c S
Človekove pravice v gospodarstvu
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
17.01.2020

Država in večina gospodarskih družb s sedežem v slovenski državi vsaj retorično soglaša, da je treba spoštovati in varovati človekove pravice v gospodarstvu. A v praksi korporativnega upravljanja tako državnih kot zasebnih gospodarskih družb pogrešamo celovito uresničevanje človekovih pravic tako doma kot v tujini.

Vsakdanjik slovenske družbe nam sporoča številne primere kršitev človekovih pravic v gospodarstvu, od kršenja načela enakega obravnavanja na delovnem mestu do pomanjkljive skrbnosti pri spoštovanju človekovih pravic v dobavnih verigah. Slovenski izvozniki so zaradi svojega kakovostnega dela izjemno uspešni na evropskem in mednarodnem trgu. A izven slovenskih meja se gospodarske družbe srečujejo s težkimi dilemami. Ali vstopiti na trge tistih držav, kjer se sistematično krši vladavina prava in človekove pravice? Ali uporabljati sumljive poslovne prakse, ki so razširjene denimo na vzhodnoevropskih trgih in drugod? Ali domači – slovenski – pravni red zavezuje gospodarske družbe tudi, ko poslujejo na tujih trgih?

Država tradicionalno nosi primarne obveznosti za varovanje človekovih pravic v slovenski družbi, ki so tako negativne kot pozitivne narave. Negativne obveznosti sporočajo, da državni subjekti ne smejo kršiti človekovih pravic. Pozitivne obveznosti na drugi strani od države zahtevajo, da sprejema aktivne ukrepe za preprečevanje kršitev človekovih pravic. A sodobno življenje v zadnjih desetletjih presega zmožnosti države, da le sama zagotavlja varstvo človekovih pravic. Tudi zasebne, nedržavne družbe imajo komplementarne obveznosti za spoštovanje človekovih pravic.

Država ima primarno negativno obveznost, da javnopravni subjekti neposredno ne kršijo človekovih pravic, kot tudi da nadzoruje zasebne gospodarske subjekte. Takšne obveznosti izhajajo iz slovenske ustave ter podrejenega evropskega in domačega pravnega reda. Izvirajo pa navsezadnje iz zavez slovenske države in iz njenega Nacionalnega akcijskega načrta za spoštovanje človekovih pravic v gospodarstvu. Istočasno je jasno, da mora slovenska država poskrbeti, da gospodarske družbe v državni oziroma v delno državni lasti ne kršijo človekovih pravic. Čeprav je v lanskem letu prišlo do sprememb Kodeksa korporativnega upravljanja družb s kapitalsko naložbo države Slovenskega državnega holdinga d. d. (SDH), njegovo trenutno veljavno besedilo še vedno ni ustrezno z vidika varovanja človekovih pravic v gospodarstvu.

Kodeks SDH omenja besedno zvezo človekove pravice le enkrat v točki 10.1.1. glede vsebine kodeksa gospodarskih družb, kjer pri »Odgovoren odnos družbe do širše družbene skupnosti« med drugim omenja tudi »Spoštovanje človekovih pravic, tako pri zaposlovanju kot pri odnosu do zaposlenih« kot tudi »varovanje okolja in družbena odgovornost«. Slednje je seveda zelo ozka opredelitev, ki jo bo moral upravni odbor SHD razširiti, če si želi pridobiti zaupanje deležnikov. Kodeks sicer vzpostavlja zahteve po preglednosti poslovanja in transparentnosti ter predvideva notranjo kontrolo in revizijo, a se slednje vsaj eksplicitno ne nanašajo na spoštovanje človekovih pravic pri poslovanju. Kaj se lahko zgodi, če državne gospodarske družbe ne spoštujejo človekovih pravic, kaže sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Ališić in ostali zoper Slovenijo (št. 60642/08, 16. julij 2014), ki je slovenske davkoplačevalce stala več kot tristo milijonov evrov.

Država si mora zato z aktivnimi ukrepi prizadevati za izboljšanje varovanja človekovih pravic v gospodarstvu, še posebej v gospodarskih družbah tako v celotni kot delno državni lasti. Kodeks SDH bi se zato moral skozi celotno besedilo glede obveznosti spoštovanja človekovih pravic sklicevati na slovenski ustavni red, evropsko pravo, domači pravni red in na Nacionalni akcijski načrt za spoštovanje človekovih pravic v gospodarstvu. Hkrati bi moral Kodeks SDH vsebovati tudi obveznost merjenja učinkov spoštovanja vseh kazalnikov, vključno človekovih pravic na notranje in zunanje okolje. Gospodarske družbe pa morajo v svojih letnih poročilih ne le poročati o nefinančnih vidikih, temveč tudi prikazati kako merijo spoštovanje človekovih pravic v gospodarstvu. Seveda je sprememba Kodeksa SDH šele prvi korak, saj kot je v slovenski družbi predobro znano, ga bo veliko težje ponotranjiti v praksi korporativnega upravljanja.

Zasebne gospodarske družbe so v slovenskem ustavnem redu zavezane spoštovati človekove pravice, in si tudi prizadevati, da nadzirajo njihovo spoštovanje v dobavnih verigah. Gospodarske družbe se pogosto znajdejo pred dilemo, kakšne standarde morajo spoštovati zunaj slovenskih meja in ali morajo nadzorovati dobavne verige tudi izven ozemlja slovenske države. Iz slovenske korporativne prakse izhaja, da niso seznanjeni s svojimi obveznostmi zunaj meja. Smernice OECD za večnacionalne družbe, ki jih mora kot država članica OECD spoštovati tudi slovenska država, v četrtem poglavju določajo, da »Podjetja morajo v okviru mednarodno priznanih človekovih pravic, mednarodnih zavez za izpolnjevanje človekovih pravic, ki jih imajo države, v katerih podjetja poslujejo, in v okviru zadevnih notranjih zakonov in predpisov: 1. spoštovati človekove pravice, kar pomeni, da morajo preprečevati kršenje človekovih pravic drugih in obravnavati škodljive vplive na človekove pravice, v katere so vpletene;…« (str. 31). Smernice predvidevajo tudi delovanje Nacionalnih kontaktnih točk, ki spremljajo njihovo uresničevanje in možnosti odgovorov na vprašanja zaradi njihovih kršitev. V lanskem novembru je sedemnajst nevladnih organizacij vložilo prvo takšno vprašanje oziroma pritožbo na slovensko Nacionalno kontaktno točko, ki deluje v okviru Ministrstva za gospodarski razvoj, zoper britansko podjetje Ascent Resources zaradi domnevne kršitve OECD smernic pri hidravličnem lomljenju zemljin. Hkrati tudi domači pravni red zavezuje slovenske gospodarske družbe, da v tujini sledijo istim standardom kot doma.

V sodobnem gospodarskem okolju je jasno, da morajo gospodarske družbe spoštovati človekove pravice in uresničevati protikorupcijske ukrepe ter delovati na podlagi integritete. Države so primarno zavezane, da spoštujejo človekove pravice, kar še posebej pomeni, da morajo spoštovati človekove pravice v gospodarskih družbah pri upravljanju družb s kapitalsko naložbo države. Hkrati pa nosijo gospodarske družbe komplementarne negativne in pozitivne obveznosti, da spoštujejo človekove pravice doma in tudi v tujini. V praksi korporativnega upravljanja je potrebno, da gospodarske družbe pričnejo svoje retorične zaveze uresničevati tudi v praksi in da vložijo več sredstev v človeške vire, ki bodo lahko nadzorovali skladnost njihovega poslovanja.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.