c S
Boljše življenje
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
17.11.2017 Evropa še vedno ostaja obljubljena dežela za milijone ljudi iz vseh delov sveta. Na stotine jih v tej želji letno umre v Sredozemskem morju. Države članice Evropske unije, vključno z evropskimi institucijami, praviloma niso zmožne sistematično, vsesplošno in učinkovito reševati pritiske na zunanje meje Evropske unije, saj še vedno vztrajajo pri uporabi arhaične dublinske ureditve. Da posamezne države vendarle lahko storijo korak naprej pri reševanju krize prebežnikov, vsaj delno kažejo nekatere letošnje prakse italijanskih oblasti.

Evropske države še vedno čutijo posledice migrantskih tokov v letu 2015 in 2016, ko je iz Turčije čez balkanske države prišlo čez milijonov prebežnikov. Mnogi izmed njih so nato upravičeno, ker so se utemeljeno bali za svoje življenje in življenje svojih družinskih članov, prejeli enega od varovalnih statusov, številni pa niso uspeli, ker se je v postopkih pred domačimi oblastmi izkazalo, da ne izpolnjujejo pogojev za njihovo podelitev. Ti sedaj zaradi nezmožnosti evropskih držav za njihovo vračanje v matične države životarijo ali se je za njimi izgubila vsakršna sled. Ko je Evropska unija sklenila vprašljiv sporazum s Turčijo, je ta val nato usahnil, in se je okrepil predvsem nov val na poti v Sredozemskem morju med Libijo in Italijo.

V lanskem letu je tako v Italijo prišlo kar 181.436  prebežnikov, večinoma iz držav kot so Nigerija, Liberija, Gvineja, Slonokoščena obala in ostale. Da je ta pot v Evropo izjemno nevarna, je odveč poudarjati. Prebežnikom grozijo nevarnosti na vsakem metru morja, še posebej ranljivim skupinam, kot so nosečnice in otroci. Lahko samo molijo in upajo, da se prenapolnjene ladje v slabem vremenu ne bodo prevrnile, saj večina izmed njih ne zna plavati. V letošnjem letu je v Sredozemskem morju do 15. novembra umrlo že kar 2.992 oseb. Po drugi strani pa prihod prebežnikov predstavlja neizmerno težko breme za italijansko državo, ki zaradi finančnih težav sama težko izpolnjuje svoje obveznosti za varstvo človekovega dostojanstva prebežnikov, od nastanitve, prehrane in izobraževanja, ko pridejo v Italijo in tam zaprosijo za mednarodno zaščito, in kasneje vračanja v prvo varno državo. Istočasno pa večina preostalih držav članic Evropske unije z italijansko državo ne želi deliti bremena migrantske krize, saj jo veliko raje občudujejo le čez poletje kot obiskovalci.

Ta val prihoda prebežnikov se je nadaljeval tudi v letošnjem letu, še posebej v prvi polovici letošnjega leta, do sedaj je tako preko vseh morskih poti v Sredozemlju v Evropo prišlo 156.965 ljudi, od tega v Italijo 114.309 oseb. Italijanska obalna straža jih je v maju prestregla 23.014, v juniju pa 23.524. Ta pot je še posebej problematična saj vsako leto na poti umre nekaj tisoč oseb. A nekje sredi letošnjega julija se je ta val začel občutno zmanjševati, tako da jih je denimo v avgustu v Italijo prišlo 3.914, v septembru 6.291 prebežnikov in v oktobru 5.756. Naslednji meseci bodo pokazali ali je trend dolgoročen.

Več razlogov lahko pojasni padec v številu prihodov. Nekatere afriške države so v zadnjih mesecih začele strožje nadzirati svoje meje, kar je otežilo prihod prebežnikov na sever Afrike. A odločilni razlog je iskati v poskusih italijanskih oblasti, predvsem ministrstva za notranje zadeve, da omeji prihod prebežnikov z libijske obale in da zmanjša število smrti na morju. Italijanski minister za notranje zadeve je tako v zadnjih mesecih sklenil številne dvostranske dogovore z različnimi vejami libijskih oblasti, in kar je najpomembnejše z župani oziroma vodji različnih gverilskih skupin, ki nadzorujejo libijska sredozemska mesta.

Italijanske oblasti so se za takšen pristop odločile, zaradi nevzdržnosti velikega števila prebežnikov, ki večinoma niso izpolnjevali pogojev niti za enega izmed varovalnih statusov, in odsotnosti pristne solidarnosti evropskih držav. Podrobnosti dogovora niso natančno javno znane, kar pa je znano je, da je šlo za nekakšen dogovor o finančni in gospodarski pomoči oziroma razvojni pomoči tem mestom v zameno za to, da lokalne oblasti oziroma gverila preprečijo odhode ladjam trgovcev z ljudmi iz libijskih pristanišč. Da je dogovor učinkoval, navsezadnje kažejo tudi statistični podatki zadnjih nekaj mesecev o številu prihodov.

Italijanski minister za notranje zadeve je bil zmožen zbrati kar nekaj poguma, da se je spustil v verjetno vprašljivo barantanje z lokalnimi »šerifi« libijskih mest, kjer vladajo namesto vladavine prava in varstva človekovih pravic, kalašnikovi in ročne granate. Zato je potrebno  takšne dogovore, podobno kot tistega s Turčijo, preučevati s ščepcem s soli, še posebej, ker javnost nima vpogleda v vsebino in izvrševanje takšnih dogovorov. Po drugi strani pa je le potrebno omeniti, da italijanske oblasti, ob pasivnosti Evropskih institucij in večine izmed njenih držav članic, niso imele prav veliko možnosti, kot da so se odpravile v Libijo in tam sklenile dogovor z lokalnimi veljaki. Temna stran te zgodbe je, da je vse več neodvisnih poročil, da ladje italijanske mornarice tudi v zadnjih mesecih predajo rešene prebežnike nazaj libijskim gverilam. Takšna prakse pa zagotovo nasprotujejo sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, saj takoj, ko prebežnik stopi na ladjo pod italijansko zastavo na odprtem morju, začne velja prepoved vračanja iz 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (glej zadevo Hirsi Jamaa in ostali proti Italiji [VS], št. 27765/09, 23. februar 2012), saj v libijskih taboriščih vladajo človeka nevredne razmere.

Italijanski primer kaže, da so države še vedno prepuščene same sebi pri reševanju prebežniške krize in da so zato lahko le delno uspešne. Jasno pa je, da morajo pri tem spoštovati Evropsko konvencijo in sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Evropske institucije razen nekaterih izjem niso znale učinkovito svetovati državam, kako poiskati ravnotežje med pravicami posameznikov in zahtevami skupnosti ter kako učinkovito, brez neenakega obravnavanja, zavarovati človekovo dostojanstvo prebivalcev in prosilcev za mednarodno zaščito in prebežnikov. Države se istočasno tako srečujejo s težavami kako posameznike s statusom begunca vključiti v družbo, kot imajo podobne težave ljudje z begunskim statusom, ki se v evropskih družbah vsakodnevno srečujejo s predsodki. Dolgotrajna rešitev za preprečevanje smrti v Sredozemskem morju pa je tako lahko le ena, in sicer, da si morajo evropske institucije in države članice bolj intenzivno prizadevati za razširitev območja blagostanja, vladavine prava in varstva človekovih pravic na celotnem sredozemskem področju.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.