c S
Veter iz Vetrinja
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
04.09.2015 Neprestani prihodi prosilcev za mednarodno zaščito na meje Evropske unije odpirajo vedno nova in nova vprašanja, kako rešiti zadnjo humanitarno krizo. Iz evropske, pa tudi slovenske polpretekle zgodovine, žal izhaja vrsta napak, ki se ne smejo ponoviti pri tokratnem varovanju ranljivih ljudi.

Nesrečna usoda več tisočih posameznikov, ki so jih iz begunskega taborišča v Vetrinju po koncu druge svetovne vojne poslali nazaj na slovensko ozemlje, v slovenski javnosti ni poznana. O njej pri pouku zgodovine ne učijo, niti v osnovni šoli niti v gimnazijah. Kot da se ne bi nikoli zgodila. Tišina. Poznajo jo le v določenih svetovnonazorskih krogih. Kot da je bilo trpljenje beguncev nepotrebno. Sam sem zanjo prvič slišal šele kasneje iz pripovedovanj in pričevanj starejših. Zato se postavlja vprašanje, ali je vetrinjska zgodba del slovenskega kolektivnega spomina?

Kaj se je pravzaprav zgodilo v Vetrinju spomladi 1945? V maju leta 1945 so se v begunsko taborišče Vetrinj pri Celovcu zatekli večinoma vojaki slovenske domobranske vojske in civilisti. Vetrinjsko taborišče je v maju 1945 upravljala britanska vojska. V zadnjih dneh maja 1945 so britanski vojaki slovenskim partizanom izročili »najmanj dvanajst tisoč« posameznikov (Justin Stanovnik v Jože Pavlič in Jožef Kočar (ur.), Vetrinj, Družina, 2010, str. 44). Natančne številke se od vira do vira razlikujejo. Britanci so vojake in civiliste najprej naložili na tovornjake, nato pa še na vlake. Na vprašanja Slovencev so odgovarjali, da jih peljejo v Palmanovo. Podobno kot so včeraj storile madžarske oblasti.

Slovenski ujetniki in civilisti seveda italijanskega ozemlja niso nikoli dosegli. Večino izmed njih je takratna totalitarna oblast zverinsko in izvensodno pokončala. Britanci so slovenske vojne ujetnike in civiliste izročili nasprotni strani v državljanski vojni, čeprav so lahko predvidevali, kakšna bo njihova usoda. Tisti, ki so jih poslali nazaj, se niso upirali, ker so nekaj dali na britanske obljube, da jih bodo zavarovali pred komunistično oblastjo. Iz pričevanj preživelih, tistih, ki jim je uspelo uiti, izhajajo podatki o sistematičnosti in vsesplošnosti hudodelskega načrta takratnih oblasti (glej denimo Ivan Kukovica, V Palmanovo, v Jože Pavlič in Jožef Kočar (ur.), Vetrinj, Družina, 2010, str. 55-68). Če bi se uprli, verjetno britanski vojski ne bi uspelo vrniti kar dvanajst tisoč oseb nazaj v Vetrinj.

Nesrečna epizoda ljudi, tako civilistov kot vojnih ujetnikov iz Vetrinja je šolski primer kršitve prepovedi vračanja, ki utemeljuje sodobno begunsko pravo. Ta prepoved se je razvila šele po trpkih izkušnjah med in po drugi svetovni vojni. Prosilce za status mednarodne zaščite je prepovedano vračati nazaj v državo iz katere so ušli zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem njih samih oziroma njihovih družinskih članov. V primeru beguncev iz Vetrinja se je njihov strah na žalost izkazal za utemeljenega. Bili so zverinsko pokončani v Teharjah, Kočevskem rogu in drugih povojnih grobiščih. Kdo je odgovoren za takšno hudodelstvo zoper človečnost je drugo povezano vprašanje, ki pa bi bilo nepotrebno, če bi britanske sile spoštovale že takrat veljavna načela humanosti, in ne bi verjele takratnim – jalovim – zagotovilom jugoslovanskih komunističnih oblasti, da se beguncem ne bo nič pripetilo.

V begunskem taborišču v Vetrinju naj bi bilo takrat nastanjeno okrog blizu dvajset tisoč ljudi. Kaj natančno se je v Vetrinju resnično zgodilo, še do danes ostaja neraziskano. Pojavlja se več teorij in hipotez o tem, kdo se je odločil vojne ujetnike in begunce poslati nazaj. Britanska vlada nikoli ni priznala oziroma prevzela svoje odgovornosti za vrnitev vojnih ujetnikov in beguncev. Da uveljavljanja individualne kazenske odgovornosti sploh ne omenjamo. Lord Tolstoy je sicer pred desetletji v svojem prispevku zapisal, da je za hudodelstva odgovoren Lord Aldington, ki ga je nato pred odškodninsko tožil in bil celo tako uspešen, da je angleško sodišče Lordu Tolstoyu naložilo plačilo visoke odškodnine.

Tolstoy se je kasneje pritožil na Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je odločilo, da je Združeno kraljestvo kršilo 10. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ker so mu angleška sodišča določila previsoko odškodnino (Tolstoy Miloslavsky v. Združeno kraljestvo, št. 18139/91, 13. julija 1995). Ni pa sodišče ugotovilo kršitve 1. odstavka 6. člena EKČP. V tej zadevi je sodeloval tudi sodnik Peter Jambrek, ki je v zadevi napisal delno odklonilno ločeno mnenje glede kršitve 1. odstavka 6. člena EKČP.

Ko se danes od daleč, po sedmih desetletjih spominjamo Vetrinjske zgodbe, in ko danes od blizu spremljamo kalvarijo prosilcev za mednarodno zaščito, ki se vsakodnevno valijo proti in znotraj Evropske unije, se lahko učimo na napakah, ki so bile v preteklosti storjene na slovenskem ozemlju. V današnjem času ni več izgovorov, da ne preprečimo ponovitev takšnih napak, bodisi na tej ali oni svetovnonazorski strani. Odgovornost za preprečevanje podobnih katastrof si delijo vse svetovnonazorske strani. Potrebno je odpreti vrata in pomagati ranljivim ljudem.

Veter iz Vetrinja sporoča, da se ljudem, ki bežijo iz vojne in območij sistematičnih kršitev človekovih pravic, ne sme odreči pomoči. Ni jih dovoljeno prisilno vračati na vojna območja, kjer se utemeljeno bojijo za svoja življenja in življenja njihovih družinskih članov. Seveda je treba biti pri podeljevanju pomoči previden in opraviti pregled istovetnosti vseh posameznikov, ki vstopajo na ozemlje Evropske unije. Usoda nesrečnih ljudi nas uči, da je treba ljudem v največji meri pomagati, saj se kaj takega oziroma pregon lahko hitro zgodi vsakemu izmed nas.

Potrebno je vzpostaviti varne sprejemne in nastanitvene centre ter dodeliti pomoč državam, ki so najbolj obremenjene. Vendar pomoč ne sme biti namenjena za gradnjo takšnih in drugačnih ovir v obliki bodečih ograj, temveč mora iti predvsem v smeri boljšega in učinkovitejšega obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, pomoči najranljivejšim in izboljšanja ugotavljanja istovetnosti prosilcev.

Storjeno hudodelstvo zoper človečnost zoper begunce iz Vetrinja je še dandanes nerazjasnjeno. Nihče zanj ni kazenskopravno odgovarjal, niti na britanski strani niti v takratnem slovenskem vrhu. Ljudem, ki upravičeno in ustrahovani bežijo iz konfliktnih območij, je potrebno pomagati in jim podeliti enega od zaščitnih statusov, da se bodo njihovi otroci končno lahko začeli mirno in brezskrbno igrati na igriščih, namesto da bodo še naprej umirali na plažah, kjer se sončijo zahodnoevropski turisti.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.