Tehnofevdalizem pomeni ekonomski model, kjer si tehnološki velikani prisvojijo digitalne komunikacijske kanale, nato pa s podatki in odvisnostjo od platform ustvarjajo dobiček na do neke mere podoben način, kot so v 19. in začetku 20. stoletja lastniki zemljišč izkoriščali odvisni položaj viničarjev. Tako viničarstvo kot tehnofevdalizem opisujeta način sistemskega iztrganja rente od odvisne populacije; eden v vinogradništvu, drugi v digitalni ekonomiji.
Po izvoru je beseda tehnofevdalizem neologizem, ki izhaja od profesorja Varoufakisa in temelji na idejah, kot je ponovna fevdalizacija Jürgena Habermasa. Čeprav Varoufakis ta izraz uporablja za ostro in v veliki meri zgrešeno kritiko kapitalizma, je njegovo opažanje simptomov povsem na mestu in presega Varoufakisovo politično-ekonomsko teorijo ali svetonazorska prepričanja.
Tehnološki velikani lahko vplivajo na javno mnenje in demokratičen proces na povsem drugačen način, kot so to počeli tradicionalni mediji. Na konferenci, ki jo je v koronskem času na Almi Mater organiziral Jurij Toplak, je član nadzornega odbora Facebooka András Sajó, profesor na Centralnoevropski univerzi, preroško napovedal, da je svobode izražanja konec. Prihaja čas zasebne cenzure.
Najbolj drastično se namreč vpliv majhnega števila izredno močnih igralcev na področju digitalnih platform kaže v možnostih algoritemskega vplivanja na prikazane vsebine, pa tudi skozi neposredno cenzuriranje mnenj, s katerimi se lastniki, kot sta Elon Musk ali Mark Zuckerberg, ne strinjajo, ali katere zaradi političnega pragmatizma želijo omejiti.
Algoritmi pri tem načeloma dodatno krepijo skrajne poglede, saj bolj jezen in vznemirjen uporabnik opravi več klikov, podeli več všečkov, napiše več jeznih komentarjev. To ni povezano z razrednim izkoriščanjem, temveč s korporativno močjo, ki vpliva na javni diskurz preko uporabe novih tehnologij in interesov subjektov, ki bi jih tradicionalno okarakterizirali kot monopolistične (ali vsaj oligopolistične).
Pogosto zamolčan vidik je tudi ekonomsko vratarjenje, torej izkoriščanje gospodarske moči za dajanje prednosti določenemu tipu vsebin. Tudi kadar zasebni igralci delujejo navidezno politično nevtralno, so kot gospodarski subjekti, ki zasledujejo dobiček namreč nagnjeni k temu, da dajejo prioriteto vsebinam, ki jim prinašajo dobiček, in ki uporabnike ohranjajo na platformah.
To vpliva na demokratični diskurz v državi, posredno pa tudi vladavino prava, saj svobodno izražanje mnenj omogoča na eni strani nadzor javnosti nad oblastjo, na drugi strani pa omogoča, da so pravne norme odraz družbenega konsenza. Ker smo ljudje po naravi izjemno družbena bitja, na katera vplivajo mnenja drugih, algoritmi in sodobni komunikacijski kanali lahko izkrivljajo realno sliko političnih stališč v družbi, posredno pa vplivajo na volilne rezultate.
Protimonopolna zakonodaja in zakonodaja o varstvu osebnih podatkov sicer zaenkrat nista bili preveč učinkoviti prav zoper tehnološke velikane, za katere bi bilo najbolj najpomembnejše, da delujeta. Primer neuspešnosti je globa EU zoper Google v višini 2,4 milijarde evrov iz leta 2017 zaradi favoriziranja lastnih storitev v iskalniku, vendar je dejanska učinkovitost sankcije zoper tehnološkega giganta vprašljiva. Podobno je francoska CNIL leta 2020 oglobila Google in Amazon s 135 milijoni evri za nezakonito nameščanje piškotkov brez soglasja, vendar so bile kazni relativno majhne glede na prihodke podjetij in niso bistveno spremenile njihovih podatkovnih praks, kar kaže na izzive pri uveljavitvi GDPR v praksi. Pri tem je logičen sklep diametralno nasproten Varoufakisovemu. Učinkovitejša konkurenca na področju digitalnih platform bi spodbujala inovativnost in svobodo izražanja, čeprav še vedno ne bi rešila težav s samo naravo algoritemskega spodbujanja ekstremnih pogledov. Odgovor na slednje vprašanje bo moral očitno podati čas.
Čeprav tovrstnih tehnologij verjetno v končni fazi sploh ne bi imeli, če ne bi bile do zadostne mere ljudem zanimive, da smo jo razvili in jo uporabljamo, ima na nas poleg pozitivnih tudi negativne učinke, onstran političnega.
Iz naše pozornosti ustvarja tržno dobrino, s čimer spodbuja površinske razprave in nas hormonsko ohranja v dopaminskih zankah, na podoben način, kot igre na srečo in druge vrste zasvojenosti. Prof. Sebastjan Kristovič govori o družbenih omrežjih, kot o digitalnem kokainu, ki hormonsko sproža navale dopamina. Na ta način nas družbena omrežja in zasloni nasploh delajo manj občutljive za dražljaje in posnemajo zasvojenost od trdih drog.
Medtem ko so imeli viničarji, ki so bili izkoriščani, druge, težje preizkušnje, jim presežnega, zaradi vezanosti na zemljo, naravne cikle in duhovne elemente, nikoli ni bilo odvzeto. V tehnofevdalizmu pa so, čeprav smo bogatejši kot kadarkoli prej, izkoriščene naše nevrološke šibkosti, da nas držijo v površinskih interakcijah, oddaljenih od aktivnega doživljanja stvarnega sveta.
Tehnologiji očitno ne bomo mogli ubežati. Da bi z njo lahko živeli, je po mojem mnenju nujna vrnitev numinoznega, presežnega v vsakdanje življenje. Pa najsi bo to molitev, meditacija, ali sprehod v naravo, bistveno je, da iz dnevne priklenjenosti na zaslone in hiter tempo življenja, izvzamemo določeno časovno obdobje, ko smo premeščeni v sfero, kjer doživljeni čas teče drugače. Morda je dober začetek, da za en dan med vikendom povsem odložimo telefone.
Na družbeni in pravni ravni odgovor na tehnološki napredek ni rušenje, temveč dejansko uveljavljanje protimonopolne zakonodaje, ter spodbujanje odprtokodnih rešitev. Ne zatiskam si oči. Vem, da to ne bo dovolj. Pravo naj novim tehnologijam sledi postopno, z ustrezno zmernostjo, da ne dosežemo nasprotnega učinka, torej zadušitve inovacij ali prevelike regulacije, ki bi na koncu koristila le obstoječim tehnološkim velikanom, ki so iz nje de facto izvzeti.
Integracija numinoznega na družbeni ravni pa presega individualno prakso. Vrnitev presežnega ni le osebna, temveč družbena. Vsak izmed nas je poklican, da na svoj način k njej prispeva. Z dajanjem upanja mladim, z izobraževanjem o digitalni higieni, ali s skrbjo za vračanje presežnega v vsakdanje življenje. Tako kot so viničarji v preteklosti našli moč v kolektivnih ritualih in vezanosti na zemljo, lahko mi, digitalni podložniki, premagamo tehnofevdalno odvisnost z družbeno solidarnostjo, ki postavlja numinozno v središče naše družbe.
Kaj pomaga človeku, če dobi všečke, a izgubi smisel? In če je izgubil smisel, kaj mu koristita svoboda in demokracija?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
