Odgovornost do ustave

Zvestoba ustavi bi sicer morala biti samoumevno dejstvo. Če te zvestobe ni, državno organizirana družba razpade. Vendar, kot nas učijo izkušnje, samoumevnih etičnih, pravnih in političnih dejstev ni. Na mnoge t. i. samoumevnosti moramo zato – še posebej, če želimo ohraniti državo in demokracijo – drug drugega nenehno opominjati.

Če nekdo zavestno krši ali zlorablja Ustavo Republike Slovenije, s tem na najbolj temeljni ravni spodjeda naš temeljni nacionalni družbeni konsenz. To lahko preprečimo le tako, da v politične vrhove in njim v oporo pošiljamo ljudi s čim višjo integriteto ter bogatim strokovnim znanjem in izkušnjami. V tem pogledu nam pogosto ne gre najbolje, pri čemer je v zadnjih letih upadanje politične kulture že nadvse zaskrbljujoče. In seveda vse, kar sodi zraven. Toda na nek način je še bolj zaskrbljujoče dejstvo, da se npr. med poslanci Državnega zbora in drugimi pomembnejšimi političnimi akterji pojavlja celo miselnost, ki ustavi jemlje zgoraj navedeni primarni in prioritetni družbeni pomen. Gre za stališča, ki dajejo prednost pred ustavo lastni vesti, pravičnosti, svobodi poslanca in morebiti še kakim drugim vrednotnim merilom. Čeprav takšna napačna stališča niso novost, se v zadnjem času pojavljajo vedno pogosteje.

Po naši ustavi in zakonodaji morajo predsednik države, predsednik vlade in ministri ob nastopu svoje funkcije pred državnim zborom priseči, da bodo »spoštovali ustavni red, ravnali po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi delovali za blaginjo Slovenije.« (104. in 113. člen Ustave.) Sodniki, kot nosilci sodne veje oblasti, morajo prav tako ob nastopu svoje funkcije priseči, da bodo »sodniško funkcijo opravljali v skladu z ustavo in zakonom ter sodili po svoji vesti in nepristransko.« Tudi ustavne sodnike njihova prisega zavezuje, da bodo »sodili po ustavi in zakonu in po svoji vesti in si z vsemi svojimi močmi prizdevali za ustavnost in zakonitost ter za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.«

Vsi navedeni nosilci izvršilne in sodne oblasti izrečejo to svojo prisego pred državnim zborom (sodniki jo sicer izrečejo »le« pred predsednikom Državnega zbora, pri čemer pa seveda predsednik v tem primeru predstavlja državni zbor kot celoto, ki je sodnike tudi izvolil). V vseh navedenih formulacijah prisege je ustava na prvem mestu. To ni kako naključje ali nekakšen »pravno-tehnični« ali »protokolarni« vrstni red navajanja. Ustava je navedena na prvem mestu zaradi svojega izhodiščnega in temeljnega pomena za obstoj in delovanje države. Vse ostalo ji mora biti podrejeno, tako tudi poslančeva vest ali njegova svoboda odločanja, o kateri govori 82. člen Ustave, po katerem poslanci »niso vezani na kakršnakoli navodila«.

Za razliko od vseh navedenih visokih funkcionarjev, poslancem državnega zbora ni treba izreči navedene prisege. Vendar pa to ne pomeni, da jih prav takšna zaveza ustavi (ter zakonu in lastni vesti) ne zavezuje. Nasprotno, zavezuje jih še bolj, saj predstavljajo najvišji predstavniški in ustavodajni organ v državi. Že dejstvo, da ostali visoki funkcionarji izrekajo svoje prisege pred državnim zborom, logično sledi iz predpostavke, da so prav poslanci in državni zbor najvišji varuhi ustave. Čeprav je v pravnem smislu nad njimi v tem pogledu še ustavno sodišče, jih to ne odvezuje od njihove najvišje politične in pravne odgovornosti da spoštujejo ustavo, in sicer tako pri sprejemanju zakonov, kot pri vseh drugih odločitvah, ki jih sprejmejo v svoji funkciji. Še več, ker je v sodobni politiki ob vsej informacijski in drugačni prepletenosti družbe dejansko nemogoče povsem ločiti javno in zasebno sfero delovanja poslanca, mora ta tudi v svoji zasebni sferi ravnati tako, da ostaja vzor spoštovanja ustavnopravne ureditve.

V odgovornosti do ustave se prepletajo etični, pravni in politični vidiki, ki so utelešeni v ustavnem besedilu. Zvestoba do ustave (ter zakonov in prava nasploh) zato na osebni (intimni) človeški ravni pogosto ni nekaj kar bi posameznik štel za najvišjo stopnjo svoje osebne odgovornosti, saj lahko višjo stopnjo odgovornosti čuti do marsikoga ali marsičesa drugega, denimo do boga, družine, prijateljev, verske, lokalne ali druge skupnosti, delovne ali druge organizacije itd. Razumljivo je tudi, da posamezniki ne soglašamo niti z vsemi ustavnimi in še manj zakonskimi določbami. Pravna ureditev se nam lahko v luči lastne morale in pameti zdi v mnogih vidikih nepopolna, nemoralna, nepravična ipd. V boju za svoje najbližje ali zase smo tako včasih pripravljeni tudi ignorirati ali kako drugače prekršiti (»krivično« ali »neučinkovito«) pravo. Vse to je, kot rečeno, razumljivo. Toda, če bi ne imeli prava in bi tako vsakdo ravnal primarno po svoji vesti, bi bila družba neznosno konfliktna in bi prej ali slej razpadla ali pa bi si jo podredil nek diktator. Samo pomislimo, koliko je v družbi različnih navad, običajev, verskih norm, moralnih pogledov, svetovnih nazorov, političnih ideologij itd.

V demokratični državi ima zato sicer vsak pravico, da po svoji vesti in pameti izbere katerokoli od teh norm, nazorov in ideologij, vendar pa sme vse to uresničevati le toliko, kolikor mu to dovoljujejo ustava in zakoni, ki zagotavljajo v družbi red, svobodo ter vsaj osnovne vidike pravičnosti. Takšen družbeni dogovor omogoča ustava in za civilizirano preživetje in sobivanje jo moramo zato spoštovati in uresničevati. Če nekdo reče, da bo spoštoval le tiste zakone, ki so pravični ali so v skladu z njegovo vestjo, s tem povsem relativizira pravni red, kajti vsakdo izmed nas ima svoj (subjektivni) pogled na pravičnost in svojo (subjektivno) vest. Kar je za nekoga človekova pravica, je za nekoga drugega lahko zabloda ali celo zlo. Ustava in zakoni so zato večinski dogovor, da bomo skupno določena načela in pravila spoštovali kljub temu, da imamo o njih različna mnenja, pri čemer je ustava v tem pogledu najvišja stopnja tovrstnega družbenega konsenza, ki ga je dopustno spremeniti le z ustavnorevizijsko večino.

Pred dobrimi desetimi dnevi (16. 7. 2026) sem skupaj s tremi ustavnopravnimi strokovnjaki na državnozborski komisiji za poslovnik predstavil svoje stališče glede situacije, ko večina v Državnem zboru z neizglasovanjem dnevnega reda blokira možnost t. i. manjšinske parlamentarne preiskave o nedovoljenih vplivih na volitve (afera Black Cube itd.). Seja komisije je bila nesklepčna, zato smo strokovnjaki le predstavili svoja mnenja in nato odšli. Na seji so bili prisotni le poslanci opozicije, koalicija pa se je očitno odločila, da jo bojkotira. Kot sem že zapisal na nekem drugem mestu, je vse skupaj izgledalo precej klavrno in v skladu s trenutno situacijo v politiki, kjer so se zamere in konflikti nakopičili do te mere, da tudi pri tako pomembnih ustavnih temah prevladuje nekakšen pobalinski odnos »kdo bo koga bolj ignoriral«.

Temu namenjam posebno pozornost predvsem zato, ker gre tu za ustavo. Ne gre za to, ali se zdaj tako ali drugače obnašajo politiki levega ali desnega političnega spektra. Kršitve ustave se dogajajo na obeh straneh. Včasih iz nevednosti, včasih namenoma. Nekatere odpravijo poslanci sami, druge jim »pomaga« odpraviti ali jih kar samo odpravi ustavno sodišče, nekatere pa ostajajo nedopravljene (npr. nesprejeta zakonodaja, ki jo zahteva ustava, ali pa neizvršene odločbe ustavnega sodišča). Tokrat namenjam kršitvam ustave posebno pozornost zato, ker te kršitve v sedanjem, politično vedno bolj zaostrenem vzdušju v državi ter ob nadaljnjem upadanju politične kulture pomenijo najbolj nevarno področje ogrožanja lastne demokratičnosti in državnosti. To pa nista le dva abstraktna pojma, temveč temeljni predpostavki zmožnosti in kakovosti sobivanja v naši državi. In če bomo še naprej z nespoštovanjem ustave in drugimi negativnimi pojavi slabili institucionalno zavest in zgradbo naše države in družbe, se bomo nekega dne zbudili v mnogo manj prijazni in lepi Sloveniji, kljub temu da bodo vse gore, reke, gozdovi in morje še vedno tam, kjer so.

Povabljeni strokovnjaki (dr. Ciril Ribičič, dr. Albin Igličar, dr. Matej Avbelj in jaz) smo bili na omenjeni seji poslovniške komisije v svojih strokovnih pogledih enotni, čeprav se pred sejo nismo usklajevali. Sam sem predvsem pojasnil, da je v 93. členu Ustave ter v 1. členu Poslovnika o parlamentarni preiskavi povsem jasno zapisano, da mora državni zbor na zahtevo najmanj tretjine poslancev odrediti parlamentarno preiskavo. To, da se (koalicijska) večina poslancev izogiba odreditvi te preiskave tako, da ne sprejme uvrstitve te točke na dnevni red, je neposredna kršitev Ustave. Še posebej ker gre za ustavno določbo, za katero velja – če zadevo nekoliko poenostavim – stari latinski rek: »In claris non fit interpretatio«.

Ustava zavezuje prav vsakega poslanca, koalicijskega in opozicijskega, da glasuje za ustanovitev takšne komisije. Ustavna ureditev tu enako zavezuje vsako sestavo Državnega zbora, s katerokoli prevladujočo politično koalicijo. Proceduralni manevri, ki onemogočajo odreditev manjšinske preiskave, pomenijo zlorabo parlamentarnega postopka, ki vodi v neustavno stanje. Verjamem, da bo to stanje na eni od prihodnjih sej Državnega zbora odpravljeno. Ob tem sicer ne vem, ali bo ta preiskava pripeljala do kakih pomembnih zaključkov, saj smo se že navadili, da tovrstne parlamentarne preiskave najpogosteje privedejo do popolnega razkola med stališči koalicije in opozicije in tako razvodenijo možnost, da bi državljani zares nesporno izvedeli, kaj se je v resnici zgodilo. S tem le perpetuirajo v naši družbi že skoraj patološko stanje, ko vsak verjame le še »našim« in zanika vse, kar rečejo »vaši«. Kljub temu je treba vztrajati pri spoštovanju ustave in pri spodbujanju razvoja višje politične in pravne kulture, ki vključujeta tudi višjo ustavno in institucionalno zavest. Alternative so namreč diktatura, mafijska država ali razpad sistema.

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.