c S
O družbah brez sramu in krivde
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
13.07.2012 Družbe, ki so pred kratkim izšle iz totalitarnega sistema, se pogosto soočajo s ponavljanjem nedemokratičnih praks iz polpretekle zgodovine. Še izrazitejše so težave v družbah, ki so genocidna dejanja in hudodelstva zoper človečnost pometla pod preprogo. Vsem takšnim družbam je skupna odsotnost sramu in krivde za moralno, etično in pravno sprevržena dejanja v preteklosti.

Sram je ključna predpostavka, ki mora obstajati, da neka tranzicijska družba postane zrela. Sram nastane in učinkuje na podzavestni ravni vsakega posameznika. Deluje na moralno etični ravni.  Oblikuje se v razmerju do sprijenih hudodelstev zoper človečnost iz polpretekle zgodovine. Občutek sramu lahko nastane le ob soočenju s polpreteklimi dogodki, tako kot denimo ob t.i. Gacaca lokalnih sodiščih v Ruandi ali na sejah različnih komisij za spravo in pravičnost v različnih nacionalnih kontekstih. Ravnodušnost do polpreteklih hudodelskih dogodkov ne ustvarja odnosa sramu do polpreteklih dogodkov. Sram se v etičnem smislu lahko doseže le, če se posameznik zaveda etične in moralne sprevržnosti njegovih dejanj.

Če se posameznik ne sooči z moralno in etično sprevrženimi dejanji, sram ne more nastati. Enako pomemben kot je občutek sramu na ravni posameznika, je tudi na ravni posamezne družbe. Družba se mora opredeliti do moralno spornih dejanj iz preteklosti in ustvariti občutek sramu, če so bila dejanja nečloveška, ponižujoča in sprevržena. Seveda pa je slednje mogoče le, če je večina posameznikov na osebni ravni spoznala sprevrženost, denimo genocida, hudodelstev zoper človečnost ali vojnih hudodelstev. Šele tako lahko nastane družbena zavest o moralni sprevrženosti opisanih dejanj in družba razvije svoj odnos do kršitev človekovega dostojanstva v preteklosti.

Družbe, kjer večina posameznikov ne oblikuje občutja sramu, ne glede na svojo krivdo, ne bodo nikoli prestopile na višjo raven strpnosti in zrelosti. Družba se na ta način ne ozdravi, ampak le potegne črto čez rakotvorne tvorbe svoje duše. Bolezenske rane pa še naprej vlečejo takšne družbe nekaj desetletij nazaj v preteklost. Takšne rane so samo formalno zaprte, v globini pa so še bolj žive kot pred desetimi in več leti.

Brez nastanka sramu se ne more vzpostaviti občutek krivde na etični ravni tako za aktivno kot za pasivno sodelovanje pri hudodelskih načrtih nedemokratičnih režimov. Če sramu ni, človek ne vzpostavi občutka krivde. Družba, v kateri se večina posameznikov ne sramuje hudodelskih dejanj, ki so jih storili v preteklosti, stoji na gnilih in majavih temeljih. Temelji se lahko hitro podrejo, in tako vrnejo družbo nazaj v pekel, v katerem je že bila.

Občutek krivde nastane, ko posameznik spozna, da je ravnal napačno, da bi lahko ravnal drugače kot je, in ga je sram, da je ravnal tako. Posameznik, ki se etično sramuje in sprejema krivdo za svoje ravnanje, si postavlja trdne temelje za svoje  prihodnje ravnanje. Enako velja za kolektivno delovanje na družbeni ravni, saj občutek sramu, krivde in obžalovanja vodi do zrelosti družbe.

Občutek sramu in krivde imata pomembno vlogo v procesu sprave v tranzicijskih družbah, ki so v zadnjih desetletjih izšle iz totalitarnih režimov, mednarodnih konfliktov in državljanskih vojn. Občutek kolektivnega sramu posamezne družbe lahko nastane, če se družba kot celota poskuša opredeliti do grozodejstev tako, da vzpostavi kolektivni odnos do storjenih hudodelstev zoper človečnost in podobnih sprevrženih dejanj.

Občutek sramu na kolektivni ravni ne opredeli samo odnosa družbe do storjenih hudodelstev, temveč pove veliko o moralno etični zrelosti družbe same. Družba, ki se sama zaveda moralno etične sprevrženosti hudodelstev storjenih v preteklosti na njenem ozemlju, stoji na trdnih temeljih. Povojna Nemčija je šolski primer države, ki se zaveda in sramuje hudodelstev, ki jih je nacionalsocialistična oblast storila v letih pred in med drugo svetovno vojno, in je tako sprejela krivdo v razmerju do žrtev in njihovih sorodnikov. Takšna država stoji na trdnih moralno etičnih temeljih, ki ji dajejo legitimnost, ne samo v odnosu do svojih prebivalcev, temveč tudi navzven.

Nasprotno pa se družba, ki vztrajno zatiska oči pred hudodelstvi, ki so se v preteklosti zgodila na njenem ozemlju, maje kot križarka med tajfunom. Majejo se njeni temelji, saj slonijo na gnilih, kvazi moralnih in etičnih vrednotah, ki se bodo slej ko prej podrli. Takšna družba brez sramu, se uničuje v medsebojnih spopadih različnih svetovnonazorskih polov. V takšni družbi sovražni govor ni na obrobju, ampak v ospredju javnega prostora.  V takšni propadli družbi se nihče več ne posluša, ampak  vpije eden mimo drugega drugega, ker misli, da ima prav zaradi svojih preteklih vprašljivih zaslug. V takšni družbi posamezniki težko prevzamejo krivdo v etičnem smislu in so nezmožni, da se opravičijo žrvam. Običajni ljudje lahko le sanjajo o kakršnemkoli učinkovitem uveljavljanju odgovornosti posameznikov za sprevržena dejanja. Sram, krivda in človekovo dostojanstvo v takšni družbi ne pomenijo nič.

Če smo na začetku omenili, da sta vsem tranzicijskim družbam skupna odsotnost občutka sramu in krivde, pa lahko vendarle ugotovimo, da nekaterim evropskim, ameriškim in afriškim družbam počasi le uspeva, s pomočjo občutkov sramu in krivde, opredeliti svoje razmerje do hudodelstev v preteklosti. Preostale družbe pa se takšnim občutkom izogibajo kot hudič križa in tako skrivajo kraje storjenih hudodelstev, zapirajo vrata rudnikov in jam, in se kolektivno skrivajo v miselnih mišjih luknjah v utopiji, da jih nekega dne, pretekla hudodelstva, ne bodo ponovno razdelila.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.