V japonskem filmu »Kakršen oče, takšen sin«, ki je delo režiserja Hirokaza Kore-ede, arhitekt Rjota Nonomiya s svojo ženo Midori in šestletnim sinom Keitom živi v sodobnem stanovanju v enem izmed nebotičnikov v Tokiu. Krvni test, ki ga Keita opravi ob vpisu v osnovno šolo, pokaže, da Rjota in Midori nista njegova biološka starša. Izkaže se, da je ob njegovem rojstvu v porodnišnici prišlo do zamenjave. Njun naravni sin živi v petčlanski družini v revnejšem predelu Tokia. Midori in Rjota se nenadoma znajdeta pred dilemo ali naj zamenjata Keito z njunim naravnim sinom ali pa je vendarle močnejša vez, ki se je v šestih letih spletla med njima in Keito. K zapletenosti in kalvariji situacije ne pripomore Rjotin oče, ki sinu zabiča, da je najpomembnejša krvna vez in nič drugega.
Težka situacija, v kateri se znajdeta dve tokijski družini iz filmske zgodbe, opozarja na eno izmed večnih dilem o družinskem življenju: ali je krvna zveza predpogoj za nastanek družinskega življenja, ali pa je pomembnejša srčnost, predanost in povezanost družine ne glede na genetsko sliko otrok? Kako lahko torej opredelimo družinsko življenje?
Evropsko sodišče za človekove pravice razlaga pojem družinskega življenja široko, pri čemer njegova sodna praksa upošteva spreminjajoče se družbene razmere v evropskih državah. Pojem družine je zagotovo bolj sociološki kot pravni pojem, vendar vsebina le-tega ni nepomembna, saj je od nje odvisno uresničevanje pravic posameznika. Družinsko življenje tako običajno vključuje vsa razmerja, ki temeljijo na krvni zvezi, čeprav slednje pravilo ni brez izjem. Sodišče je v zadevi Marckx v Belgija zapisalo, da pojem družinskega življenja »vključuje vsaj vezi med bližnjimi sorodniki, denimo tiste med starimi starši in vnuki, saj imajo lahko taki sorodniki pomembno vlogo v družinskem življenju« (Marckx v Belgija, št. 6833/74, 45. odstavek).
Državne obveznosti spoštovati družinsko življenje pomeni, da država »deluje tako, da se lahko družinske vezi normalno razvijajo« (Marckx v Belgija, 45. odstavek). Zakonska zveza nedvomno ustvarja družinsko življenje, če je seveda zakonita, pristna in kljub temu, da »se družinsko življenje še ni v celoti vzpostavilo« (Abdulaziz, Cabales in Balkandali v Združeno kraljestvo, št. 9214/80, št. 9473/81 in št. 9474/81, 62. odstavek). Ni tudi potrebno, da je zakonska zveza registrirana pred državnimi organi, saj je sodišče v zadevi Munoz Diaz v Španija presodilo, da zakonska zveza sklenjena skladno z romski običaji uživa enako sodno varstvo (št. 49151/07, 70. odstavek).
Če se v zakonski zvezi rodi otrok, postane »ipso iure del tega odnosa, zato od trenutka otrokovega rojstva ... obstaja med njim in njegovimi starši vez v obliki družinskega življenja, četudi starši nato ne živijo skupaj« (Berrehab v Nizozemska, št. 10730/84, 21. odstavek). Nastala vez med otrokom in starši je namreč tako močna, da se lahko pretrga le v izjemnih okoliščinah, če denimo eden od staršev ali drugih družinskih članov ne vzdržuje stikov z otroki oziroma drugimi družinskimi člani. Sodišče je v zadevi A.K. in L. v Hrvaška zapisalo, da »obstajajo družinske vezi med otrokom in njegovim biološkim staršem, s katerim otrok ni nikoli živel« (št. 37956/11, 52. odstavek), ter da »vzajemno uživanje medsebojne družbe med staršem in otrokom predstavlja temeljni element družinskega življenja« (Prav tam. 51. odstavek).
V zadevi X. , Y. in Z. v Združenemu kraljestvu je Sodišče zapisalo, da družinsko življenje ne zahteva krvne vezi med otrokom in starši, od katerih je samo mama biološka, oče pa je transseksualec (št. 21830/93, 50. odstavek). Vprašanje pa je, ali družinsko življenje obstaja med istospolnim parom in otrokom, ki je krvno povezan samo z enim od staršev. Odsotnost krvnih vezi zato ne izključuje družinskega življenja. Sodišče pa je tudi posredno ugotovilo, da družinsko življenje obstaja tudi v zunajzakonski skupnosti dveh istospolno usmerjenih deklet in otroka, ki ga je ena izmed deklet rodila s pomočjo umetne oploditve (Gas in Dubois v. Francija, št. 25951/07, 69. odstavek).
Krvna zveza je pomemben dejavnik pri nastanku družinskega življenja, vendar ne odločujoč. Družinsko življenje ustvarja in vzdržuje predvsem močna čustvena vez med posamezniki in se razlikuje od družine do družine. Če čustvena vez ni prisotna, tudi krvna zveza med družinskimi člani ne pomaga kaj dosti. Zamenjava dojenčkov v porodnišnici ustvarja državno odgovornost zaradi malomarnosti njenih zdravstvenih organov, ne glede na to ali so zasebni ali javni. Tudi zato, ker se po šestih letih odsotnosti težko ustvari takšna čustvena vez med naravnimi starši in njihovim otrokom, kot že obstaja med otrokom in njegovo primarno družino, pa četudi niso krvno povezani. Zato sodi kraja dojenčkov oziroma njihova zamenjava med najbolj sprevržena dejanja v človeški družbi. Pravo lahko v takšnih in podobnih situacijah kaznuje le odgovorne za namerna in malomarna dejanja, ne more pa zavrteti časa nazaj in naravnim staršem ter njihovih otrokom omogočiti, da se med njimi splete vez. V evropskih družbah tako dandanes najdemo različne oblike družinskega življenja, tudi tiste, ki ne temeljijo na krvni zvezi. Japonski film »Kakršen oče, takšen sin« zato ponuja svež pogled na razumevanje družinskega življenja v sodobnih družbah.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
