c S
Stranpoti prepovedi sovražnega govora
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
27.11.2015 Prepoved sovražnega govora je v evropskih družbah predmet različnih razlag in medsebojnih nesporazumov nasprotnih svetovnonazorskih strani. Opredelitev sovražnega govora v zadnjih letih v javni razpravi ni postala nič jasnejša in določnejša, kvečjemu je njeno uresničevanje še bolj dvomljivo. Ali lahko zadnja sodba Evropskega sodišča za človekove pravice razjasni kdaj je resnično nujno, primerno in potrebno preganjati sovražno izražanje?

Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice je sredi oktobra podal dolgo pričakovano sodbo v zadevi Perinçek v Švica (št. 27510/08, 15. oktober 2015) glede meja svobode izražanja in uresničevanja prepovedi sovražnega govora. Gospod Perinçek je na tiskovni konferenci, ki je potekala 7. maja 2005 v Lozani izjavil, da je »domneva o genocidu nad Armenci mednarodna laž« (13. odstavek sodbe). Švicarsko sodišče v Lozani ga je kasneje obsodilo na podlagi 4. odstavka 261. bis člena švicarskega kazenskega zakonika o prepovedi rasne diskriminacije (17-26. odstavek). Mimogrede podobno kaznivo dejanje najdemo tudi v 2. odstavku 297. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije, ki prepoveduje »javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti«. Njegove pritožbe pred višjimi instancami švicarskih sodišč so bile neuspešne, zaradi česar se je s pritožbo obrnil na Evropsko sodišče. To je na prvi stopnji ugotovilo, da je Švica čezmerno posegla v njegovo pravico do svobode izražanja s tem, ko ga je sodišče kazensko obsodilo na plačilo denarne kazni. Švicarska država je nato slednjo sodbo izpodbijala in utemeljevala zmoto Evropskega sodišča.

Evropsko sodišče je v zadnjih desetletjih razvilo bogato sodno prakso glede prepovedi sovražnega govora. Pri tem razlikuje med njegovimi najhujšimi oblikami, kjer se pritožba  pogosto zavrže na podlagi 17. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) o prepovedi zlorabe pravic, in drugimi oblikami, ki jih presoja na podlagi 10. člena EKČP z uporabo načela sorazmernosti. Znano je, da Evropsko sodišče varuje tudi tiste izjave, »ki žalijo, prizadenejo ali vznemirijo državo ali katerikoli del prebivalstva« (Handyside proti Združenemu kraljestvu (1976) 1 EHRR 737, 49. odstavek, slovenski prevod v D. Gomien, str. 87), pa vendarle v evropskem kontekstu svoboda izražanja ni neomejena.)

Ko Evropsko sodišče uporabi 17. člen EKČP, takšno pritožbo na temelju 2.odstavka 35. člena EKČP zavrže kot nedopustno. Vse druge oblike pritožb pa sprejme v vsebinsko obravnavo in presoja ali je poseg v svobodo izražanja s prepovedjo sovražnega govora v demokratični družbi res nujen. Težave se pojavljajo, ko Evropsko sodišče dokaj neprepričljivo uporablja 17. člen EKČP glede prepovedi zlorabe pravice samo v primeru zanikanja določenih zgodovinskih dejstev, pa še to le glede zanikanja holokavsta. Evropsko sodišče ne obravnava enako zanikanja podobnih genocidov in hudodelstev in jih večinoma sprejme v vsebinsko obravnavo. Enako je sodišče postopalo v pričujoči zadevi glede zanikanja armenskega genocida. Zakaj Evropsko sodišče razlikuje med enimi in drugimi hudodelstvi pa v njegovi sodni praksi ni prepričljivo jasno pojasnjeno.

Veliki senat Evropskega sodišča je tako z desetimi glasovi za in sedmimi proti odločil, da je Švica čezmerno posegla v pritožnikovo pravico do svobode izražanja, ker v demokratični družbi ni bilo nujno, da se ga kazensko obsodi za zanikanje omenjenih hudodelstev (280. odstavek sodbe). Večina je zapisala, da »se zaveda akutne občutljivosti vezane na armensko skupnost, …, vendar upoštevajoč splošno bistvo pritožnikovih izjav, jih ne dojema kot obliko spodbujanja sovraštva ali nestrpnosti« (233. odstavek). Samo zanikanje hudodelstva ni bilo dovolj, da bi upravičilo čezmeren poseg v pritožnikovo svobodo izražanja, saj naj pritožnik ne bi pozival k nasilju in nestrpnosti (234. odstavek). Sodišče je zato menilo, da pritožnikov izjave ni mogoče brati kot nekakšno upravičevanje genocida oziroma hudodelstev zoper človečnost (240. odstavek).

Sodišče je v enem od zadnjih delov (274.-282. odstavek) tudi neprepričljivo razložilo, kako v danem primeru ne more uporabiti 17. člena EKČP glede prepovedi zlorabe pravice, ker so bile pritožnike izjave v »javnem interesu« in ne posegajo čezmerno v pravice armenske skupnosti v Švici. Zakaj je Sodišče domet pritožnikovih izjav v današnji globalni družbi geografsko omejilo le na švicarski kontekst, ostaja nepojasnjeno. Nasprotno je jasno in dokazano, da so njegove izjave odmevale izven švicarske družbe, predvsem v Armeniji in Turčiji. Enako Sodišče ni prepričljivo obrazložilo v čem se zanikanje armenskega genocida oziroma hudodelstev kakovostno razlikuje od zanikanja holokavsta. V pričujoči zadevi bi si zato želeli, da bi Sodišče bolj stvarno opravičilo vzroke, zakaj je slednje razlikovanje potrebno. Razlaga sodišča tako ostaja nepopolna še posebej v luči, da se Sodišče ni opredelilo do same narave in obsega genocida oziroma hudodelstev nad Armenci, ki so zgodovinsko nesporno dejstvo. Evropsko sodišče tako le ustvarja zmedo glede opredelitve prepovedi sovražnega govora.

Evropsko sodišče je tako v zadevi Perinçek v Švica zamudilo priložnost, da bi natančno opredelilo prepoved sovražnega govora in njeno uresničevanje v praksi. Hkrati je tako odprlo vrata kritikam, da je njegova sodna praksa o prepovedi sovražnega izražanja podvržena vsakokratnim političnim interesom te ali one države. Nizozemski sodnik Silvis je denimo v svojem dodatnem odklonilnem ločenem mnenju, ki so se mu pridružili sodniki Casadevall, Berro in Kuris, zapisal, da »je bil namen žaliti spomin na žrtve armenskega genocida v tem primeru očiten in da so bile pritožnikove izjave usmerjene zoper temeljne vrednote Konvencije«.

Zanikanje splošnih zgodovinskih dejstev, kot sta holokavst, armenski genocid ali pa povojna hudodelstva na današnjem slovenskem ozemlju, zagotovo sodi v opredelitev sovražnega govora, ki samo po sebi spodbuja in razširja sovraštvo, nestrpnost in nasilje med različni etničnimi, verskimi, narodnostnimi in drugimi družbenimi skupinami. V pričujočem primeru je jasno razvidno, da je bil namen gospoda Perinçka gola provokacija in spodbujanje nestrpnosti, ki ne bi smela najti mesta v demokratični družbi, saj ne odražajo vrednot, ki jih pooseblja Evropska konvencija. Zanikanje jasnih zgodovinskih dejstev glede obstoja genocida in hudodelstev v demokratični družbi ne sodi v javno debato, zaradi česar bi morale biti takšne izjave absolutno prepovedane. Svoboda izražanja ne varuje izjav, ki temeljijo na zanikanju ali poveličevanju genocida in hudodelstev zoper človečnost. Opredelitev sovražnega govora v sodni praksi Evropskega sodišča tako še naprej ostaja nejasna, odvisna od primera do primera in strukture senata Sodišča, v praksi pa še naprej predmet različnih subjektivnih razlag in posledično nesporazumov.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.