Ob letu osorej: pisani odkruški niti ne tako davne preteklosti

Najprej je na mestu ugotovitev, da je bil slog pisanja novinarskih prispevkov v časnikih, ki so na teh tleh izhajali v obdobju pred začetkom prve in še vsaj do izbruha druge globalne vojne kataklizme, precej drugačen od dandanašnjega. Zlasti v letih in desetletjih tik pred nastopom 20. stoletja se je namreč izoblikoval slog umetelnega pisanja časopisnih prispevkov, ki je bil pogosto na neprimerno višji stopnji od česarkoli, kar je bilo pred tem in kar je temu sledilo, zlasti seveda v drugi polovici 20. stoletja. Bržkone je bilo to posledica dejstva, da so se s pisanjem časnikarskih prispevkov v tistih časih še vedno pečali tudi dokaj razgledani slovenski literati.

Navsezadnje je bil celo Josip Jurčič skorajda desetletje, vse do svoje prezgodnje smrti, urednik enega izmed takrat vodilnih slovenskih časnikov, tj. Slovenskega naroda. Zato je bilo napisano dosti bolj pestro in razgibano od jezika, ki danes kot pravilo velja za ta žanr. Tako niti ni bila redkost, da se je med (resnejše) prispevke pred stoletjem in več vrinila tudi kakšna bolj »pisana« notica, kot recimo ta, ki se je naknadno sicer izkazala za bolj ali manj apokrifno:

Revolucija [za]radi cilindra.

V Londonu nosi vse, kar je moškega, cilindre; celo mladi rokodelski učenec se sramuje iti na ulico brez tega čudnega in neokusnega pokrivala moške glave. Prvi cilinder pa [ima] za seboj jako zanimivo zgodovino; bil je namreč povod veliki demonstraciji.

L[eta] 1797 se je drznil neki Het[h]erington okrog poldneva na najbolj obljudeno ulico v Londonu s cilindrom na glavi. Ljudje so začeli postajati in gledati za njim, a slednjič so se vstopili okrog njega in začeli hrupno kričati ter ga – biti s palicami. O tej demonstraciji je pisal neki takratni londonski list:

»Trgovca modne robe, Het[h]eringtona, so zaprli [za]radi motenja javnega miru in ker je dal povod javni demonstraciji, so ga izročili lord-majorju, ki ga je obsodil na kazen 500 funtov šterlingov.[1] Pokazal se je na ulici s takšnim strašilom na glavi, katero je sam imenoval svileni klobuk, a ima tako visoko in svitlo 'štulo', da je v stanju preplašiti mimogredoče ljudi.

Policaji so dokazali, da so žene ob pogledu na to štulo padale v omedlevico, otroci so začeli kričati in plakati, psi lajati in tuliti, zbrana množica pa je [celo] pohodila nekega dečka. Radi tega so obtoženca prijeli in izročili pravici.«

– In še dandanes povzročajo cilindri revolucijo – namreč v ženskih srcih …[2]

***

V vsakem primeru je bilo v novinarskih prispevkih takratnega časa neredko precej več humornih poudarkov, in to tudi glede dogodkov v stvarnosti, pri katerih je bil takšen pristop včasih bolj, drugič pa morda malenkost manj na mestu.

Svinjar.

V sv. Marjeti pri Celju so zaprli hlapca Franca Stropnik[a], ker je pregoreče izkazal svojo spolno ljubezen do neke — krave.[3]

Kaj je povzročilo nesrečo?

V Elberfeldu na Nemškem popravljali so delavci telefonsko žico ter jo razpeli preko ceste, vender ne tako visoko kakor [bi] jo morali. Prišel pa je mimo v diru voznik s polnim vozom steklenic s pivom. Ker pa tanke ostre žice mogel videti popred in je bila taista ravno toliko visoko, da so konji zmogli iti mirno pod njo, v žico pa se je ujel na vozu sedeči voznik in mu je ista v hipu prerezala vratno žilo, da je na mestu ostal mrtev.

No delavci so pač imeli dovolj pive potem, samo menda jim ni posebno dišalo …[4]

***

Se pa je v takratno poročanje (žal) neredko prikradel tudi duh tedanjega časa in zato je bilo zlasti v prispevkih bolj klerikalno usmerjenih časnikov mogoče najti tudi elemente takrat še dokaj splošno prisotnega, včasih celo izredno prevladujočega protijudovskega sentimenta:

Varujte se slabega berila.

Pred porotnim sodiščem v Trstu je stala babica Treves radi povzročenega splava vsled katerega je mati umrla. Ta judinja je imela zaslužek pri najbogatejših, zlasti judovskih rodbinah. Dotično dekle, ki je umrlo, je bila namreč strastna čitateljica francoskega romanopisca Zola[ja][5] in to berilo jo je privedlo tako daleč, da se je dala zapeljati babici. [6]

***

Slovenski mediji tistega časa so imeli po drugi strani tudi precej poudarjeno fascinacijo nad »Ameriko«, predvsem pa seveda nad tamkajšnjimi šegami in navadami. Navedeno je dokaj razumljivo že spričo dejstva, da so bili še pred malenkost več kot sto leti skoraj vsi slovenski časniki polni oglasov o emigraciji v ZDA, prav tako smo imeli Slovenci tam vrsto desetletij tudi nezanemarljivo kopico lastnih časnikov, kot so to bili predvsem Amerikanski Slovenec, Clevelandska Amerika ali Glas naroda, ki so vsi po vrsti dokaj redno izhajali.

Tako niti ne preseneča, da je med matico in slovenskimi izseljenci potekala dokaj živahna izmenjava informacij tostran in onostran atlantske »luže«, ki so bile neredko tudi bolj pomenljive sorte, na primer …

Suhe dame se smejo kopati v hlačah, debele ne!

Načelnik čikaške policije Schuettler je izdal novo naredbo glede kopalnih oblek damskih in posebno kopalnih hlač, ki so postale po zaslugi dr. Rozalije Ladove predmet dolgih prepirov in problem, vsled katerega si je marsikateri skrbni policist ali civilni moralist dolgo belil glavo: Ali smejo ženske nositi pri kopanju hlače ali ne?

Schuttler je to rešil prav salomonsko. Suhe ženske se smejo kopati v kopalnih hlačah, debele pa ne! Suha ženska, meni Schuettler, izgleda v »bloomersech[-ah]« popolnoma dobro, če pa obleče hlače debela ženska, pa je to nemoralno, nevarno in smešno!

Policijski načelnik je odredil, da sme policija aretirati vsako žensko, o kateri je ta dognala, da je debela in da se kopa v hlačah.[7]

Boj za lase v Ameriki.

V Newyorku sta pred kratkim nastala dva sovražna tabora: tabor, v katerem se zbirajo pristaši dolgih las, in tabor pristašev kratkih las. Dve filmski zvezdi sta namreč sklenili, da bosta v bodoče nosile dolge lase. V državi Ohio pa je predsednik višjega sodišča izdal naredbo, s katero ukazuje svojim uradnicam, da si morajo postriči lase.

Tako sta nastali dve skupini, ki se zdaj ljuto borita druga proti drugi, zato da bodo zmagali lasje, a ne pamet.[8]

Prstan ločitve.

Amerikanci so prišli zopet na originalno idejo. V Ameriki, kakor v Evropi, je [namreč] več nesrečnih, nego srečnih zakonov. Razlika je samo ta, da je Amerikanka energičnejša in samostojnejša od svoje evropske tovarišice in kakor hitro v zakonu ni harmonije, takoj zahteva od svojega moža ločitev zakona. Nato pohiti k zlatarju, kjer si pusti izdelati prstan ločitve. Slednji je istotako iz zlata, se pa razlikuje od poročnega v toliko, da ima vrezano prelomljeno pušico boga ljubezni Amorja.

Prstani se mnogo nosijo, a večinoma le – od žensk.[9]

***

Če ostanemo še za trenutek pri žanru kratkih pripovednih zgodb iz ameriških logov izpred stoletja ali (malenkost) več, je zagotovo sledeča (resnična) notica o neki prečudni slovenski izseljenki nekaj, česar povprečni človek zlepa ne prebere v najbolj domišljijsko navdahnjenem leposlovju, kaj šele v klerikalnem Slovencu:[10]

Iz Newyorka smo dobili naslednje poročilo:

»Na krovu parnika 'Belvedere' se je te dni pripeljala v Newyork 28-letna Marija Cerar. Došla je iz Ljubljane in je bila namenjena k svojemu polbratu Lorencu Urban v Kleveland, O[hio]. Pripeljala se je v oddelku za neoženjene ženske, bila čedno in dostojno oblečena in lase je imela spletene v dve lepi dolgi kiti.

Ko je pa Marija Cerar na Ellis Islandu stopila pred izseljeniško komisijo, je njen močni moški glas, velika glava in sploh cela vojaška postava nadzornike tako osupnila, da so ji veleli stopiti v posebno sobo, kjer je ostala sama z zdravnikom. Kmalu na to je komisija vedela, da je 'Marija' Cerar — moški. Čudni izseljenec se je temu odkritju sam najbolj čudil, ker ga je njegova mati iz mladega vzgajala kot deklico ter je doslej vedno živel kot pošteno dekle. Komisija je na to odredila, da se Cerarju odrežejo lasje, in obleči je moral — prvič v življenju — moško obleko.«

Natančni Američani pa tudi sedaj še niso bili zadovoljni in so razkrinkano »Marijo« Cerar zavrnili nazaj v domovino, dasi je imel dovolj denarja s sabo …

***

Ni bil tako redek slučaj, ko se je kak slovenski izseljenec iz Amerike tudi vrnil domov, za kar se ga je v ljudskem jeziku kaj hitro prijel naziv Amerikanec. In prav eden izmed njih, ki naj bi bil pregovorno in izkustveno tudi še posebno »hud«, je bil pred skoraj natančno enim stoletjem v novi državi (Kraljevina SHS) tudi v vlogi obdolženca. Kar sledi, je izsek iz njegovega resničnega zagovora pred pristojnim sodnikom:[11]

Hud »Amerikanec« pred sodnijo.

Sodnik: »Alojzij Kramar, aha. Vi ste tisti hudi Amerikanec, ki smo ga nedavno obsodili, ker je vrgel nekomu kozarec v glavo!«

Obdolženec: »Ph, hud pa že jest nism prov nč!«

Sodnik: »Lovski čuvaj I. I. vas toži radi žaljenja časti. Ovadba pravi, da ste mu rekli: 'Ti si lovski čuvaj, ti si za en drek. Nič ne paziš. Moj fižol zajci jedo. Ti si Lokarjev pes.[12] Jaz sem bil v Ameriki, sem divjačino streljal, pa mi ni nihče nič rekel. Če prideš še enkrat na mojo zemljo, boš hin.' Tudi s pestjo ste mu grozili.«

Obdolženec zanika, da bi bil izrekel inkriminirane besede: »Jest sm sam reku, de bom zajcu zobe populu, de na bo več mojga fižola jedu. Sicer pa — pravdal se na bomo nč. Za fržov nej m’ plača odškodnino, k’ se trudm kokr duša u vicah, pa bo dobr!«

Sodnik: »Danes ne gre za odškodnino – danes ste toženi vi zaradi žaljenja časti! – Ali se hočete poravnati?«

Obdolženec: »No, tle dam roko, pa odškodnino nej m’ plača za fržov, pa je poglihan!«

Tožitelj pa vztraja, da toženec žalitve prekliče, obžaluje in plača 600 dinarjev[13] v blagodelne namene.

Obdolženec: »Nimam prov nč' dnarja za take reči!«

Sodnik: »No, boste pa zaprti!«

Obdolženec: »Ph, pa nej bom!« — (Proti tožitelju): »Na mojo zemljo na smeš več... nej me kaznuje Bog, sodnija in kralj Aleksander!«

Zastopnik privatnega obtožitelja: »Odločno protestiram! Kralj Aleksander [sam ne kaznuje,] kvečjemu koga pomilosti …«

***

Skratka, zgodovina še prerada pripoveduje dokaj zanimive zgodbe, če jih le znaš – in imaš čas – najti. In končno, kot po dosedanji šegi in navadi tudi tokrat velja pripeto obvestilo in strog opomin, da je vsakršna podobnost predstavljenega historičnega z dandanašnjikom seveda plod popolnega naključja.

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.