Žal si v Evropski uniji glede ZDA v preveliki meri zatiskamo oči in se zaradi lastne politične in vojaške (obrambne) nemoči pretvarjamo, kot da so ZDA še vedno povsem prijateljska država in da njena notranjepolitična situacija bodisi ni tako resna bodisi ni naša zadeva. Seveda je takšna politična drža do neke mere razumljiva in smiselna, kajti z ZDA smo še vedno v marsičem tesno povezani, pri čemer nas vežejo pretežno skupne demokratične vrednote – kolikor jih je v praksi še ostalo –, nadalje zgodovinsko zavezništvo ter nenazadnje gospodarski, obrambni in geostrateški interesi. Toda evropska podredljiva in uklonljiva politična drža v razmerju do ZDA kot naših partnerjev je močno pretirana in ob vseh ostalih težavah, s katerimi se sooča EU, dodatno slabi samozavest in vero Evropejcev v naše vrhovne politične predstavnike in v realne potenciale EU.
Medtem ko se zaradi določenih partikularnih lastnih interesov ter pomanjkanja političnega poguma in integritete pustimo poniževati z nesorazmernimi tarifami, neposrednim vmešavanjem v evropske demokratične volilne procese, občasno nadvse žaljivim besednjakom ter nenazadnje s povsem realno grožnjo, da bodo ZDA vkorakale na Grenlandijo, se na drugi strani Atlantika politični primitivizem in avtoritarnost le še stopnjujeta. Vse to povzroča tudi nove delitve v svetu, kjer ob nesorazmernih pritiskih in stalnemu spreminjanju stališč s strani predsednika ZDA, vedno več držav išče nova, bolj stabilna in zanesljiva partnerstva in zavezništva. Pri tem je lahko še posebej za ZDA zaskrbljujoče dejstvo, da se novo veliko zavezništvo – četudi morda v svojih temeljih ni prav čvrsto - zdaj neposredno oblikuje celo med Indijo, Kitajsko, Rusijo in Severno Korejo.
Ker namen te kolumne ni natančnejša analiza političnih procesov v ZDA in svetu, naj le še dodam, da so v preteklih dneh ZDA svoje ministrstvo za obrambo preimenovale v ministrstvo za vojno ter da te dni predsednik grozi mestu Chicago, da bo vanj napotil enote nacionalne garde, tako kot je to v mesecu juniju že storil v Kaliforniji. Predsednik pri tem opozarja, da ga k temu poziva velik del ljudstva v državi Illinois in v navedenem (vele)mestu, njegovi kritiki, ki opozarjajo na neustavnost takšnega ukrepa, pa so zaenkrat bolj ali manj preslišani. Ob vsem tem je v tem predsedniškem mandatu očitno, da se Trump zdaj še bistveno manj kot v svojem prvem mandatu ozira na odločbe sodišč posameznih zveznih enot (držav). In še bi seveda lahko naštevali.
Vse skupaj kaže, da v ZDA počasi, vendar vztrajno odpoveduje sistem zavor in ravnovesij (checks and balances), ki je Združenim državam od njihove neodvisnosti dalje, kljub močnim predsedniškim pristojnostim, zagotavljal demokracijo. Če bo ta sistem dokončno odpovedal, se bodo ZDA v tem pogledu postavile ob bok Kitajski, Rusiji in drugim de iure in/ali de facto diktaturam. Lahko si samo predstavljamo, kaj bi to pomenilo za svet in Evropo. Kakorkoli, ker upanje umre zadnje, moramo vsaj zaenkrat še verjeti, da se lahko sedanji tok dogajanja v ZDA tudi zaustavi in obrne, do česar pa ne bo prišlo brez resnega in zavzetega angažmaja v sami politični sferi ter hkrati tudi v civilni družbi. Ker je ameriška družba zaradi dosedanjega razvoja dogodkov notranje močno razklana, lahko vse to ob nakopičenih zgodovinskih in aktualnih notranjih napetostih pripelje tudi do ostrejšega državljanskega konflikta.
V preteklosti sem večkrat opazil, da naši študenti prava poimensko bolje poznajo sodnike vrhovnega sodišča ZDA kot slovenske vrhovne ali ustavne sodnike. Določena fascinacija z ameriškim pravom (deloma tudi zaradi hollywoodskega vpliva) je bila pri nas vsaj v preteklih treh desetletjih vedno zaznavna. Pri predavanjih o anglo-ameriškem konceptu vladavine prava (rule of law), ki se danes s pojmom pravne države (Rechsstaat) povezuje v integralno celoto, sem doslej vedno kot ključni model predstavljal tudi tiste procesne vidike prava, ki pretežno izhajajo iz ameriškega koncepta due process of law. V zadnjih časih je to veliko težje, kajti politizacija ameriškega vrhovnega sodišča je v marsičem presegla razumne meje, sedanji odnos ameriške izvršilne veje oblasti (predsednikove administracije) do prava pa je pogosto prezirljiv. Predsednik in njegova administracija z grožnjami in finančnimi sankcijami napadata in omejujeta tudi do zdaj svobodno akademsko (tudi pravno) sfero, če se ta ne ukloni predsednikovim stališčem. Pravna država je torej v ZDA pod hudim udarom. Vse to kaže, kako sta za kultivirano in demokratično družbo pomembni politična in pravna kultura. Brez njiju demokracija in pravna država enostavno ne moreta preživeti, kajti delovanje ustavnih in zakonskih institucij je vedno odvisno od znanja in poguma ljudi, ki te institucije predstavljajo.
Ker sta Evropa in ZDA tesno povezani, bo imelo tudi za EU in vse njene članice nadaljevanje teh procesov v ZDA verjetno veliko negativnih učinkov. Nekatere že neposredno izkušamo, drugi pa zagotovo še pridejo. Vendar, kot ugotavljajo mnogi, je vse to tudi priložnost za Evropsko unijo in njene članice, da se vsi skupaj čvrsteje postavimo na lastne noge in okrepimo svoja prizadevanja za mir, varnost, lastno obrambno sposobnost, večjo konkurenčnost in vpliv v svetu, predvsem pa tudi za to, da ostanemo še naprej tisto, kar nas je v zadnjih desetletjih zaznamovalo v pozitivnem pomenu: demokracija, pravna država ter kulturna in solidarna družba. Čeprav seveda tudi v EU pri vseh teh zadevah marsikaj bolj ali manj šepa in škripa, smo v primerjalnem pogledu glede navedenih vrednot še vedno na višji ravni kot večji del preostalega sveta. Pri vsem tem je še posebej pomembno razumevanje pomena pravne države oziroma vladavine prava, kajti le spoštovanje mednarodnega in demokratično zasnovanega nacionalnega prava omogoča mir, svoboden družbeni razvoj in zagotavljanje človekovega dostojanstva, ki je danes v svetu marsikje močno (po)teptano.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
