Zaključek leta naj ne bi bil sam sebi namen, to naj bi bil čas za refleksijo in razmislek o vsem, kar smo dosegli, in o tistem, kar nas (morda) še čaka. In temu primerno je bil v prejšnji kolumni govor o precej strmi in ovinkov polni poti, ki smo jo morali Slovenci skupaj z drugimi narodi tedanjega avstrijskega cesarstva prebroditi od leta 1848 pa vse do dejanske uveljavitve (sploh) prve avstrijske ustave moderne dobe, ki je (tudi) v teh krajih[1] začela veljati pred domala natanko 157 leti, točneje 21. decembra 1867.
Ta (kakopak) decembrska ustava nekdanje Cislajtanije (v katero so bile združene dežele od že tedaj avstrijske Predarlske pa vse do zdaj ukrajinske Bukovine ter hrvaške Dalmacije) je vsebovala tudi prvi sistematično izdelan katalog temeljnih pravic, ki je neizbrisno zaznamoval prihodnost te večetnične monarhije. Ključni del in še vedno živa zapuščina decembrske ustave je namreč Ustavni zakon o temeljnih pravicah državljanov,[2] ki mu lahko brez lažne skromnosti pripišemo vlogo temeljne listine pravic človeka in državljana oziroma kar (staro)avstrijskega »Bill of Rights«.[3] Pomen in veljava tega ustavnega zakona sta tolikšna, da ne preseneča, da je ta še vedno sestavni del ne samo pravnega reda, marveč kar materije same ustave moderne Republike Avstrije. In prav pri oblikovanju vsebine za prihodnost (tudi) Slovencev kot naroda v marsičem ključnega 19. člena Ustavnega zakona, ki je »po postavi« narekoval »enakopravnost vseh deželnih jezikov v šoli, v uradu in v javnem življenju«, je imela svoje politične prste vmes tudi že večkrat omenjena slovenska roka …
Da ne bo pomote: seveda gre za čase, ko o kakšni splošni in enaki volilni pravici, ki je bila sicer prav tako ena izmed temeljnih zahtev (tudi) avstrijskih revolucionarjev v usodnem letu 1848, tedaj še ni bilo ne duha, kaj šele (po)sluha. Na njenem mestu je bil vzpostavljen dokaj zapleten sistem t. i. volilnih kurij, ki je na podlagi razmeroma skopega nabora volilnih upravičencev v deželah prek posredne potrditve v deželnem zboru omogočal izvolitev na položaj člana poslanske zbornice državnega zbora. Povedano drugače, šele prek izvolitve za poslanca deželnega zbora je bilo mogoče pridobiti možnost (posredne) izvolitve na položaj državnega poslanca.[4] In število vseh volivcev, ki so bili upravičeni (neposredno) voliti, v tistem času le poredko preseže 7-odstotni delež prebivalstva posamične dežele oziroma kronovine.[5]
To se sicer modernim očem (upravičeno) zdi osupljivo restriktiven nabor upravičencev do aktivne volilne pravice, je pa res, da so bile takšne omejitve, poleg še vedno privilegiranih slojev (predvsem) predstavnikov plemstva oziroma veleposestnikov ter (visoke) duhovščine, tudi posledica takrat uveljavljenega koncepta t. i. aktivnega volivca, ki je vsaj precej vesten davkoplačevalec, če ne tudi še »inteligènt« za povrhu. Ker je izvrševanje volilne pravice namreč izredno močno orodje družbenega (so)upravljanja, saj volivec odloča, kdo bo v bodoče upravljal ključne družbene vire, je prav, da to pravico dobi le tisti nabor ljudi, ki ima svoje premoženje in ki s tem v tej družbeni »igri« (zlasti) prek plačevanja davkov tudi aktivno sodeluje.[6] Skratka, voli naj samo tisti, ki mu že spričo skrbi za lastni intelektualni napredek, obstoječe premoženje in seveda predvsem glede na znesek letno plačanih davkov in dajatev za prihodnost države in družbe (resnično) ni vseeno.[7]
***
Zdaj pa končno še nekaj (več) besed o samem dr. Lovru Tomanu, ki je bil še zlasti v šestdesetih letih 19. stoletja nesporni prvak (staro)slovenske »stvari«. Brez lažne skromnosti, bil je neposredni približek »rock & roll« narodnega buditelja, ki smo ga v tistem času – ko so se, če ne drugega, dotedanji starosti slovenstva Janezu Bleiweisu pl. Trsteniškemu že malce poznala leta – premogli Slovenci. In ta pravnik, pozneje tudi dokaj eminenten politik, že od ranega ni nikoli izpustil (javne) prilike za samopromocijo. In tako je še kot šestošolec tri leta pred že omenjeno provokacijo z razobešanjem slovenske narodne zastave pod Bleiweisovo patronažo na javni slovesnosti v počastitev 25-letnice županovanja takratnega in Slovencem izredno naklonjenega ljubljanskega župana Hradeckega recitiral odo, ki jo je France Prešeren, prav tako pravnik (in pesnik) spisal prav za to priložnost.[8]
Dr. Toman se je že med študijem in pozneje izdatno »pečal« ne samo s pravom in govorništvom, marveč tudi s poezijo. Ta poteza ga je družila z njegovo nesojeno ljubeznijo – (zlasti) pisateljico Josipino Turnograjsko, pl. Urbančič (čeprav je bila v svoji ustvarjalnosti precej bolj plodovita).[9] Vendar je že leta 1854, samo leto po poroki z dr. Tomanom, med porodom pri rosnih 21 letih umrla. Dr. Toman je po tej osebni tragediji vse svoje sile še bolj intenzivno usmeril v svojo buditeljsko, sčasoma pa predvsem izredno uspešno politično kariero, saj je sčasoma postal sinonim za to našo, slovensko »stvar«. Kako drugače razumeti dejstvo, da so še dolga desetletja po njegovi prezgodnji smrti (predvsem) nemški nasprotniki slovenskih teženj v Cislajtaniji takrat res edino popolnoma slovensko kronovino (Kranjsko) zasmehovalno zmerjali kar s – »Tomanijo«?
In tako nikakor ne preseneča dejstvo, da je bil prav ta dr. Toman kot izredno spreten govorec ter politični vplivnež in mešetar zlasti v zadnjem desetletju pred svojo prezgodnjo smrtjo leta 1870 pravi pravcati politični monopolist v svoji »Tomaniji«, in to seveda tako v dobrem kot seveda tudi v precej bolj slabšalnem pomenu te besede. Resnično, kot so se pozneje v svojih razgovorih pogosto spominjali vodilni predstavniki dunajskega parlamenta in takratnih avstrijskih vlad, Slovenci po njem kljub marsikateremu političnemu presežku nismo premogli tako uglajenega, zlasti pa ne tako spretnega govornika in govorca na podijih, v pisarnah in sobanah, v katerih se je v tistem času vodila politika par excellence. A kot bomo videli v nadaljevanju in čemur smo žal tudi še dandanes pogosto dokaj nevoljna priča, se od (politične) višine, sploh tiste namišljene, marsikomu še prerado zvrti.
***
Dr. Toman je bil tako kot (nesporni) predstavnik Kranjske v (prenovljen) dunajski državni zbor izvoljen kar dvakrat zapored, tj. v letih 1861 in 1867, in bi bil po vsej verjetnosti morda še tretjič, če ga ne bi prehitel v nadaljevanju omenjeni škandalozni prestopek, kmalu zatem pa še prezgodnja smrt. V svojem drugem mandatu državnega poslanca je imel kot član ustavodajnega odseka državnega zbora pri dokončnem oblikovanju ureditve Ustavnega zakona o temeljnih pravicah državljanov izredno pomembno in aktivno vlogo, še zlasti glede določb njegovega »usode polnega« 19. člena, ki je zapovedoval enakopravnost vseh narodnosti (orig.: »narodnih plemen«) v Avstriji, predvsem pa medsebojno enakovrednost vseh »deželno običajnih« jezikov, tako v javnem vsakdanu kot tudi pri uradnih opravkih.[10] Celotno besedilo ustavnega zakona se v osveženem slovenskem prevodu glasi:
1. člen: Vsi deželani v državnem zboru zastopanih kraljestev in dežel imajo pravico do splošnega avstrijskega državljanstva. [Pri čemer zakon] določa pogoje za pridobitev, uveljavljanje in izgubo te pravice.
2. člen: Vsi državljani so pred zakonom enaki.
3. člen: Javne službe so pod enakimi pogoji dostopne vsem avstrijskim državljanom [, tujcem pa pod pogojem predhodne pridobitve tega državljanstva].
4. člen: Svoboda gibanja oseb in premoženja na ozemlju države ni podvržena nikakršnim omejitvam. [Selitev v tujino pa se lahko omeji] le z obveznim služenjem vojaškega roka […].
5. člen: Lastnina je nedotakljiva, [do neprostovoljne razlastitve pa] lahko pride le v primerih in na način, kot je to določeno v zakonu.
6. člen: Vsak državljan lahko prebiva in ima stalno prebivališče na kateremkoli delu državnega ozemlja, pridobiva kakršnekoli nepremičnine in z njimi prosto razpolaga ter se lahko pod pogoji, ki jih določa zakon, ukvarja s katerokoli gospodarsko panogo. […]
7. člen: Vsakršna vez med gospoščino in podložniki je odpravljena za vedno. […]
8. člen: Zagotovljena je osebna svoboda. […] Za vsak nezakonito odrejen ali podaljšan odvzem prostosti je država oškodovancu dolžna plačati odškodnino.
9. člen: Hišna pravica je nedotakljiva. […]
10. člen: Tajnost dopisovanja se ne sme kršiti, zaseg pisem, razen v primerih zakonitega odvzema prostosti ali preiskave, pa se sme izvesti le v primeru vojne ali na podlagi sodne odredbe v skladu z veljavnimi zakoni.
11. člen: Vsakdo ima pravico peticije. […]
12. člen: Avstrijski državljani imajo pravico do zbiranja in ustanavljanja društev. […]
13. člen: Vsakdo ima pravico, držeč se zakonitih mej z besedo, pisno, prek tiska ali v slikah dajati svobodno na dan svoje mnenje. Tisk ne sme biti podvržen cenzuri ali omejen z režimom dovoljenj. […]
14. člen: Vsakomur je zagotovljena popolna svoboda vere in vesti. Uživanje državljanskih in političnih pravic je neodvisno od verskega prepričanja, vendar versko prepričanje ne sme ovirati izvajanja državljanskih dolžnosti. […]
15. člen: Vsaka zakonsko priznana cerkev in verska skupnost ima pravico do organiziranega javnega verskega delovanja, do samostojnega urejanja in upravljanja lastnih zadev ter do uporabe in posesti svojih ustanov, skladov in sredstev, namenjenih za verske, izobraževalne in dobrodelne namene, a je pri tem kot vsaka družba podvržena splošnim zakonom države.
16. člen: Pripadnikom verske skupnosti, ki ni priznana z zakonom, je dovoljeno, da svojo vero prakticirajo na domu, pod pogojem, da se to ne izvaja v nasprotju z zakonom ali lepimi šegami.
17. člen: Znanost je svobodna in svoboden je njen pouk. […] Verski pouk v šolah zagotavlja zadevna cerkev ali verska organizacija. Država ima pravico do vrhovnega upravljanja in nadzora v zvezi s celotnim sistemom poučevanja in izobraževanja.
18. člen: Vsakemu je na voljo izbrati si svoj poklic ter se izobraževati, kakor in kjer sam hoče.
19. člen: Vsa narodna plemena [Volksstämme] v državi so enakopravna in vsako pleme ima nedotakljivo pravico, svojo narodnost in svoj jezik čuvati in gojiti. Država priznava enakopravnost rabe vseh v deželah običajnih jezikov v šoli, v uradu in v javnem življenju. V deželah, v katerih živi več narodnih plemen, naj bodo javne izobraževalne ustanove organizirane tako, da se vsakemu od teh plemen podelijo potrebna sredstva za izobraževanje v lastnem jeziku, a da ne bo nihče prisiljen naučiti se katerega od drugih deželnih jezikov.
20. člen: Z zakonom se lahko določijo začasne omejitve pravic, določenih v členih 8, 9, 10, 12 in 13 tega ustavnega zakona.
***
Dr. Toman je namreč vse svoje sicer razmeroma skromne vzvode političnega pritiska na takratno vlado v (usodnem) letu 1867 dokaj umetelno unovčil bodisi prek vlaganja svojih številnih poslanskih vprašanj ter sem ter tja kake spomenice o narodnostnih in jezikovnih zahtevah, slovenskih, bodisi prek svojega dela v ustavnem odseku državnega zbora. Uspeh, čeprav v tistem času maksimalističnih zahtev slovenske javnosti pogosto prezrt,[11] ni izostal, saj je bila prav na prigovarjanje dr. Tomana[12] sprejeta takšna formulacija 19. člena Ustavnega zakona, ki je potem še vse do leta 1918 veljala za izredno pomemben pravni temelj Slovencev in vseh drugih »narodnih plemen« za vtoževanje njihovih (jezikovnih) pravic pred dunajskim Državnim sodiščem, s tem pa tudi njihovo uveljavljanje v praksi.[13]
Še več, takratni ministrski predsednik Beust je bil nenehnega nadlegovanja dr. Tomana verjetno že tako naveličan, da so bili še pred uveljavitvijo decembrske ustave izdani uradni odloki, ukazi in odredbe, po katerih naj bi se med drugim (vsaj) na sodiščih odtlej zapisniki pisali tudi v slovenščini, na Kranjskem pa (tudi) v tem jeziku praviloma in primarno uradovalo s strankami slovenskega porekla. Pri že v tistem času dokaj prisotnem trgovanju z glasovi poslancev ter posameznih interesnih, narodnostnih in političnih frakcij v državnem zboru je bil dr. Toman tako izredno spreten, da je taisti avstrijski premier leto pozneje podprl idejo, da se od Ljubljane prek celotne Gorenjske vse do takrat še koroškega Trbiža (zdaj italijanskega Trevisa) postavi nov krak železnice.
Koncesija za gradnjo tega odseka železniške proge, še danes pogovorno znanega kot »gorenjska železnica«, za dokončanje katere je bančno garancijo v tistem času prevzela kar »revna državna blagajnica« avstrijske države, pa je seveda pripadla prav dr. Tomanu. Ta je nato koncesijo kaj kmalu in ob najbolj oportunem trenutku prodal, iz izkupička, ki je meril okoli poldrugi stotisočak goldinarjev (današnji ekvivalent bi bil znesek okoli vsaj dveh milijonov evrov), pa si je med drugim kupil graščino Polhov Gradec. Da, dragi bralec, prav ste prebrali, ko se boste namreč naslednjič peljali po železni cesti od mrke prestolnice na sončno Gorenjsko, se dobesedno peljete po tirih prve slovenske politične korupcije.
***
Lik, delo in dobro ime dr. Tomana si nato navzlic njegovim res velikim zaslugam za slovenski narod po tem škandalu – pred posledicami tega ga ni mogla zaščititi niti njemu vedno izredno naklonjena dobrohotna Bleiweisova roka – niso nikoli več opomogli. In tako je ta nekdaj izredno eminentna in znamenita slovenska osebnost komaj dve leti po usodnem »velikem metu« z železnico umrla za respiratornim obolenjem v dunajskem predmestju, v starosti samo 43 let. Njegov večni podpornik Bleiweis, čigar neizpodbitno dediščino naj bi prevzel in nasledil prav dr. Toman, pa ga je preživel še za nadaljnjih 11 let – umrl je leta 1881 v svojem skoraj osemdesetem letu.
***
In kaj je do današnjega dne poleg zapuščine 19. člena Ustavnega zakona še ostalo od veličastne Tomanije? Razen redkih zaprašenih spominov, občinskih spomenikov in skromnega miniaturnega parka v Ljubljani, ki sameva v bližini glavne železniške postaje (in je zaradi nezaključene deratizacije zdaj popolnoma zaplankan), žal res ne veliko. Prav lokacija tega docela neuglednega »parka«, situiranega skoraj neposredno nasproti ljubljanske železniške postaje, naj nam služi kot končni opomin, kako se ironija zgodovine še prerada poigra z usodo posameznika in kako že eno napačno dejanje zoper temeljne vrednote družbe lahko uniči celotno zapuščino tudi izredno spoštovanih osebnosti.
Prav s tega mesta je namreč dr. Toman večkrat nastopil pot, ki je v Gradcu in na Dunaju vodila do njegovih največjih političnih uspehov in dosežkov. Danes pa ljudje z istega mesta začnejo popotovanje, tudi proti njegovi rodni Gorenjski, ne vedoč in ne meneč se za vsa ta njegova dela. Za nekdanje ljubljence slave namreč ni hujše kazni kot biti pozabljen.
In naj bo to bridko spoznanje v novem letu »gorak« opomin tudi vsem današnjim političnim eminencam.
[1] Če pri tem spet ne upoštevamo t. i. ogrskih Slovencev, živečih v sicer prelepi deželi onkraj reke Mure, ki so bili v tistem času še vedno del dežel (madžarske) krone sv. Štefana.
[2] Staatsgrundgesetz vom 21. December 1867, über die allgemeinen Rechte der Staatsbürger für die im Reichsrathe vertretenen Königreiche und Länder (StGG); RGBl. št. 142/1867, z uradnim slovenskim naslovom Državni osnovni zakon z dne 21. dec. 1867 št. 142 drž. zak. o splošnih pravicah državljanov za kraljevine in dežele zastopane v državnem zboru.
[3] Poleg že omenjenega ustavnega zakona je decembrska ustava vsebovala še naslednje akte ustavnega ranga:
– Zakon št. 141/1867, s katerim se osnovni zakon o državnem zastopstvu z dne 26. febr. 1861 spreminja (ki je dunajski državni zbor iz šibkega posvetovalnega telesa cesarja spremenil v precej bolj resnega zakonodajalca),
– Državni osnovni zakon št. 143/1867 o ustanovitvi Državnega sodišča (t. i. Reichsgericht, ki je na zadnji inštanci pristojno (tudi) za presojo kršitev Ustavnega zakona o temeljnih državljanskih pravicah),
– Državni osnovni zakon št. 144/1867 o sodniški oblasti (ki je uvedel dokončno ločitev sodstva od uprave, neodvisnost sodnikov ter javnost sojenja),
– Državni osnovni zakon št. 145/1867 o rabi ali uživanju vladne in izvršilne oblasti (ki se od tedaj naprej ni izvrševala oziroma ni bila več dana zgolj in samo »po milosti Božji«) ter
– Zakon št. 146/1867 o tem, katere reči so vsem deželam avstrijskega cesarstva skupne in kako se bodo te obravnavale.
[4] Neposredna izvolitev v dunajski državni zbor je bila možna šele od leta 1873.
[5] Precej podrobneje o tem glej V. Melik, Volitve na Slovenskem, 1861–1918, Slovenska matica, Ljubljana 1965, str. 115–155.
[6] Temu bi se reklo, da naj (so)odloča o temeljnih družbenih vprašanjih samo tisti, ki že ima, kar zadeva družbo (po angleško) »a stake in the game« ali pa »a horse in this race«, tj. nekdo, ki je pri delovanju družbene skupnosti že sicer (neposredno) udeležen.
[7] V kontekstu Stare Avstrije to niti ni samo norma programske narave, saj je ta država samo v 19. stoletju dvakrat zaporedoma doživela bankrot, najprej leta 1811 in nato še leta 1816 (krivec je bil predvsem Napoleon), leta 1873 pa tudi dokaj resen zlom dunajske centralne borze.
[8] Prebrati jo je bilo mogoče v prvi julijski številki Bleiweisovih Novic leta 1845; glej Kmetijske in rokodelske novice, J. Blaznik (2. 7. 1845), str. 1–2; <http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-UX89VI8E>.
[9] Ta izvorno slovenska rodbina ima (po ženski strani) svetovno znanega potomca, in sicer nikogar drugega kot neprekosljivega polkovnika Hansa Lando v Neslavnih barabah, Christopha Waltza.
[10] In čeprav je končno obravnavo tega ustavnega zakona dr. Toman skupaj s (sedmimi) preostalimi slovenskimi poslanci potem protestno obstruiral.
[11] Posebej glasen kritik slovenskih poslancev tistega časa je bil Fran Levstik, znan po svojem »vobčem« zmrdovanju, čeprav je težko trditi, da njegova kritika včasih ni bila brez dokaj tehtne poante.
[12] Ta je bila sicer v bistvenem povzeta po 21. členu pozneje neuresničene kromeriške ustave, (ne)uveljavljene v letu 1849, na katero naj bi dr. Toman po pričevanju nekaterih zgolj »spomnil«. Glej J. Cvirn, Dunajski državni zbor in Slovenci (1848–1918), Znanstvena založba Filozofske fakultete, Celje in Ljubljana 2015, str. 115.
[13] Naj na tem mestu navedem evidenčne stavke vsaj peščice nekaterih najpomembnejših odločitev, ki jih je dunajski Reichsgericht (Državno sodišče; D. s.) sprejel pri presoji vprašanj, povezanih z 19. členom Ustavnega zakona. Tako je v smislu ustave vsak avstrijski državljan upravičen vlagati vloge v uradnih postopkih v jeziku, ki je v tisti deželi običajen, in zahtevati, da se te vloge v tem jeziku tudi rešujejo (D. s. 18. 1. 1888, Z(birka odločb) VIII, št. 423; šlo je za zahtevo istrskega deželnega odbora, da se vloga, vložena v hrvaščini, pred obravnavo najprej prevede v italijanščino). Prav tako sme vsak avstrijski državljan terjati, da se mu da rešitev njegove vloge v tistem v deželi običajnem jeziku, v katerem je bila ta vloga spisana (D. s. 18. 1. 1888, Z VIII, št. 424; tu je šlo za zavrnitev dalmatinskega deželnega odbora, da se upravna odločba, izdana v hrvaščini na podlagi vloge v italijanščini, izda tudi v italijanskem jeziku; D. s. 3. 7. 1888, Z VIII, št. 440; tu je šlo pa za obraten primer, in sicer upravno odločbo, ki je bila v Istri izdana v italijanskem jeziku na podlagi vloge v hrvaščini). Tržaški mestni svet še šteje za »urad« v smislu 19. člena Ustavnega zakona, kadar odloča o (tudi v slovenščini spisanih) pritožbah zoper vpise v volilne imenike. Pri tem določba, da je v tem mestnem svetu razpravni jezik italijanščina, ne izključuje pravice posluževati se katerega drugega v deželi običajnega jezika, tj. (tudi) slovenščine (D. s. 20. 10. 1903, Z XII/3, št. 1199), saj ne samo za deželo, marveč tudi samo občino Trst velja, da je v njej slovenščina deželno običajni jezik (D. s. 28. 4. 1897, Z X, št. 800). Pri vseh uradih v državnem zboru zastopanih kronovin in dežel se morajo sprejemati vloge v vsakem v deželi običajnem jeziku. Ta obveznost veže tudi občine, in to brez razlike, ali vloga zadeva njihove lastne ali od države delegirane pristojnosti. Pri vprašanju, ali mora urad sprejeti vlogo v določenem jeziku, ni merodajno, ali je vlagatelj tega jezika vešč ali ne, marveč ali ima ta jezik v tej deželi vlogo običajnega jezika ali ne (D s. 13. 10. 1902, Z XII/2, št. 1142; tu je šlo za primer celjske mestne občine, ki je želela uradovati izključno v nemškem jeziku). Sklep oblastva, da se vloge načeloma rešujejo le v enem, v deželi običajnem jeziku, sam zase še ne utemeljuje kršenja te ustavno zajamčene pravice vseh državljanov (D. s. 25. 4. 1901 Z XII/2, št. 1066). Po ustavi je prebivalcem raznih narodnosti zajamčena pravica, da se jim v ljudskih šolah podaja poduk v njihovem maternem jeziku, in je tudi vsakemu narodu zajamčena pravica, da se mora v deželah in krajih, kjer prebivajo razni narodi, skrbeti za potrebna sredstva v svrho omike mladine v svoji materinščini (D. s. 25. 4. 1877, Z III, št. 129; šlo je za pouk v tistem nekdanjem delu dežele Spodnja Avstrija, kjer so živeli Hrvati in ki je zdaj povečini del Slovaške).
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.