c S

Mehko pravo in »trde« pravne posledice

dr. Maja Brkan, LL.M. (NYU) Sodnica na Splošnem sodišču Evropske unije
26.06.2023

Na področju umetne inteligence se v vse večji meri sprejemajo dokumenti, ki bi jih lahko uvrstili pod »mehko pravo«. Gre za smernice delovanja, ki so jih objavili na primer Algorithm Watch, Google, IEEE, OECD, GPAI itd. Ker se t. i. »internetni velikani« teh smernic pogosto držijo, se zastavlja vprašanje njihove pravne narave. Po eni strani gre za mehko pravo, po drugi strani pa dokumenti včasih predvidevajo tudi pravno sankcijo, kar je tipično za klasične pravne norme.

Tako je na primer v Smernicah Komisije EU za osebje pri uporabi na spletu dostopnega orodja generativne umetne inteligence določeno, da zaposleni pri uporabi programov umetne inteligence, ki so prosto dostopni na internetu, ne sme deliti (oz. v tak program vnesti) nobenih informacij, ki še niso javno dostopne, ali osebnih podatkov. Pri tem je v opombi k navedenemu določilu sklic na 17. člen Kadrovskih predpisov za uradnike EU, kršitev katerega je sankcionirana z disciplinskim ukrepom. Čeprav gre torej pri smernicah Komisije za mehko pravo, dokument predvideva sankcije za kršitev.

Z vprašanjem pravne narave mehkega prava se je že nekajkrat soočilo tudi Sodišče EU. V sodbi v združenih zadevah AFJR (C-83/19, C-127/19, C-195/19, C-291/19, C-355/19 in C-397/19) glede sporne romunske reforme pravosodja je Sodišče EU odločilo, da mora Romunija skladno z načelom lojalnega sodelovanja upoštevati poročila Komisije, pripravljena na podlagi odločbe o preverjanju napredka Romunije na področjih reforme pravosodja in boja proti korupciji, čeprav imajo tovrstna poročila načeloma nezavezujočo naravo. Kljub temu da sama poročila niso predvidela kazni, pa neizvršitev sodbe Sodišča EU lahko na podlagi drugega odstavka 260. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije privede do finančnih sankcij za državo. Z upoštevanjem formalno nezavezujočih aktov pa ima izkušnje tudi Slovenija. Čeprav je Sodišče EU v zadevi Kotnik (C-526/14) odločilo, da Sporočilo Komisije o bančništvu, ki je določalo nekatere pogoje za dovoljeno državno pomoč v času finančne krize, ni bilo zavezujoče, pa bi v primeru neupoštevanja tega sporočila slovensko reševanje bank de facto pomenilo nedovoljeno državno pomoč.

Ob navedenih primerih se zastavlja vprašanje, ali lahko zaradi predvidene posredne sankcije norme mehkega prava na neki način postanejo klasične pravne norme. Profesor Pavčnik v svojem delu Teorija prava namreč izpostavlja, da je ena ključnih sestavin pravnega pravila ravno sankcija. Na to vprašanje seveda ne moremo dati enoznačnega odgovora. Kljub temu pa je s formalnega vidika vsaj za nekatere od teh smernic – tiste, ki jih sprejemajo privatna podjetja, in ne zakonodajalec na nacionalni ali evropski ravni – odgovor prej nikalen kot pritrdilen.

V praksi so prisotni tudi primeri norm, ki ne predvidevajo sankcije oz. pravne posledice, a jih podjetja vseeno upoštevajo. Marchant in Gutierrez na primer v svojem prispevku, ki govori o posrednem uveljavljanju mehkega prava na področju umetne inteligence, ponujata nekatere učinkovite mehanizme, ki lahko spodbujajo skladnost delovanja na področju uporabe in razvijanja umetne inteligence z mehkim pravom. Tako že certificiranje lahko povzroči, da se podjetja držijo določenega niza smernic mehkega prava. Ali torej prostovoljno upoštevanje »soft law« instrumentov (kar nedvomno pripomore k njihovi prepoznavnosti in verodostojnosti) pomeni, da lahko govorimo o klasičnih pravnih normah? Najverjetneje bi bil tudi odgovor na to vprašanje prej nikalen kot pritrdilen. Že s formalnega vidika, tj. z vidika sprejemanja mehkega prava, bi bilo težko zagovarjati, da ima tak akt naravo klasične pravne norme – gre namreč za enostranski akt brez elementov demokratičnega procesa. Po drugi strani pa tovrstne smernice, ki jih sprejemajo zasebna podjetja, predstavljajo kar nekaj tveganj.

Eno od teh tveganj je neke vrste erozija zavezujočih pravnih pravil, ki se v praksi pogosto označuje za »ethics washing«. Podjetja, ki uporabljajo umetno inteligenco, tako včasih namesto upoštevanja zavezujočih pravnih pravil raje upoštevajo nezavezujoče etične smernice in s tem tehnologije, ki sicer niso v skladu z uradnimi standardi, napačno označijo za »etične«, kar je lahko zavajajoče. Prav tako pa je, kot poudarja Marchant, mehko pravo, ki ga sprejemajo zasebni subjekti, velikokrat oblikovano terminološko zelo splošno ter brez konkretnejših določb glede njegove implementacije.

Pri normah mehkega prava, ki jih sprejemajo javni organi, so tveganja podobna, dodamo pa lahko še tveganje »videza zavezujočnosti«. Sprejetje tovrstnih smernic namreč lahko daje vtis, da ni potrebe po sprejetju drugih, zavezujočih pravnih aktov. Prav tako pa je za mehko pravo značilno hkratno sprejemanje več različnih smernic, kar lahko povzroča neusklajenost ureditve.

Kljub negativnim vidikom pa lahko sprejetje t. i. instrumentov mehkega prava na področju umetne inteligence pomeni številne prednosti v primerjavi s klasičnimi pravnimi normami. Mehko pravo ima namreč lahko pozitivno vlogo kot predhodnik zavezujočih pravnih instrumentov; kot poudarjajo Trubeck, Cottrell in Nance, skozi t. i. »inkrementalizem« mehko pravo predstavlja prvi korak k sprejetju zavezujočih pravnih aktov. Tako so bile na primer etične smernice uporabe umetne inteligence na voljo že pred sprejetjem Bele knjige o umetni inteligenci Evropske komisije. Prav tako je mogoče mehko pravo sprejeti veliko hitreje, kar omogoča hitrejšo prilagoditev pospešenemu razvoju tehnologij, ki mu klasična zakonodaja zaradi daljših postopkov sprejemanja le stežka sledi. Ne nazadnje pa je prednost instrumentov mehkega prava tudi, da z raznolikim in nezavezujočim pristopom omogočajo lažje sodelovanje med različnimi deležniki, kot poudarjata Marchant in Gutierrez.

Razmišljanja o pravni naravi norm brez pravne posledice in nezakonodajnih norm s pravno posledico me spominja na leta pisanja doktorske disertacije in številne razprave, ki sem jih o teh vprašanjih imela s svojim mentorjem, akademikom prof. dr. Marijanom Pavčnikom. Čeprav so bila praktična vprašanja, ki sem jih obravnavala v doktorski disertaciji, drugačna, pa so teoretična vprašanja podobna in včasih o njih, kot priča ta kolumna, razmišljam še danes. A hkrati vem, da odgovori nanje niso vedno jasni in da vprašanja včasih ostajajo retorična.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.