Davčna reforma: pol - pol

Na drugi strani pa je javnim uslužbencem zavidalo pol Slovenije, ko je lani Dedek Mraz kar sam od sebe prinesel božičnico, ki je bila na koncu preimenovana v zimski regres. Kot se za slovenske razprtije spodobi, tudi umetna inteligenca v obliki Google AI Mode pojasni, da je zimski regres obvezen, božičnica pa je vezana na poslovno uspešnost. Levo desne razprtije so tako postale tudi del bodoče umetne inteligence, ki bo nadomestila človeško.

Če pustimo ob strani ideološki boj in vprašanje zakaj so v Švici na primer na referendumu zavrnili predlog, da se zniža prispevek za javno radiotelevizijo,[1] ki bi pri nas zagotovo uspel, na drugi strani pa tudi predlog, da bi se bogate obdavčilo s 50 % davkom na zapuščine, če ta znaša več kot 50 milijonov CHF,[2] pridemo do vprašanja, kako je mogoče, da so v Sloveniji sindikati proti znižanju davkov, namesto da bi vse svoje napore vložili v to, da bi se po celotni verigi znižali davki in bi vsak imel kaj od tega.

Verjetno ni treba imeti dosti domišljije, da postane jasno, da ima 7.500 EUR bruto plače, od katere plačuje prispevke za pokojninsko, zdravstveno in drugo zavarovanje, le tisti majhen odstotek zaposlenih, ki se temu ne more izogniti na noben način, in tisti, ki svojega podjetja niso preselili v tujino zaradi velikega entuziazma, da naj vsak prispeva po svojih močeh in na drugi strani jemlje le kar nujno mora, se pravi v slogu znamenitega stavka konja Boxerja iz Orwellove Živalske farme: »Še bolj bom delal!«, ki se je nekega dne končal s tem, da je konj omagal, o njegovi nadaljnji usodi pa si rajši preberite v knjigi, da ne bo kdo užaljen, če razkrijemo konec tega prizadevanja.

Da se ne ujamemo v past ideološke razprave in se ne sprašujemo o tem, ali si bogataši z več kot 7.500 EUR bruto plače ne zaslužijo popuščanje ali ne in ali naj plačajo toliko kot do sedaj ali naj malo manj ali malo več, ker se postavlja vprašanje obstoja ali propada socialne države, velja pogledati suhoparne številke, predstavljene na način ljubiteljske matematike, zaradi česar se je verjetno potrebno opravičiti vsem finančnikom in ekonomskim strokovnjakom, morda celo računovodjem, ki bi to znali povedati bolj natančno in z več strokovne avtoritete. Pa vendarle za občutek začnimo z osnovami finančne matematike slovenske plače.

Naj začnemo pri tem, da obstaja neto plača, bruto plača, drugi bruto in prihodek, ki ga mora ustvariti delodajalec, da lahko plača to plačo. Delodajalec lahko izplača bruto plačo 7.500 EUR le, če ustvari prihodek podjetja v višini najmanj 10.714,65 EUR. Pri tem prihodku delodajalca je nato neto plača 4.208,33 EUR, ostalih 6.506,32 EUR so različni davki in prispevki, ki gredo državi. Razmerje je torej 39 % zaposleni in 61 % država.

Pa začnimo od začetka.

Bruto plača 7.500 EUR je za delodajalca ali samozaposlenega strošek v višini 8.782,50 EUR. Na bruto plačo mora namreč delodajalec ali samozaposleni plačati še dodatne prispevke v višini 17,10 % od bruto plače, se pravi skupaj 1.282,50 EUR prispevkov. Delavec plača 23,10 % prispevkov in še 39,36 EUR za sedaj obvezno dodatno zdravstveno zavarovanje, skupaj torej 1.771,86 EUR prispevkov. Delavec in delodajalec oziroma samozaposleni sam – slednji namreč plača tako prispevke, ki bremenijo delavca kot tudi prispevke, ki bremenijo delodajalca, tako plača skupaj za 3.054,36 EUR prispevkov.

V zameno za plačilo 3.054,36 EUR prispevkov dobi ta zaposleni pravico do pokojnine v višini največ štirikratnika najnižje pokojninske osnove, kar znaša trenutno 5.159,12 EUR, ne od 7.500,00 EUR. Četudi bi plačal prispevke od dvakratnika plače 7.500 EUR, se pravi od 15.000 EUR bruto plače, kar bi skupaj znašalo za 6.069,36 EUR prispevkov, bi bila osnova za pokojnino še vedno največ 5.159,12 EUR. Seveda se lahko spustimo v zgražanje, zakaj ima večina bistveno nižje pokojnine od teh zneskov, vendar smo se odločili, da bomo ostali pri suhoparni matematiki in ta neizprosno kaže, da je pokojnina navzgor omejena, ne glede na to kolikokrat kdo preplača prispevke.

Prispevki prinašajo tudi druge pravice, na primer pravice iz naslova zdravstvenega zavarovanja. Te se v zadnjih letih kažejo predvsem v tem, da je potrebno uporabiti razne spletne portale za naročanje pri zdravniku. Kdor jih ne zna uporabljati ali kdor nima časa, da bi čakal, kdaj bo zdravnik v ordinaciji, težko pride do zdravnika. Spletni portali imajo namreč to posebnost, da je dopustno zboleti le tedaj, ko je zdravnik v ordinaciji. Sporočilo zdravniku je namreč mogoče napisati le tedaj, ko ordinacija dela, sicer portal prijazno sporoči, da sporočila ni mogoče niti poslati in da naj uporabnik poskusi kasneje. Kdor ima smolo, da je tudi njegov zdravnik zbolel ali odšel na dopust, mora resno razmisliti, ali bi bil bolan ali pa bi raje plačal za pregled, kot pa iskal nadomestnega zdravnika v javnem zdravstvu. O čakalnih dobah raje ne bi, ker bi s tem spet lahko stopili v ideološko razpravo razgradnje javnega zdravstva in zakaj po vseh plačanih prispevkih, tudi tisti z minimalno plačo, postrgajo še zadnje kovance in plačajo za pregled v samoplačniški ambulanti. Zanimivo pri samoplačniških ambulantah je, da se lahko naročite praktično kadarkoli in da verjetno skoraj v nobeni ne rečejo, da boste prišli na vrsto čez leto ali dve.

Oseba s 7.500 EUR bruto plače v prispevkih plača tudi 1 % za dolgotrajno oskrbo, drug 1 % plača njegov delodajalec. Iz bruto plače 7.500 EUR se tako plača 300 EUR za dolgotrajno oskrbo. Bistveni del dolgotrajne oskrbe je, da se nanjo čaka dolgo, in da so sedaj stroški precej večji kot je bilo predvideno, ker so se oskrbovancem nenadoma spremenile kategorijo oskrbe.[3] Zaradi tega prispevka ni nič večja možnost za sprejem v dom starejših, kot je bila pred tem. Na dan 14. 5. 2026 je bilo vloženih 20.228 aktualnih prošenj za sprejem in 19 prostih mest.[4] Verjetnost sprejema v dom je tako cca 0,09 %, to je le malenkost več, kot da kandidat zadane petico na slovenskem lotu. Dolgotrajna oskrba ima tako prav posrečeno ime. Ne traja dolgo, pač pa se nanjo čaka dolgo, za mnoge predolgo.

Ampak 7.500 EUR plače niso samo prispevki v skupni višini 3.054,36 EUR, je tudi davek – dohodnina. V Sloveniji je določeno, da je stopnja dohodnine za mesečno osnovo nad 4.765,41 EUR kar 39 % in za mesečno osnovo nad 6.862,19 EUR že 50 %. V Nemčiji je najvišja stopnja dohodnine 45 % za tiste, ki imajo osnovo nad 23.152 EUR, z možnostjo, da zakonca tudi skupaj uveljavljata dohodnino, kar je posebej za tiste, pri katerih en zasluži bistveno manj kot drugi, nadvse ugodno.[5]

Od bruto plače 7.500 EUR po plačilu prispevkov delavca v višini 1.771,86 EUR ostane osnova za odmero dohodnine v višini 5.265,48 EUR in s tem obveznost plačila dohodnine v višini 1.324,78 EUR, tako da delavec na koncu prejme neto plačo 4.208,33 EUR. V slogu televizijskih prodaj lahko dodamo: »Pa to še ni vse«, če ima nekdo takšno plačo, jo je potrebno tudi zaslužiti. Če ima ta oseba na primer plačo v dejavnosti, ki nima posebnega davčnega režima, je vir za plačilo plače obremenjen še z davkom na dodano vrednost. Splošna stopnja DDV-ja je 22 %. Zaradi bolj nazornega računa predpostavimo, da dejavnost nima nobenih stroškov, se pravi, da se ves prihodek delodajalca izplača zgolj kot plača. Za plačo 7.500 EUR bruto oziroma za bolj relevanten strošek dela, ki smo ga izračunali že na začetku, to je znesek 8.782,50 EUR je tako treba zaslužiti vsaj 8.782,50 EUR + DDV (22%), se pravi skupaj 10.714,65 EUR, tistih dodatnih 1.932,15 EUR je plačilo DDV-ja, ki gre tudi v državni proračun. Na koncu je izračun naslednji: delodajalec mora zaslužiti najmanj 10.714,65 EUR, da lahko delavcu plača 4.208,33 EUR neto plače. Zanimivo, kajne, da dobi zaposleni na svoj račun od 10.714,65 EUR le 4.208,33 EUR, država pa kar 6.506,32 EUR?

Bo s spremembo prispevkov in kapico pri 7.500 EUR kaj dosti drugače? Za tiste do vključno 7.500 EUR bruto plače, prav nič. Za tiste, ki imajo dvakrat višjo plačo, se pravi 15.000 EUR bruto plače, pa bo do neke spremembe prišlo. Je ta razlika dovolj velika, da na njej pade ali obstane socialna država?

Če se matematično lotimo vprašanja, je rezultat naslednji. Skupni prispevki delavca in delodajalca se bodo ustavili pri 3.054,36 EUR, vendar se bo s tem povečala davčna osnova za dohodnino, ki bo pri bruto plači 15.000 EUR, namesto 11.032,98 EUR, znašala 12.765,48 EUR, tako da bo dohodnina, ki jo bo moral plačati tak delavec potem znašala 5.094,17 EUR[6] namesto sedanjih 4.227,93 EUR, ali povedano drugače za 866,25 EUR več kot sedaj. Delavec bo tako plačal namesto 3.504,36 EUR prispevkov le 1.771,86 EUR prispevkov, ali 1.732,50 EUR manj kot do sedaj, vendar bo pri tem plačal za 866,25 EUR več dohodnine, tako da bo dejanski neto učinek za tega delavca 866,25 EUR. Številka je prav simpatična, čeprav smo do nje prišli po naključju, ker smo za izračun vzeli hipotetično bruto plačo 15.000 EUR. Simpatična zato, ker dobro pokaže, da bo država na eni strani dala popust pri prispevkih, vendar bo na drugi strani polovico tega popusta spet pobrala z dohodnino. Polovico koristi bo tako imela država, drugo polovico pa delavec.

Tako, da je vse skupaj bolj pol – pol, pa še pri tem se velja vprašati, če le 1 % prejme plačo večjo od 7.500 EUR bruto, kolikšen delež tega 1 % prejema plačo v višini 15.000 EUR bruto. Ali se razlika od tega v državnem proračunu res meri v milijonih?

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.