Večino sodišču pridruženih mediacij preživim z zakonci ali bivšimi zakonci, ki so v postopku mediacije zaradi razveze zakonske zveze, s strankami, ki so že razvezane, vendar še vedno sredi pravnih ali čustvenih bojev z bivšimi partnerji zaradi skrbništva, stikov in preživnine skupnih otrok. V skoraj dvajsetih letih dela v vlogi odvetnice in mediatorke na področju družinskega prava sem spremljala neštete življenjske zgodbe, pogosto zaznamovane s travmo, izdajami, razočaranjem in bolečino. V ospredju večine zgodb pa je velikokrat nezmožnost odpustiti in pustiti preteklost za sabo.
Nezmožnost odpustiti je pogost razlog, da so razvezni postopki tako dolgi, dragi in čustveno izčrpavajoči. Ne gre le za vprašanja skrbništva, preživnine ali delitve premoženja, temveč je to prava čustvena vojna, ki jo posamezniki nezavedno nadaljujejo v sodni dvorani.
Razveza zakonske zveze kot pravni institut je v zakonodaji opredeljena razmeroma preprosto. V Sloveniji jo ureja Družinski zakonik (DZ), ki določa, da zakonska zveza lahko preneha z razvezo, če so odnosi med zakoncema tako porušeni, da skupno življenje ni več mogoče. Sodna praksa je ob tem precej jasna: če ni več zakonske skupnosti, če ni več skupnega življenja, se domneva, da so odnosi nepovratno porušeni.
V resničnem življenju je razveza le vrh ledene gore. Pod gladino pravnih določb se skrivajo neurejene čustvene razsežnosti, ki pogosto odločilno vplivajo na dolgotrajnost in zapletenost sodnega postopka. Prav zaradi tega se vse bolj poudarja pomen alternativnega reševanja sporov, zlasti družinske mediacije.
Namen mediacije je, da se stranki dogovorita na način, ki jima bo omogočil mirno in sodelovalno nadaljevanje odnosa, še posebej, kadar imata skupne otroke. Vendar je učinkovita mediacija mogoča le takrat, ko so udeleženci pripravljeni na osnovno notranje delo: opustiti zamere, umiriti maščevalnost in v sebi odpreti prostor za konstruktivni dialog. Tu pa pogosto naletimo na ključno oviro – nezmožnost odpustiti.
Na prvi pogled se odpuščanje morda zdi psihološki, duhovni ali celo terapevtski pojem, za katerega v pravu ni mesta. Toda če pogledamo pobliže, ugotovimo, da ima odpuščanje implicitno vlogo v številnih določbah družinskega prava, še posebej tam, kjer se zakon poskuša izogniti konfliktu in daje prednost dialogu.
Načelo največje koristi otroka, kot ga opredeljuje 7. člen DZ, zahteva, da starši tudi po razvezi sodelujejo, kadar gre za vprašanja vzgoje, varstva in stikov z otrokom. To pomeni, da morajo pogosto komunicirati, sklepati dogovore in občasno delovati kot usklajen tim. V praksi to ni mogoče, če med njima ni vsaj osnovne pripravljenosti na spravo. Pogosto to pomeni, da se morata odpovedati želji po kaznovanju drug drugega in najti skupni interes – dobrobit otroka.
Tudi načelo sorazmernosti v delitvi skupnega premoženja spodbuja k dogovoru. Sodni postopki v delitvah premoženja, v katerih udeležence vodijo čustva, in ne razsodnost, so dolgotrajni, finančno obremenjujoči in se pogosto nadaljujejo v dodatne tožbe, pritožbe in izvršbe – vse to na račun energije, ki bi jo posameznik sicer lahko usmeril v graditev novega življenja.
Zgodi se, da posamezniki v mediaciji prvič slišijo, da se jim ni treba maščevati. Da obstaja pot naprej, ki ni vezana na to, da »zmagajo«. Takrat jim pogosto povem zgodbo o Nelsonu Mandeli. Njegov odgovor na Clintonovo vprašanje, zakaj ni sovražil svojih paznikov, ni le zgodovinski citat. Je opomnik, da je svoboda notranja odločitev. Mandela je razumel, da s sovraštvom ohranjamo vpliv tistega, kar nas je prizadelo.
Tudi pri razvezah se mnogi sprašujejo, zakaj bi odpustil(a), če pa je najin zakon uničil(a) on(a). Odgovor je v resnici preprost: da boste svobodni. Ne zaradi drugega, temveč zaradi sebe. Ker šele z odpuščanjem se zaključi odnos v srcu in umu – ne le s pravnomočno sodno odločbo.
Odvetniki, sodniki in mediatorji imamo v družinskih postopkih pomembno vlogo – ne le pravno, temveč tudi človeško. Lahko spodbujamo maščevalnost, lahko pa pokažemo na moč konstruktivnosti. Lahko gradimo konflikt, lahko pa ga umirjamo. Dolžnost pravnega strokovnjaka ni samo varovanje strankinih interesov, ampak tudi spodbujanje trajnostnih rešitev, še posebej, kadar so vpleteni otroci.
Pravo ne more zaceliti čustvenih ran. Lahko pa postane prostor, kjer se oblikuje nova kultura razhoda – kultura, ki temelji na odgovornosti, spoštovanju in, da, tudi na odpuščanju.
Razveza zakonske zveze je vedno težka. Ni pa treba, da postane vojna. Če bi v pravne in mediacijske postopke znali vnesti več zavedanja o moči odpuščanja, bi si ljudje morda laže ustvarili nov začetek. Pogosto si postavim vprašanje, ali bi bile razveze manj stresne, manj sporne, manj dolgotrajne in manj finančno obremenjujoče, če bi zakonodaja, sodna praksa in pravna kultura skupaj spodbujale notranjo pripravljenost na odpuščanje.
Odgovor, ki ga vsak dan znova najdem v svoji praksi kot odvetnica in mediatorka, je pritrdilen.
Odpuščanje nam omogoča, da izstopimo iz vloge žrtve. Da se ne opredeljujemo več kot prevarana žena ali mož, ki je vse izgubil, temveč se zavemo, da smo posameznik, ki je preživel težko izkušnjo in je zdaj pripravljen ustvarjati novo poglavje. Kot mediatorka vedno znova ugotavljam, da se tisti, ki zmorejo odpustiti, hitreje in uspešneje rehabilitirajo čustveno, finančno in življenjsko. Laže vzpostavijo nove odnose, bolj mirno sodelujejo s drugim staršem svojih otrok in bolj zavestno živijo naprej.
Razveze zakonske zveze so realnost današnjega časa. V tej realnosti imamo možnost izbirati – ali bomo iz razpadle zveze odšli kot ujetniki bolečine ali kot svobodni posamezniki. Odpuščanje odpira vrata svobodi. Tako kot je Mandela stopil skozi zaporniška vrata in se odločil za svobodo, se tudi pari, ki se razhajajo, lahko odločijo, da ne bodo več nosili bremena sovraštva in zamer. Ne zaradi drugega, temveč zaradi sebe, zaradi svojih otrok in zaradi življenja, ki je še pred njimi.
Odpuščanje ni šibkost. Je najmočnejši temelj pravnega miru. In dokler ne bomo znali ločevati pravnih vprašanj od čustvene želje po maščevanju, bodo sodne dvorane prizorišča bojev, ki bi jih ljudje že zdavnaj morali opustiti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
