Kolumno pišem pozno popoldne v prazni predavalnici pred praznimi stoli. V njej že od lanskega marca ni bilo študentov. Spodaj se po Mestnem trgu sprehajajo redki sprehajalci. Veliko božično drevesce sameva ob sedežu vodstva nekdanje zelene evropske prestolnice in pred sedežem vladne službe za zakonodajo. Prazne predavalnice se ne zdijo več tako neobičajne, kot v nekaj začetnih tednih v marcu lanskega leta. Nekako smo se navadili oziroma smo se morali navaditi na poučevanje in raziskovanje v izjemni epidemiološki krizi.
Profesorji smo v zadnjem letu postali mojstri uporabe različnih spletnih video aplikacij od Zooma, Teams, Big Blue Buttona do GotoMeetinga, Webexa, Skypa in ostalih. Ure in ure tako strmimo in predavamo skozi različne oblike videokonferenčnih orodij. Na drugi strani študentje poskušajo ohraniti pozornost in slediti predavanjem. Ker pedagoške metode, ki delujejo v predavalnicah, ne delujejo enako ali vsaj enako dobro v spletnem okolju, smo se profesorji v tem slabem letu naučili uporabljati številne druge metode. Z interaktivnimi orodji poskušamo študente vključevati v predavanja, saj pozornost v virtualnem svetu dokazano traja dlje ob aktivnem delu. Študenti večinoma pridno izpolnjujejo vse obveznosti kljub vsem težavam, ki jih je povzročila epidemija. Kot bralci poznajo iz svojih življenj, se v času epidemije še bolj prepletajo družinsko in zasebno ter poklicno življenje. Če profesor predava iz svojega domačega delovnega kabineta, zagotovo slednje tako ali drugače vpliva na družinsko življenje. Številni kolegi poudarjajo, da bo epidemija še nadalje zameglila meje zasebnega in poklicnega življenja. Zato smo profesorjem vsaj na naši univerzi omogočili, da tudi času v epidemije lahko pridejo na univerzo in od tam predavajo preko elektronskih komunikacij. Zmožnost uporabe sodobnih tehnologij ni nekaj samoumevnega, zato gre priznanjem tistim kolegom, ki so kljub visoki starosti, skoraj brez težav izvedli vsa predavanja.
Na Novi univerzi smo bili na epidemiološko krizo morda nekoliko bolj pripravljeni kot na kakšni drugi instituciji. Že pred leti smo razvili portal »E-univerza«, ki je prišel še kako prav ob zaprtju predavalnic. Na podlagi ideje kolega Gorazda Justinka so tehniki že pred izbruhom epidemije vzpostavili res obsežen elektronski sistem »E-učilnica«, kjer v času epidemije potekajo elektronska predavanja. Poskušali smo torej izkoristiti obstoječe naložbe in jih nadgraditi. V času krize je vsekakor dobro potegniti najboljše iz kriznih razmer. V zadnjih mesecih smo tako skoraj vsak teden v obliki virtualnih webinarjev organizirali okrogle mize, ustavne debate in akademske forume o različnih težavah slovenske, evropske in globalne družbe. Zaradi ustavitve potovanj je v času epidemije na webinarje morda lažje povabiti kolegice in kolege iz drugih celin, ki bi jih bilo sicer težje privabiti. Poskušamo, kot vedno, v tej sovražni in razdeljeni družbi vsaj malo postopati proti prevladujočem toku s tkanjem odličnega sodelovanja.
Številne raziskovalke in raziskovalce so epidemijo vendarle izkoristili za pisanje znanstvenih člankov in monografij. A tukaj nas pogojuje naše vsakokratno družinsko življenje. Težko je biti ustvarjalen, če zaradi zaprtja šol in drugih ustanov za vašo pozornost tekmujejo družinski člani. Vse več raziskovalnih študij prepričljivo dokazuje, da je epidemija še poglobila razlike med spoloma. Znanstvene revije poročajo, da prejemajo v recenzijo večje število člankov, ki so jih napisali raziskovalci. Veliko manj pa je tistih, ki so jih napisale profesorice in raziskovalke, ki doma praviloma prevzemajo večji del družinskih obveznosti in hišnih opravil. Za marsikoga je težko biti optimističen in ustvarjalen, če se njegovi družinski člani nahajajo v zdravstvenih in ekonomskih težavah, oziroma se z njimi zaradi epidemije že celo leto niso mogli srečati. Dejstvo je tudi, da je epidemija na številnih področjih še bolj poglobila in poglablja razlike med pripadniki različnih družbenih skupin.
Kljub vsem trudu seveda epidemija tako za študente, strokovno osebje in profesorje ni mačji kašelj. Vsi tako ali drugače trpimo zaradi nadaljevanja te epidemije. Študentje v sporočilih in pri spremljanju predavanj povedo, da pogrešajo predavalnice in medsebojne stike. Imajo seveda prav. Pedagoški proces ni enosmerna avtocesta med profesorji in študenti, temveč križišče, kjer se srečuje ustvarjalnost različnih udeležencev. Profesorji poskušamo študente vsaj malo medsebojno povezovati, tako da jih spodbujamo k delu v skupinah, študiju in ponavljanju snovi. Sodobna spletna orodja težko povezujejo mlade ljudi v isti meri, kot bi se povezovali sami v živo. Številne zgodbe, ki bi sicer bile napisane, zaradi epidemije niso bile. Opazujemo stisko nekaterih študentov, ki zaradi epidemije ne morejo enako dobro slediti študijskem procesu. Različne študije kažejo, da je izobraževanje v času epidemije zagotovo težje za študente in profesorje s posebnimi potrebami, ki pa kljub temu odlično opravljajo svoje obveznosti in so nam vzgled vsem ostalim. Pogosto lahko preberemo kako so v kakšni organizaciji preko spletnih orodij izboljšali učinkovitost delovanja. Ampak, saj veste ni vse v Zoom sestankih in v tako opevani navidezni učinkovitosti. Marsikdaj je zadevo lažje rešiti in se dogovoriti iz oči v oči.
Epidemija je in še bo nekaj časa. Ena mojih letošnjih novoletnih želja je, da se v predavalnice vrnejo študentke, študenti, profesorice in profesorji. Do takrat pa se moramo še naprej vsi skupaj truditi in si prizadevati, da se kljub epidemiji pišejo nove zgodbe, pa četudi izven predavalnic, in da gre življenje naprej. Nenapisane zgodbe pa se v prihodnosti morda vendarle napišejo. Morda se srečamo virtualno že ta petek popoldne, na novi akademski debati o vladavini prava v Sloveniji in v Srednji Evropi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
