Mesta, trgi in vasi so se zavili v praznično vzdušje. Otroci so na trnih, kaj jim bo prinesel božiček. Odrasli pa, kot pred vsakimi prazniki in počitnicami, še bolj hitimo z zaključevanjem vseh naših opravil. Da bi se nato lahko vsaj na kratko zaustavili. Predahnili. Ter ob koncu naredili tudi bilanco. Črto pod tistim, kar je bilo. V pričakovanju onega, kar nemara še pride.
Če tako poskusimo s slovensko državo. Torej da črto potegnemo pod njo in ne še nujno čez njo, pridemo do zaključka, da je njen imunski sistem letos postal še šibkejši.
Naša institucionalna odpornost na demokratično nazadovanje, erozijo prava ter morebitno novo gospodarsko krizo, da o varnostni sploh ne govorim, je vse nižja. Ni še pri dnu. To je res. Predvsem zato, ker slednjega sploh ni.
Populizem v slovenski politiki zadnjih nekaj tednov doživlja orgazmične vrhunce. Šutarjev zakon, božičnica ter pravosodna reforma, ki to ni. Vsi ti zakonodajni podjemi so naleteli na (so)glasno, predvsem pa argumentirano strokovno kritiko.
Vse zaman. Koalicijski valjar gre strumno naprej. Opozicijski dvojček pa statira in v najslabšem od najslabšega koalicijo celo podpira. Nazadnje je klonil še Državni svet. Pod težo neustreznega vodenja, pritiskov ter populističnega strahu pred ljudstvom. Pa tako pomembno vlogo redkega branika ustavnosti je igral v tem mandatu.
Zdaj ostane samo še zakonodajno-pravna služba Državnega zbora. Toda njeni argumenti, ne da bi jih kdo sploh hotel, kaj šele mogel ovreči, ostajajo le še mrtva črka na papirju. Glas vpijočega v slovenski politični puščavi.
Puščavi, v kateri odslej jasno in odkrito velja pravilo: če imamo dovolj poslancev v parlamentu, bomo čezenj spravili karkoli. Dobesedno tudi popolnoma vse. Če si bo kdo drznil kaj od sprejetega predložiti Ustavnemu sodišču, pa smo lahko povsem brez skrbi. Tam so in bodo ostali samo naši.
Tako pač je. In tako je tudi zato, ker svoje vloge – pa toliko dobrega je obetala – ni odigrala predsednica republike. Samo zaradi nje bodo imeli le »svoje« ustavne sodnike. Tudi zaradi nje nimamo varuha človekovih pravic. Nimamo guvernerja. Tudi predsednika KPK ne. Prejšnji je pač delal preveč, kar se za brezzobega tigra gotovo ne spodobi.
Ker se vse plača, ima tudi populizem svojo ceno. Ta se ne bo merila samo v razkroju slovenske demokracije in pravne države, v vsestranski institucionalni slabitvi, v izgubi zaupanja ljudi v državo, ampak tudi v denarju.
Če se med pravniki in civilno družbo še najde kdo, ki drži štango aktualni politični garnituri, pa takega ni med ekonomisti. Med njimi ni dvoma. Vlada je fiskalno politiko pognala na rob in to še v času polne zaposlenosti, zavedajoč se, da za obzorjem že divja finančno-ekonomska nevihta.
Nato je opozorila celo Evropska komisija, ki svari, da Slovenija morda ne bo več izpolnjevala že tako ali tako razrahljanih fiskalnih pravil.
Skratka, na celi črti: od demokracije, vladavine prava, robustnih institucij, pravne in politične kulture ter vzdržnih javnih financ smo se v zadnjih tednih letošnjega leta na široko odprli vsakovrstnemu tveganju.
Posledično nas bo novo leto dohitelo v anksioznem pričakovanju. Leta 2026 lahko marsikaj gre narobe. Javne zadeve lahko postanejo še slabše. Pri nas, v EU in v svetu. Hkrati nas marca čakajo nove volitve. Te lahko pomenijo začetek nečesa novega, celo boljšega, ali pa dokončni žebelj v krsto viabilnosti slovenske države.
Gotovo je samo to, da je vse povsem negotovo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
