c S
V vrtincu spora
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
05.10.2012 Kadar država razpade, na njenem nekdanjem ozemlju nastanejo nove države. Med najtežja vprašanja razpada nekdanje skupne države zagotovo sodi delitev njenega skupnega premoženja in obveznosti med državami naslednicami. Hrvaška vlada v zadnjih mesecih znova izpostavlja vprašanje deviznih hranilnih vlog varčevalcev Ljubljanske banke Zagreb.

Hrvaški varčevalci od Republike Slovenije zahtevajo vračilo nekaj sto milijonov evrov njihovih deviznih hranilnih vlog pri Ljubljanski banki Zagreb. Njihove zahteve je s človeškega vidika lahko razumeti, saj so zaradi propada Ljubljanske banke Zagreb izgubili težko privarčevana sredstva. Zagotovo jim je bila kršena njihova človekova pravica do lastnine in človekovega dostojanstva. Težje pa je odgovoriti na vprašanje, kdo nosi odgovornost za poseg v njihove temeljne pravice.

Pri presoji pravnega statusa držav naslednic razpadle države, se v mednarodnem pravu uporabljata dve doktrini: doktrina pravne kontinuitete ter doktrina pravne diskontinuitete (tabula rasa). Doktrina pravne kontinuitete pomeni, da države naslednice vstopijo v pravni položaj države predhodnice in nasledijo njene pravice in obveznosti. Doktrina pravne diskontinuitete pa pomeni, da države naslednice ad novum pridobijo mednarodnopravno subjektiviteto in ne nasledijo pravic in obveznosti države predhodnice.

Ko je nekdanja nedemokratična jugoslovanska država razpadla, ni bilo časa za delitev njenih pravic in obveznosti med njenimi naslednicami, saj se je celotno območje zapletlo v začaran krog genocida, hudodelstev zoper človečnost in vojnih hudodelstev. Tako še dandanes ostajajo odprta mnogo katera vprašanja, kot so: določitev državnih meja, razdelitev nekdanjega jugoslovanskega arhiva in nekdanjega skupnega premoženja in obveznosti. Pri reševanju vprašanja o delitvi obveznosti za vračilo deviznih hranilnih vlog hrvaških varčevalcev je poglavitno vprašanje, kako naj se deli odgovornost za jamstvo varčevalnih vlog, ki jo je predhodno imela država predhodnica. Ali je mogoče pravično porazdeliti obveznost varstva varčevalnih vlog države predhodnice med države naslednice ?

Stališče, ki ga vseskozi zagovarja naša država je, da je potrebno obveznosti razdeliti po načelu teritorialnosti, ki izhaja tudi iz mednarodnega običajnega prava. Evropsko sodišče za človekove pravice je v zadevi Kovačič in drugi v Slovenija zapisalo, da 'soglaša z mnenjem Parlamentarne skupščine v Resoluciji 1410 (2004), da je treba vprašanje povračila toliko tisočem posameznikov razrešiti s sporazumom med državami naslednicami' (št. 44574/98, 45133/98 in 48315/99, 3. oktobra 2008, 256. odstavek). Načelo teritorialnosti pri razdelitvi odgovornosti za varčevalne vloge pomeni, da vsaka od držav naslednic prejšnje skupne države prevzame odgovornost za varčevalne vloge ponudnikov bančnih storitev, ki so ob razpadu države predhodnice imele sedež na njenem ozemlju. Takšna razlaga vzpostavlja jasno obveznost hrvaške države, da poplača obveznosti varčevalcev Ljubljanske banke Zagreb, in da končno zaključi spor z Republiko Slovenijo.

Na mednarodnopravni ravni ureja vprašanja nasledstva prejšnje države Sporazum o vprašanjih nasledstva, ki so ga ratificirale vse nove države naslednice (Zakon o ratifikaciji Sporazuma o vprašanjih nasledstva, Uradni list RS št. 71/2002). 7. člen priloge C k sporazumu določa, da ‘o prevzemu jamstev SFRJ ali NBJ za devizne hranilne vloge v poslovni banki in kateri koli njeni podružnici, v kateri koli državi naslednici, pred dnem njene razglasitve neodvisnosti,  se nemudoma začnejo pogajanja, pri čemer je zlasti treba upoštevati zaščito deviznih hranilnih vlog posameznikov. Ta pogajanja bodo potekala pod pokroviteljstvom Banke za mednarodne poravnave.’ Ta člen tako zavezuje države pogodbenice Sporazuma k večstranskim pogajanjem.

Vprašanje prehoda nasledstva med državo predhodnico in državami naslednicami ureja Dunajska konvencija o nasledstvu držav glede državnega premoženja, arhivov in dolgov (Zakon o ratifikaciji Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede državnega premoženja, arhivov in dolgov, Ur.l. RS-MP, št. 17/2002), ki ureja ‘nasledstvo držav glede državnega premoženja, arhivov in dolgov’ (1. člen). 1. odstavek 18. člena Konvencije določa, da ‘kadar država razpade in preneha obstajati, deli ozemlja države predhodnice pa ustanovijo dve ali več držav naslednic in če se te države naslednice ne dogovorijo drugače:’ … ‘c) preide premično državno premoženje države predhodnice, povezano z dejavnostjo države predhodnice glede ozemelj, na katera se nanaša nasledstvo držav, na državo naslednico; d) preide premično državno premoženje države predhodnice, ki ni omenjeno v pododstavku c), na države naslednice v pravičnih deležih.’ Konvencija pa ne določa, kako naj države naslednice določijo pravične deleže, vendar se zdi, da je do njih najlažje priti z večstranskimi pogajanji. 41. člen Dunajske konvencije pa glede prenosa obveznosti določa, da ‘kadar država razpade in preneha obstajati, deli ozemlja države predhodnice pa ustanovijo dve ali več držav naslednic in če se države naslednice ne sporazumejo drugače, preide državni dolg države predhodnice na države naslednice v pravičnem deležu, pri čemer se posebej upoštevajo premoženje, pravice in pravne koristi, ki v razmerju s tem državnim dolgom preidejo na države naslednice.’ Dunajska konvencija države zavezuje k iskanju čim bolj pravične rešitve pri razdelitvi dolgov prejšnje države.  Pogajanja ne morejo potekati dvostransko, temveč le pod pokroviteljstvom Banke za mednarodne poravnave v Baslu.

Sporazum o vprašanjih nasledstva in Dunajska konvencija o nasledstvu držav glede državnega premoženja, arhivov in dolgov, ne določata jasno in natančno, da se teritorialno načelo uporablja pri delitvi odgovornosti za devizno hranilne vloge varčevalcev, pri čemer pa slednje načelo vsekakor izhaja prakse večine držav v mednarodni skupnosti. Morda še pomembnejše pa je, da gre primarno za civilnopravno vprašanje med hrvaškimi varčevalci, banko in hrvaško državo, ki je zavezana povrniti varčevalne vloge, če jih Ljubljanska banka Zagreb, ne more povrniti. Hrvaškim varčevalcem je tako zagotovo kršena človekova pravica do lastnine, vendar morajo svoje obveznosti uveljavljati zoper državo, ki je njihova nosilka, ter ne v razmerju s tretjo državo, ki teh obveznosti nima.

Slovenska sodišča morajo tožbe hrvaških varčevalcev zavračati kot nepristojni forum, saj jih je potrebno obravnavati po teritorialnem načelu, ki je veljal tudi v drugih republikah. Po drugi strani pa je nedvomno v interesu obeh strani, da spora ne zaostrujeta. Hrvaška stran tako ne bi smela pogojevati vstopa slovenskega bančnega sektorja na hrvaški trg, pri čemer ni smotrno, da bi slovenska stran v prihodnjem letu blokirala vstop Hrvaške v Evropsko Unijo. Slovenska stran mora vztrajati na večstranskih pogajanjih o jamstvih za varčevalne vloge hrvaških varčevalcev Ljubljanske banke Zagreb, pri čemer je vprašanje mogoče razrešiti samo z večstranskimi pogajanji med vsemi državami naslednicami skupne države o razdelitvi njenih nekdanjih obveznosti.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.