c S
Vračanje v Narodni dom
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
17.07.2020 Evforično in slovesno je bilo v ponedeljek na ulici Fabio Fili št. 14 v Trstu. Na vhodu v slovenski Narodni dom so končno razobesili slovensko zastavo. V njegovi notranjosti sta zunanja ministra slovenske in italijanske države podpisala dokumentacijo za prenos njegovega lastništva na ustanovo Narodni dom, ki sta jo skupaj ustanovili obe organizaciji slovenske narodnostne skupnosti v Italiji. Vračanje Narodnega doma se je torej simbolično začelo, a kakšno naj bo njegovo poslanstvo v naslednjih stotih letih?

Narodni dom simbolizira sistematično kršenje kolektivnih pravic slovenske narodne skupnosti in njenih individualnih članov. Zgodovinarji različnih vetrov so dokazali, da je do požiga pred več kot sto leti lahko prišlo le s tiho podporo in odobravanjem takratnih italijanskih oblasti. Požig je posledično za desetletja ohromil delovanje slovenske narodne skupnosti. Po drugi strani se italijanske državne in lokalne oblasti ter njihovi dežurni apologeti preredko zavedajo, da so se s požigom ustrelili v lastno koleno. Italijanske totalitarne oblasti so ustvarile mit o narodnem domu, o katerem so si desetletja pripovedovali v slovenskih družinah na obeh straneh meje. Požig simbola kolektivnih pravic slovenske narodne skupnosti smo podoživljali na območju slovenskega naroda. Požig je povzročil še bolj očitno nestrpnost, sovraštvo in nasilje med slovensko in italijansko narodno skupnostjo, ki so jih seveda na obeh straneh izkoriščali in spodbujali različni avtokrati. Posledice požiga Narodnega doma se še naprej čutijo v obmejnem območju. Fizičnih meja morda res ni več, a med ljudmi, kulturama in jezikoma so še vedno prisotne.

Narodni dom ne bo čez noč prišel v izključno lastništvo in upravljanje slovenske skupnosti. Formalnopravni postopki za spremembo lastništva bodo zagotovo trajali dobro leto, še več, da se iz stavbe Narodnega doma izseli Univerza v Trstu in še nekatere druge organizacije. Poznavalci dogajanj v sosednji državi so zato znali v zadnjih dneh pikro pripomniti, da bo potrebno še res nekaj napora, da bo Narodni dom dokončno prešel v roke slovenske narodne skupnosti. Brez skrbnega nadzora in poznavajoč delovanje italijanske države, se lahko kaj hitro zgodi, da Narodni dom ne bo nikoli v celoti pod nadzorom slovenske narodne skupnosti.

Požig je Narodnem domu skoraj zadal usoden udarec, ki ga je komajda preživel. Stavba je bila sicer obnovljena, a so jo pretekla desetletja poitalijančila. Trst ni več takšno mesto, kot je bil ob njegovi otvoritvi. Namesto mogočnega mesta, je ostala le še njegova senca. Danes bi si zato slovenski človek želel, da bi tudi pročelje stavbe in njena notranjost v prihodnje bolj obdržala zgodovinski boj slovenskega naroda za samobitnost in preživetje na tako negostoljubnem območju za Slovence kot je skozi čas pogosto bilo Tržaško ozemlje. V tej luči je treba v tem svečanu trenutku ob prevzemu Narodnega doma razmisliti o njegovi vlogi v prihodnjih desetletjih.

Motijo se tisti, ki primarni del prihodnosti za delovanje Narodnega doma vidijo v varovanju različnih kultur. Narodni dom mora primarno znova postati osrednje središče slovenske skupnosti na Tržaškem. Del njegovega poslanstva se seveda lahko nameni poudarjanju vrednot sobivanja in strpnosti med različnimi kulturami, a osrednji del gre okrepitvi delovanja in medsebojne povezanosti slovenske skupnosti na Tržaškem, kot tudi z matično državo. Prav zadnjih šest mesecev v času epidemije je pokazalo, kako pomemben je še vedno pojem naroda in države. Odpreti je treba kavarno in restavracijo, kjer bi se lahko na srečanjih in kosilih srečavali predstavniki slovenske narodne skupnosti in drugi. Del prostorov je treba nameniti različnim društvom in tudi slovenski mladini, ki v mestu takšen prostor še kako pogreša. Morda je treba razmisliti tudi o ureditvi dijaškega in študentskega doma v njegovih prostorih.

Ko tako razmišljamo o poslanstvu Narodnega doma v prihodnosti, se takoj obregnemo ob tisto temeljno vprašanje, kdo nosi obveznosti za obnovitev in vzdrževanje slovenskega narodnega doma tako, da bo lahko znova postal osrednje središče slovenske narodne skupnosti v Trstu. Italijanska, slovenska država? Obe? Narodna skupnost sama? Primarno obveznost za okrepitve delovanja slovenske skupnosti v in okrog Narodnega doma zagotovo nosijo italijanske oblasti. Slovenske oblasti si morajo na vse načine prizadevati, da bo nanje padlo čim manjše finančno breme za prenovo in vzdrževanje Narodnega doma. Težko si je predstavljati, da bi na slovensko državo padlo tako veliko breme kot denimo pri vzdrževanju slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Koroškem. Začetne investicije, ki bodo potrebne za obnovo slovenskega narodnega doma, bodo zagotovo visoke. Slovenska država ne bi smela dajati potuhe italijanski strani tako, da od nje prevzame financiranje obnove Narodnega doma.

Simbolni začetek vračanja Narodnega doma je zato gotovo priložnost za zbližanje med državama, narodoma in med običajnimi ljudmi. Če bodo zbližanja in spoznanja, da je dolgoročno sprejemljivo samo strpno sobivanje, je odvisno tako od običajnih družin, ki živijo druga ob drugi. Odvisna je tudi različnih civilnodružbenih gibanj, ki morajo na obeh straneh prenehati izkoriščati radikalna čustva. Predsednik Pahor je zato storil prav, kot je z italijanskim predsednikom Mattarello, čeprav s stisnjenimi zobmi, obiskal tudi kraj povojnih pobojev v Bazovici. Enako zrelost je pričakovati tudi od italijanske države, da ne bomo čez deset let še vedno govorili o nerešenem vračanju Narodnega doma, temveč o njegovi dokončni vrnitvi. Narodni dom je tako lahko v prihodnosti simbol strpnosti in sobivanja. Zato mora italijanska država in njeni predstavniki v mestu Trst v celotni meri izpolniti svoje obveznosti do slovenske manjšine tako, da ga čim prej vrnejo v celoti v lastništvo in upravljanje slovenski manjšini. Priložnost za izboljšanje sobivanja slovenske in italijanske skupnosti je torej podana, njena dejansko uresničitev pa ni nikakor samoumevna, kot se morda dozdeva po zadnjih pozitivih premikih.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.