c S
Pojem »odgovornost zaščititi«
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
21.09.2012

Hudodelstvom zoper človečnost v Siriji ni videti konca. Bolj kot konec totalitarnega režima predsednika Assada je verjetno nadaljevanje dolgotrajne državljanske vojne. Ali nosi mednarodna skupnost odgovornost, da zaščiti nedolžno civilno prebivalstvo?

Potem ko Varnostni svet Organizacije združenih narodov (OZN) v začetku letošnjega februarja ni sprejel resolucije, ki bi obsodila hudodelstva Assadovega režima, zaradi kitajskega in ruskega veta, se je divjanje njegove vojske še bolj razplamtelo. Hudodelstva zoper človečnost se tako še naprej nadaljujejo z enako oziroma večjo intenzivnostjo. Zato se postavlja vprašanje, kaj se je zgodilo s tako opevano doktrino odgovornost zaščititi (responsibility to protect)?

Države so obvezane varovati človekove pravice na svojem ozemlju kot tudi  tam, kjer izvršujejo dejansko oblast. Ali in kako naj se mednarodna skupnost odziva na množične kršitve človekove pravic tam, kjer vladajo totalitarni režimi, ki vsakodnevno kršijo temeljne pravice? Ali obstaja kolektivna odgovornost vseh držav in nedržavnih subjektov, da zaščitijo posameznike pred najhujšimi kršitvami človekovih pravic? Pretekla grozodejstva trkajo na zavest mednarodne skupnosti, da prepreči podobne prihodnje kršitve. Zato se je v zadnjem desetletju razvil pojem odgovornost zaščititi civilno prebivalstvo pred kršitvami temeljnih človekovih pravic. Ta določa, da imajo celotna skupnost in države pozitivne obveznosti, da zaščitijo človekove pravice z aktivnimi ukrepi, še preden pride do kršitev temeljnih pravic.

Zaključni dokument svetovnega vrha OZN leta 2005 v 138. in 139. odstavku natančno opredeljuje kolektivno odgovornost držav, da zavarujejo svoje prebivalstvo pred kršitvami človekovih pravic. 138. odstavek določa, da ima 'vsaka država odgovornost zaščititi svoje prebivalstvo pred genocidom, vojnimi hudodelstvi, etničnim čiščenjem in genocidom'. Mednarodna skupnost naj bi vzpostavila tudi t.i. zgodnji opozorilni sistem, ki bi preprečeval hudodelstva, ki smo jim bili priča v Ruandi ali Srebrenici.

Najpomembnejši del 139. odstavka pa določa, da ‘je mednarodna skupnost, preko Združenih narodov, tudi zavezana, da uporablja ustrezna diplomatska, humanitarna ali druga mirnodobna sredstva, skladno s VI. In VII. poglavjem Ustanovne listine OZN, da pomaga zaščititi prebivalstvo pred genocidom, vojnimi hudodelstvi, etničnim čiščenjem ter hudodelstvi zoper človečnost' (para. 139). Slednji odstavek poziva k skupni zavesti mednarodne skupnosti in ustvarja kolektivno odgovornost za varovanje človekovih pravic, pri čemer ni povsem jasno, kako naj se kolektivna odgovornost izvaja. Kolektivna odgovornost pa se zagotovo ne nanaša samo na državno odgovornost, ampak tudi na odgovornost nedržavnih subjektov, kot so transnacionalne gospodarske družbe, uporniške skupine in drugi. Seveda ti akterji v večini primerov ne ravnajo samostojno, ampak v sodelovanju z državnimi subjekti. 139. odstavek tako vzpostavlja odgovornost za preprečevanje kršitev najhujše narave in obsega. Varnostni svet OZN je kasneje 138. in 139. odstavek končne izjave potrdil v resoluciji št. 1674 (S/RES/1674). Mednarodna skupnost pa bi lahko sprožila kolektivno odgovornost zaradi kršitev človekovih pravic tudi s strani nedržavnih organov.

Koncept odgovornost zaščititi je danes še vedno bolj kot ne političen, saj je njegova normativna narava nedoločna in nejasna, pri čemer je nejasen tudi njegov obseg, saj trenutno vključuje le najhujša grozodejstva. Čeprav je še pred leti kazalo, da bo pojem odgovornost zaščititi pridobil tudi polnopravno normativno veljavo, danes praksa držav žal kaže na nesoglasje držav o vsebini tega koncepta in o njegovi uporabi. Po drugi strani pa je Varnostni svet OZN prvič, res da le posredno, odgovornost zaščititi omenil v resoluciji št. 1973 z 17.3.2011 o situaciji v Libiji.

Tudi sodna praksa domačih in mednarodnih sodišč o tem konceptu je trenutno še neobstoječa, vendar lahko njegove sestavne dele izluščimo iz praks mednarodnih kazenskih sodišč. Čeprav je tudi res, da države težko zamižijo na oko ob najhujših kršitvah temeljnih pravic in so vsaj v očeh javnosti, če že ne v očeh prava, soodgovorne za hudodelstva zoper človečnost ali vojna hudodelstva. Sodišča bodo zato morala še oblikovati normativno bistvo pojma, če ne želi končati na smetišču zgodovine. Nekatere države celo zagovarjajo, da pojem odgovornost zaščititi vključuje tudi obveznost razvitih držav, da pripomorejo pri varovanju človekovih pravic v t.i. nerazvitih državah oziroma tam, kjer so človekove pravice sistematično kršene.

Odgovornost zaščititi vključuje pozitivne obveznosti širšega kroga držav v mednarodni skupnosti, da preprečujejo kršitve človekovih pravic, kjerkoli se že zgodijo, ter da ustrezno ukrepajo. Če primarni obveznosti varovanja človekovih pravic ni zadoščeno, je humanitarna intervencija upravičena le, če je uporabljena upravičeno, sorazmerno in v primerih, ko milejša sredstva niso razpoložljiva.

Pojem odgovornost zaščititi se danes nahaja na prelomni točki. Sirska državljanska vojna je pojem ponovno postavila v ospredje, saj mednarodna skupnost molči navkljub hudodelstvom zoper civilno prebivalstvo. Navzkrižje med varstvom človekovih pravic in državno suverenostjo se še prevečkrat nagiba na stran suverenosti. Preživetje koncepta je zato mogoče samo, če se mu vlije normativno in politično moč, ki bo v praksi omogočala učinkovito varovanje prebivalstva pred hudodelstvi. Razmisliti je potrebno o predlogu, da se pojem odgovornost zaščititi učinkoviteje poveže s prepovedjo najhujših hudodelstev v mednarodnem pravu. Z drugimi besedami, potrebno je uporabiti in izkoristiti že obstoječe mehanizme. Seveda pa bi bilo idealno, če bi lahko v mednarodne pogodbe vključili pojem odgovornost zaščititi posameznikov pred genocidom in drugimi najhujšimi hudodelstvi ter kršitvami človekovih pravic.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.