c S

A si ti tut vn padu?

09.04.2026 Not padu ali pa vn padu – grozno, ko zapišeš, ampak v resničnem svetu zelo uporabno. Na tisti pozitivni strani smo, ko »not« pademo – ko nas nekaj zanima in raziskujemo, poizvedujemo, spremljamo. »Vn pademo«, ko imamo vsega dovolj in spustijo zavore kulturnega pogovora, prepričevanja.

Zakaj? Včasih pač ne gre drugače. Sogovornik, ki trdi svoje, čeprav mu dokažemo (z njegovimi argumenti!), da nima prav. Zagovornik nasprotne stranke na sodišču, ki seveda mora zastopati interese svojega varovanca, ampak bi to še vedno lahko počel na kulturen način – brez poseganja v besedo, brez sarkastičnih opomb. No, sodna dvorana seveda ni mesto, kjer bi lahko vn padu, pa čeprav se je že zgodilo, tudi tistemu v črni togi. Smo pač vsi le ljudje, ki nam včasih kdo pretrdo stopi na žulj.

Zanimivo je, kako nas novodobni mediji potegnejo v kakšno zgodbo, ki ni naša ali pa se nas sploh ne tiče, pa jo kljub temu spremljamo. Ko klepetam z bližnjimi ali prijatelji, se čedalje bolj izkazuje, da se v obrambi pred zgodbami, ki nam jih vsiljujejo, združujemo v bolj zaprte skupinice podobno mislečih. Minili so dnevi odprtih in burnih debat ob Ljubljanici, kjer smo neizkušeni, a polni prihodnosti reševali svet, kot se temu reče. Ko smo imeli za vsako rešitev najmanj dve vprašanji. Mislim, da sem že omenila, da se je takrat svet vrtel nekoliko drugače – bolj črno-belo, z jasno zarisanimi mejami dovoljenega, sprejemljivega, nenazadnje tudi prebavljivega.

Kaj naj si mislim, ko poslušam takšna in drugačna politična besedičenja? Da pravzaprav nikomur ni mar, kako in ali sploh bodo preoblikovali voljo volivk in volivcev, ki so jo oblikovali (!) v predvolilnem času, v vzdržno in človeka vredno življenje v naslednjih (saj je štirih, a ne?) letih. Že kar nekaj časa se kaže, da je slovenski živelj zelo očitno razdeljen na polovičko – ko bi bila to vsaj tista iz Milijonarja. In če je volilno telo razdeljeno, potem bi se moralo takšno stanje odraziti tudi v vladajoči strukturi. In, kot po navadi, se zdaj zgražajo nad mano tako levi (kdo že?) kot desni (kdo že?). Vsaj upam, da je temu tako. Ker če ni, potem  moje kolumne bere le tista peščica ljudi, ki so v mojem mehurčku. Ne, ne mislim, da bi se moral moj glas slišati čez tri gore in tri dole, ni tako močan. V vseh dosedanjih kolumnah sem in bom tudi v vseh prihodnjih želela s svojim razmišljanjem in pogledom na stvari sprožiti reakcijo, malce upočasniti dnevno tekmo s časom in, tudi sama, zadihati.

Zase lahko s 100-odstotno zanesljivostjo (ne, ankete nisem delala) trdim, da se me trenutne dnevne novice dotaknejo le v tiste pol ure, ki jih namenim televizijskemu zaslonu ob koncu dneva. Ne vem, ali lahko tudi bralci in bralke kolumne že vnaprej napoveste vrstni red novic, približno tudi njihovo vsebino in povabljene goste, ki bodo o stvari povedali nekaj več. Znani angleški pregovor pravi: »no news, good news«. Ja, bo že držalo. Težava je le, ko nič novic ne pomeni dobrih novic. Ko se nekaj kuha, ko vsi vonjamo dim, a ne najdemo ognja.

Včasih so se predstavniki političnega prostora vsaj pretvarjali, da po volitvah ne kuhajo, zdaj pa to odkrito(srčno) priznajo kar v živo. Da ne bom slišati hinavsko: saj smo vedeli, in prav je, da se je izreklo na glas. A kljub temu me je malce zmrazil vehementni ton, s katerim je bila preoblikovana volja državljank in državljanov, za katero imajo vsi politiki polna usta, da je edina prava anketa njihovega dela.

Kar bi moralo skrbeti vse, ki jim država in njeni sistemi krojijo življenje, pa je dejstvo, da nihče ne ve, katere recepte (število zaslužnih članov deljeno s številom ministrstev?) uporabljajo v svojih kuhinjah (če se jih seveda sploh držijo) in koliko posode (predvolilnih obljub) umažejo. Zanimivo je, da smo prav v tej fazi oblikovanja bodoče vladajoče strukture priča visoki stopnji pripravljenosti za dogovore, nobena pogajanja niso pretežka, o vsem je zaželeno in dopustno razmišljati. Zakaj tega vzdušja ni mogoče prenesti še v čas, ko se sprejemajo odločitve za bistveno, bistveno širši krog ljudi?

Že zdavnaj sem se odločila, da se bom »sekirala« samo zaradi stvari, ki jih lahko spremenim. S tem sem si prihranila kar veliko časa, energije in živcev, saj iz dnevnega reda hitro spravim vse tisto, kar me jezi in spravlja v stres (ja, hvala, opazno manj ga je!), ter imam tako več časa za ljudi in stvari, ki jih imam rada, ki mi narišejo nasmeh in me ohranjajo mlado.

Ravno dan ali dva nazaj mi je nekdo rekel: daj, hitro vloži, da ne bodo spet spreminjali zakona! To je pa potem zadnja faza preoblikovanja po volitvah, ko mora vsak minister pustiti svoj pečat in se spreminjajo – nalašč sem uporabila pasivno obliko – zakoni, podzakonski akti, pristojna področja ministrstev (to tudi stane, da ne bo pomote), kupujejo novi avtomobili, pohištvo, računalniki, …

Ali je to naša zgodba ali ne, bo pokazal čas.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.