Ljudje vseskozi delujemo na voljni podlagi in pojem volje uporabljamo v vsakodnevnem življenju. Le redko pa se vprašamo, kaj sploh je volja in kako se oblikuje. Govorimo o dobri in slabi volji, o močni in šibki volji, o volji do življenja, o volji zakonodajalca ali sodnika, o svobodni ali nesvobodni volji, o individualni ali obči volji itd. Nekateri ljudje z močno voljo dosežejo velike in celo neverjetne stvari (npr. izjemne poklicne uspehe, »čudežne« ozdravitve ali osebne preobrazbe), marsikdo pa po drugi strani nima zadosti volje, da bi nekaj storil ali spremenil v svojem življenju, s čimer ni zadovoljen. Pogosto tudi nimamo dovolj voljne moči, da bi se uprli slabim praksam ali navadam (ne znamo jim odločno reči: Ne!). Vsa ta in druga vprašanja, povezana z voljo človeka in družbe, so bistvenega pomena za naša življenja in poklice, zato jim tu namenjam nekaj svojih misli, pri čemer je namen te kolumne seveda (lahko) le zelo skromen, kajti vprašanja, ki zadevajo voljo so predmet številnih poglobljenih filozofskih, teoloških, psiholoških in drugih razprav.
Razlika med uspešnimi in neuspešnimi ljudmi je pogosto v tem, da prve vodi močna volja, medtem ko drugi takšne lastne volje niso zmožni proizvesti. Seveda je navedena razlika lahko tudi rezultat različnih osebnih ali družbenih dejavnikov, toda ljudje smo v povprečju nagnjeni k temu, da tem drugim dejavnikom radi pripišemo preveliko težo in zanemarimo odsotnost lastne voljne sposobnosti, da bi nekaj naredili ali opustili. Po domače rečeno, ljudje smo polni izgovorov, da se nam ne bi bilo treba za neko zadevo (bolj) potruditi. Enostavno nimamo volje, da bi se nečesa pozitivnega lotili ali nekaj negativnega opustili, pri čemer najdemo opravičila v premajhni podpori s strani drugih ljudi, v pomanjkanju časa, slabem zdravju, težkih socialnih okoliščinah, napornih družinskih razmerah, nasprotovanju in nagajanju drugih itd. Razlogov zaradi česar se nečesa ne lotimo ali ne rečemo »Ne!« kaki hujši navadi oziroma razvadi je vedno dovolj. Da ne bo pomote, naj ponovim, da so seveda pogosto zunanji oviralni dejavniki res močni in zato marsikdaj ne moremo in ne smemo kriviti (izključno) sebe, če nam za kako zadevo zmanjka lastne voljne moči. Toda če se iskreno analiziramo in preizprašamo, kdaj smo si za ta ali oni neuspeh krivi sami, bomo ugotovili, da bi lahko v življenju zase in za druge naredili (še) marsikaj več dobrega in koristnega, če bi za to le zbrali dovolj lastne volje.
Seveda je ključno vprašanje, kako to storiti, tj. zbrati dovolj voljne moči oziroma energije. Kako ustvariti in krepiti voljo, da npr. ustvarimo zdrave prehranske in gibalne navade, več in bolje študiramo, poklicno napredujemo ali krepimo svoje vrline kot so prijaznost, poštenost, odgovornost itd.? Seveda je mogoče voljo krepiti tudi v negativno smer, v smeri neetičnih, protipravnih ali nezdravih dejanj – vendar tukaj ne želim govoriti o tem. Prav je namreč, da razmišljamo o krepitvi lastne voljne moči le v smeri pozitivnih ravnanj in opustitev.
Tukaj moramo zdaj vklopiti celostni pogled na človeka. Nobene razsežnosti (dimenzije) našega bivanja in delovanja namreč ne moremo obravnavati ločeno od celote, če želimo priti do pravih odgovorov oziroma rešitev. Krepitev volje moramo zato nujno povezati vsaj še z (raz)umsko sposobnostjo človeka, pri čemer je razumski del (intelekt) neločljivo povezan tudi s čustvenim in širšim socialnim poljem človeka, kar ponazarja npr. angleški pojem »mind«, ki ga običajno v slovenščno prevajamo kot človeški »um«. Povedano preprosto, človeška volja in razum (v smislu človeškega uma) morata hoditi z roko v roki, da lahko dosežemo nek smiseln, tj. dober in koristen cilj.
Za prikaz navedenega razmerja se mi zdi najprimernejša ponazoritev z radio aparatom. V tem primeru voljo ponazarja električna energija, razum pa ponazarjajo frekvence, na katerih lovimo radijske signale. Če imamo še tako močan električni naboj (močno voljo), pa radijski aparat ni naravnan na pravo frekvenco (razum ni vklopljen ali deluje slabo), bo radio aparat zgolj šumel ali škripal. Če pa imamo še tako natančno naravnano pravo radijsko frekvenco (razum torej deluje optimalno), pa radio ni priklopljen na elektriko (ni torej volje), pa seveda ne bomo slišali ničesar. Parafrazirano rečeno: volja brez razuma je slepa, razum brez volje pa nemočen. Za kaj zares pametnega in dobrega moramo zato krepiti tako razum kot voljo, se torej učiti in naučiti prave stvari in hkrati krepiti svoj voljni mehanizem. Ko sta volja in razum aktivirana v medsebojni harmoniji, to vodi v sinergijo, ki nam v subjektivno največji možni meri omogoča uspešno delovanje oziroma doseganje zastavljenih pozitivnih ciljev.
O tem, kako naj se pravilno intelektualno, emocionalno, socialno itd. izobražujemo, je bilo že veliko napisanega. Pri tem v zahodni civilizaciji, ki je z razmahom razsvetljenstva v pretežni meri uveljavila primat razumske (racionalne, intelektualne) inteligence, šele v zadnjem obdobju močneje izpostavljamo večrazsežnost človeške inteligence, v katero sodijo poleg racionalne tudi emocionalna, socialna, jezikovna, glasbena, gibalna, prostorsko-orientacijska in še kakšna vrsta inteligence. Prav umanjkanje (vzgoje in izobraževanja na področjih) emocionalne in socialne inteligence se danes kaže tudi v številnih vojnah in drugih družbenih konfliktih, v porastu avtoritarnih in totalitarnih teženj svetovnih voditeljev in njihovih številnih simpatizerjev, v pomanjkanju empatije in solidarnosti ter nenazadnje v pohlepu in drugih oblikah egocentričnosti, ki utegnejo človeštvo ponovno pripeljati v kataklizmične konflikte in razmere.
Če vse to povežemo z vprašanjem volje, lahko ugotovimo, da je močna volja ob izostanku zdrave pameti in človeških vrlin lahko le instrument primitivnih političnih, verskih, finančnih, ekonomskih, vojaških in drugih družbenih elit, kar seveda resno ogroža eksistenco ali vsaj kakovost eksistence naših otrok in vseh prihodnjih generacij. Kljub temu, da razumsko gledano vsi vemo, da bomo psihofizično umrli ter nepovratno izgubili vsa materialna sredstva in bogastva, se naša emocionalna in socialna inteligenca očitno ne vklopita v zadostni meri, da bi preprečili degeneracijo človeštva, ki v največjem dosedanjem razcvetu materialnega bogastva, pretoka informacij in (zgolj) intelektualnega znanja vedno bolj tone v nevednost in primitivizem vseh vrst. Z mnogimi usodno slabimi odločitvami in ravnanji neposredno škodimo tudi svojim otrokom in nasploh vsem bodočim generacijam, vendar se kljub racionalnemu zavedanju tega dejstva na to emocionalno in socialno ustrezno ne odzovemo in kot nekakšna človeška čreda topoumno drvimo proti prepadu.
Seveda se lahko ta trend tudi zaustavi ali obrne. Nekoč se zagotovo bo. Vprašanje je le, ali šele po hudih krizah in konfliktih, morebiti celo tretji svetovni vojni, ali pa po mirni, reformni in evolutivni poti že prej. Pri povezovanju razuma in volje je zato treba imeti v mislih, da moramo težiti k takšnim idejam, ki se čim bolj oddaljujejo od nevednosti in primitivizma ter težijo k pozitivnim človeškim vrlinam in družbenim vrednotam. To lahko storimo le, če hkrati in povezano razvijamo vse razsežnosti naše (zdravorazumske) inteligence in tako naši volji omogočimo, da nas požene v vrednostno pozitivno smer.
Toda ob tem, ko si nadaljnje in uspešnejše razvijanje večrazsežnostne človeške inteligence znamo predstavljati in se nam (vsaj) zdi izvedljivo, se zdi krepitev volje težji zalogaj. Eno je prepoznati škodljivost nezdrave prehrane, slabih navad ali vojne ter razumsko ugotoviti, kaj je njihova zdrava in dobra alternativa, drugo pa je zbrati dovolj volje, da to alternativo realiziramo. Zdi se torej, da je krepitev volje pogosto (naj)težji zalogaj. Vendar v resnici ni tako. Za razvijanje in krepitev volje velja namreč isto temeljno vodilo kot velja za razvijanje (večdimenzionalne) inteligence: vaja krepi in dela mojstra!
Toda kako ta princip praktično uporabiti. Kako dejansko (o)krepiti svojo voljo? Tudi sam sem se o tem večkrat spraševal, dokler nisem prejel odgovora ob poslušanju predavanja nekega modrega učitelja. Dejal je, da je volja podobna mišici. Treba jo je krepiti s postopno vadbo. Če zdaj to pojasnim na svoj način, bi dejal, da moramo po tem, ko se po dolgem času telesne neaktivnosti lotimo npr. telovadbe, najprej narediti le deset počepov ali pet sklec – kajti več tako ali tako ne zmoremo, pa še škodilo bi nam. To nato ponavljamo nekaj dni in po kakšnem tednu ali dveh preidemo na dvajset počepov ali deset sklec. Po kontinuirani vadbi in takšnem stopnjevanju vaj bomo čez mesec ali dva že brez večjega napora naredili trideset počepov in petnajst sklec. Seveda ima vse to svojo mejo in zato ne moremo misliti, da bomo čez leto dni lahko naredili naenkrat kar sto sklec. Toda vsekakor na ta način postopno krepimo svojo voljo do meja lastnih zmogljivosti oziroma lastnega potenciala, ki ga prej nismo izkoristili. Podobno seveda velja tudi za inteligenco, ki jo s kontinuiranim delom in vajami krepimo z racionalnim, emocionalnim in socialnim učenjem. Pri vsem tem je pomembno vedeti tudi to, da se – če se spet vrnem k volji – s takšnim postopnim vendar vztrajnim ponavljanjem volja ne le krepi, pač pa nam postaja tudi nekaj prijetnega, začne nam povzročati občutek nekakšne ugodne zasvojenosti, zato jo vedno lažje tudi reaktiviramo in perpetuiramo.
Vse to se sliši znano, morebiti celo banalno, in res ni nič posebnega. Toda to zares dojeti, ponotranjiti in aktivirati – je nekaj posebnega! Tega mnogi ne zmorejo, vsaj ne v zadostni meri. Neka uspešna kitajska zdravilka, ki je tudi samo sebe ozdravila težje oblike raka (zdravniki so ji napovedali, da bo kmalu umrla), je svojim učencem dejala: vse to bi zmogli tudi vi. Razlika med menoj in vami, ki zaenkrat tega še ne zmorete, je le v tem, da imam jaz mnogo močnejšo voljo od vas.
Za konec naj še malce filozofsko in strnjeno dodam, da je pri vsem tem bistveno zavedanje, da smo ljudje pri sprejemanju svojih voljno-(raz)umskih odločitev svobodni. Sliši se nekoliko neobičajno in skrajno, toda vsi se subjektivno svobodno odločamo, ali bomo sledili morali, etiki ali pravu ter ali bomo storili ali opustili to ali ono. Seveda ima vsaka takšna odločitev in njeno posledično ravnanje svoje naravne in družbene posledice. Toda ne glede na vse filozofske, teološke in druge razprave, ki bodisi priznavajo bodisi zanikajo obstoj človekove svobodne volje, smo ljudje v tem pogledu subjektivno svobodni. Četudi bi ontološko pristali na ugotovitev, da je vse (božje) predeterminirano, je naša možnost subjektivne izbire v času in prostoru nekaj obstoječega. In četudi bi dejali, da je ta obstoj z vidika (božjega) stvarstva zgolj iluzoričen – podobno kot so sanje iluzorične v primerjavi s tem, kar imenujemo stanje budnosti –, je ta obstoj vsaj s človeškega vidika še vedno obstoj nečesa (tako kot lahko rečemo, da sanje kot takšne obstajajo) in to nekaj je za naše vsakdanje življenje in našo evolucijo ključnega pomena. Seveda je na (naj)višji stopnji človeške involucije (ki prej ali slej sledi evoluciji) človeška duša onkraj teh vprašanj in dilem. Toda za vse nas, ki ne dosegamo takšnih stanj zavesti, je še kako pomembno, da se zavedamo, da nas prav vsaka stvar in dogodek v tem materialnem svetu postavlja pred različne izbire ter da smo pri odločitvah o teh izbirah subjektivno svobodni. Pri tem pa seveda ravnamo modro, če izbiramo in realiziramo vrednostno pozitivne odločitve, za kar potrebujemo dovolj volje in zdrave pameti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Pogovor z LEXI
