje za zatiranje prebivalstva in vsakokratne opozicije. Obe pojmovanji sta pomembni. Prav ta napetost med zaščito svobode govora in željo po urejenem, strpnem družbenem okolju je danes ključni izziv, s katerim se srečuje tudi Slovenija.
Pri naših politikih se zdi, da so za svobodno izražanje, ko so v opoziciji in tovrstno zaščito sami potrebujejo. Ko pridejo na oblast, marsikdo pokaže svoj pravi obraz. Na eni strani smo videli čudaške ideje o kaznovanju ljudi zaradi žaljenja represivnih organov med kolesarskimi protesti. Na drugi strani obstaja skrajna naravnanost, da bi vsako, tudi legitimno prevpraševanje nekaterih vidikov postmodernizma in študij spolov označili kot sovražni govor. To kaže, da svobodo izražanja slovenski politiki pogosto pojmujejo kot orodje političnega boja in ne kot ustavno varovano pravico, h katere zaščiti so poklicani. Svoboda govora je v našem političnem prostoru pogojna in ne ponotranjena.
Vsaka demokratična država ima predstavnike, kot si jih zasluži in ki jih izvoli. Ob tipični politični preračunljivosti naših predstavnic in predstavnikov z obeh političnih polov smo tudi kulturno do svobode izražanja precej zadržani. Glede na raziskavo, ki jo je v letu 2023 opravil profesor Vehovar, 89 odstotkov Slovenk in Slovencev motijo ali zelo motijo grožnje in nasilna retorika, 87 odstotkov sovražni govor, 84 odstotkov žaljiv govor in 73 odstotkov preklinjanje in vulgarnosti. Slovenke in Slovenci pri tem od večine držav t. i. globalnega Severa bistveno odstopamo. Ne samo od Združenih držav, ki so posebej pod predsednikom Trumpom Divji zahod sovražnega govora. Upoštevaje Unescovo poročilo Global Concerns in druga sorodna poročila imamo do govora precej nizko toleranco tudi v primerjavi z drugimi razvitimi državami. Pri tem ne nasprotujemo zgolj nezakonitemu, temveč tudi družbeno motečemu izražanju.
Naš pravni red izraža kulturo, ki svobodo razume kot pravico do prijetnega govora. V kazenski zakonodaji imamo določbe zoper razžalitve, obrekovanje, zaničevanje in spodbujanje sovraštva, ki predstavljajo okvir zamejitve najbolj zavržnih oblik govora. V medijskem pravu je predpisana prepoved širjenja nestrpnosti, za zdaj brez prekrškovnih sankcij. Pri tem ni dvoma, da nas čakajo pozivi k nadaljnjim omejitvam, predvsem glede na izzive, ki jih prinašajo dezinformacije in hibridne grožnje. Soočali se bomo s pritiski, da naj sprejmemo strožje predpise glede izražanja, podobne tistim v Veliki Britaniji, kjer ljudi zaradi žaljivih objav na družbenih omrežjih obsojajo na zaporne kazni. To naj bi varovalo demokratični prostor na eni strani pred tujimi, vojaško motiviranimi manipulacijami in na drugi strani pred zlonamernim delovanjem državljank in državljanov.
Velika nevarnost je prav v tem, da bomo zaradi strahu pred zlorabami pretirano omejili svobodo izražanja in medijev, kar bo po naravi stvari vodilo v izkrivljeno javno razpravo in instrumentalizacijo prisilnih vzvodov za pregon političnih nasprotnikov ali ljudi s kulturno nezaželenimi stališči. Zato je ključno, da smo pri oblikovanju takšnih omejitev izredno previdni, saj lahko čezmerno urejanje hitro postane orodje zatiranja namesto zaščite demokracije.
Nakazuje se tudi za nekatere skrb vzbujajoč, a zdi se, da nezadržen trend, da bodo poklicni novinarji v veliki meri nadomeščeni z decentraliziranim deljenjem informacij prek družbenih omrežij in drugih platform. Pozitivni vidiki te decentralizacije bodo najverjetneje demokratizacija javnega prostora in prisotnost več glasov v javnih razpravah. Med nevarnosti seveda spadajo širjenje lažnih novic, polarizacija in pomanjkanje preverjanja dejstev, ki je bilo značilno za tradicionalno novinarstvo. To postavlja vprašanja razmerja med svobodo izražanja in svobodo medijev, ki bodo še nekaj časa ostala nerazrešena. Slovenski paradoks svobode izražanja ni zgolj pravno-kulturna dilema, ampak družbena odločitev, ki bo vplivala na življenja nas in naših potomcev.
Pri tem vem, da moje stališče v slovenskem kontekstu ni populistično. Vendarle pa je treba znova in znova poudariti, da svoboda izražanja ni le pravica do prijetnega govora. S tem izgubljamo bistvo demokracije, kulturno kreativnost in možnost soočanja z resnico, tudi ko je ta neprijetna in vulgarna. Kot je nekoč zapisal Cankar: »Gospodar se menja, bič pa ostane, in bo ostal za vekomaj; zato, ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!«
Le z ustreznim ravnovesjem med pozitivno in negativno svobodo bomo lahko živeli v družbi, ki ni le mirna in urejena, ampak tudi zares živa, raznolika in odporna. Ali smo zreli za to odgovornost?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
