c S

Čas skrajnosti (nekaj misli ob katastrofalnih poplavah)

prof. dr. Miro Cerar Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani Miro.Cerar@pf.uni-lj.si
14.08.2023

Zdi se mi, da predvsem za najlepše ali najhujše izkušnje človeštvo nima besed, s katerimi bi jih lahko dovolj doživeto opisalo. Kadar je čustvo sreče ali bolečine premočno, tega ne more zajeti nobena beseda v nobenem jeziku. Katastrofalna vremenska ujma, ki je s poplavami, zemeljskimi plazovi in drugimi uničujočimi posledicami te dni (od 4. avgusta dalje) tako hudo ranila Slovenijo in njene ljudi, je vsekakor takšen nesrečen dogodek, ob katerem v nekem trenutku dobesedno umolkneš. Katastrofa, kataklizma in celo apokalipsa so besede, ki jih najpogosteje slišimo te dni, ko je bolečina nekaterih postala bolečina (skoraj) vseh, ko sta sočustvovanje in empatija presegli vse dosedanje meje in ko je poenotena in iskrena solidarnost slovenskih ljudi verjetno dosegla najvišjo točko v naši zgodovini.

Nadvse sem hvaležen vsem, ki ste tako ali drugače izkazali sočutje in solidarnost! Vsi pripadniki državnih, civilnodružbenih, prostovoljskih ter drugih institucij in organizacij ter mnogi drugi posamezniki so v tej solidarni akciji spet izkazali svojo neizmerno srčnost, znanje in pogum. Enostavno lahko rečem, da sem kot član naše družbe hvaležen, da doživljam čas, ko so v ospredju skrb za sočloveka, nesebičnost in požrtvovalnost. Po eni strani mi je, tako kot vsem vam, nadvse hudo, ko vidim prizadete ljudi ter poškodovane ali uničene hiše, vrtove, njive, avte, ceste, mostove in druge objekte, pa tudi drevesa in druge dele naravnega okolja. Po drugi strani pa mi je toplo pri srcu, ko vidim, da je slovenski narod spet stopil skupaj in na najboljši način pokazal vso svojo pozitivno vrednostno plat. Želim si, da bi bili vsi skupaj sposobni vsaj dobršen del takšne empatije in solidarnostne mentalitete ohraniti tudi v prihodnje, ko se bomo soočali z drugačnimi težavami in izzivi.

Seveda smo vsi hvaležni tudi za vso pomoč, ki jo v teh dnevih prejemamo iz drugih držav. Toda ob vseh naših slovenskih medsebojnih zamerah, nevoščljivostih ter splošni politični oziroma ideološki razklanosti, je doživljanje sedanje družbene solidarnosti kot nekakšen obliž na rano, ki je že predolgo odprta. Ob upanju, da se bo ta dosedanja rana počasi le začela celiti, pa ne smemo pozabiti, da se novo odprta rana, ki so jo povzročile poplave in druge posledice vremenske ujme, še dolgo ne bo uspela zaceliti oziroma pozdraviti. Zato je res pomembno, da bodo politiki držali svoje obljube in ne bodo pozabili na ljudi, ki jih je ujma tako hudo prizadela. Realnost je pač taka, da se bo pozornost družbe po nekaj tednih ali mesecih preusmerila na druga področja (pomislimo le, kako hitro pozabimo na različne vojne in druge katastrofe, ko te izginejo iz medijev) in bo zato za prizadeta okolja ključnega pomena predvsem, kako zavzeto in odgovorno jim bodo še naprej pomagale državne in občinske institucije.

Ko sem pred slabim mesecem za spletno stran Ius Info spisal kolumno z naslovom Pospešek (objavljena 17. 7. 2023), v kateri sem razmišljal o močno pospešenih družbenih in podnebnih spremembah, si nisem predstavljal, da bo ta pospešek že nekaj tednov zatem, kar sredi poletja, v Slovenijo prinesel najhujše poplave doslej. Toda če bi me kdo vprašal, ali je to mogoče, seveda ne bi mogel reči ne. Kajti pospešeno spreminjanje podnebja in posledično vremenskih razmer vsakodnevno preseneča celo vse tiste znanstvenike, ki se s temi področji intenzivno ukvarjajo že desetletja. Presenečalo nas bo tudi v prihodnje, seveda ne le v Sloveniji, temveč povsod po svetu. Vse to se že nekaj časa dogaja, le da tistega, kar vidimo, še nismo uspeli v resnici dojeti, ponotranjiti.

Človeštvo se nahaja pred nekaterimi največjimi izzivi v zgodovini. Med takšnimi družbenimi izzivi so npr. vojne, oboroženi konflikti znotraj različnih držav, geostrateške napetosti in grožnje, širjenje družbe nadzora in možnosti novih totalitarizmov, neenakomerna porazdeljenost vode in surovin, lakota, revščina, velikanske družbene neenakosti, masovne migracije, terorizem itd. Poseben družbeni izziv, s katerim se sooča tudi t.i. razviti del sveta (EU, Severna Amerika itd.), je spreobračanje pravih človeških in družbenih vrednot ter vedno bolj opazna družbena dekadenca, kar vse ustvarja ugodne razmere za krepitev skrajnih desničarskih ali levičarskih (laičnih in/ali verskih) družbenih skupin, ki utegnejo v prihodnje močno ogroziti vrednote demokracije in pravne države (res si želim, da se to ne bi zgodilo ali da se o tem motim).

Med navječje naravne izzive sodijo seveda podnebne spremembe in posledično vedno bolj skrajne (ekstremne) vremenske razmere. Ko sem prej omenil empatijo in solidarnost, sem se osredotočil predvsem na sedanje razmere v Sloveniji. Toda prav v teh dneh je denimo pogorel velik del havajskega otoka Maui, pri čemer gre za največjo katastrofo v zgodovini otoka, s številnimi smrtnimi žrtvami. Pred nekaj dnevi so se katastrofalne poplave dogajale na jugu Norveške. Še nedavno nazaj je močno gorela Grčija, požari pa so bili tudi drugod po Evropi in svetu. Julijska in avgustovska vročina v Južni Ameriki je v tem času, ko je tam zima, eden najbolj ekstremnih dogodkov na svetu, ki ga marsikje (npr. v Argentini) spremlja še zgodovinska suša. Le-ta, kot vemo, že dlje časa pesti tudi številne dele Evrope, pri čemer smo imeli lansko leto najhujšo sušo v Evropi v zadnjih 500 letih. Na vzhodni obali ZDA je bilo še nekaj dni nazaj zaradi ekstremnih vremenskih razmer več kot milijon ljudi brez elektrike, v več zveznih državah pa so bili v zadnjem mesecu tornadi,  poplave in zemljski plazovi, ki so mnoge ljudi odgnali iz domov v zavetišča, pri čemer so nekateri od teh dogodkov prav tako ocenjeni za zgodovinsko najhujše doslej. Seveda je bilo v tem času na teh in drugih kontinentih še veliko drugih ekstremnih vremenskih dogodkov, pri čemer suša in druge skrajne vremenske razmere že dolgo pestijo dele Afrike, Azije in drugih celin.

Prišli smo v čas skrajnosti. Tako v družbi kot v naravi. Na svetovni družbeni ravni se npr. ob uporabi najbolj smrtonosnih orožij v zgodovini soočamo še z možnostmi in grožnjami uporabe jedrskega orožja (ukrajinska vojna) ter možnimi konflikti med velesilami (ZDA, Kitajska, Rusija itd.), v naravi pa smo priča takšnim skrajnim podnebnim in posledično vremenskim razmeram, ki utegnejo kmalu povročiti nove selitve narodov ter vojne za posedovanje podnebno ugodnejših področij ali področij z nekaterimi naravnimi viri in surovinami (voda, različne rudnine itd.).

Na družbeni ravni v marsikateri državi, v zadnjem času vedno bolj tudi v Sloveniji, medijsko in širšo podporo dobivajo skrajne (leve, desne in drugačne) politične ideje in prakse, pri čemer je sredinski politični prostor, ki je vsaj praviloma bolj usmerjen v uravnotežene in trajnostne razvojne rešitve, pogosto celo namenoma medijsko in družbeno spregledan, saj ljudstvu (gledalcem) enostavno ne prinaša dovolj vznemirjenja. Če to skrajnostno dogajanje primeroma ilustriram na svetovni ravni, lahko rečem, da ob tem, ko sta dve velesili, tj. Kitajska in Rusija, vodeni izrazito avtoritarno, kar je seveda skrajnost, ki je že sama po sebi razlog za zaskrbljenost, ZDA s pojavnostjo predsedniškega kandidata Trumpa izgubljajo svojo demokratično verodostojnost, z aktualnim predsednikom in prav tako predsedniškim kandidatom Bidnom (njegova kandidatura za naslednji mandat je ob njegovi psihofizični izčrpanosti za državo kot so ZDA naravnost groteskna) pa kažejo na nesposobnost korenitejše prenove v vladajoči politični strukturi. V Sloveniji se npr. skrajnosti kažejo tako, da smo vsi ujetniki dveh izrazito polariziranih političnih ideologij in diskurzov, tj. skrajno levega in skrajno desnega, pri čemer ti skrajnosti, s svojima izključujočima pristopoma praktično ubijata širšo družbeno empatijo in solidarnost (četudi se retorično sklicujeta prav na te in podobne vrednote). Upam si celo trditi, da je k tako močnemu »izbruhu« ljudske solidarnosti v teh dneh vsaj v manjši meri prispevalo tudi dejstvo, da nas je v zadnjih nekaj letih politika premočno razklala v dva skorajda že sovražna pola ter v javnem prostoru (za)dušila možnost resničnega in konstruktivnega sodelovanja, kar je seveda ljudi frustriralo na različne načine. 

Zdaj, ob strahovitih posledicah naravne ujme, se seveda tudi politiki obnašajo solidarno in humano in za to jim je treba izreči priznanje in pohvalo. Toda hvaležnost na dolgi rok si bodo zaslužili, ko bodo uspeli tudi vsaj na nekaterih drugih področjih doseči sporazumno in solidarno sodelovanje v dobro Slovenije in vseh nas. Brez zamere, ampak biti sočuten in solidaren ob takšnih naravnih katastrofah je tudi obvezni del političnega piara v vsaki demokraciji, kajti v tem pogledu te morebitna ignoranca takoj stane funckije. Takšno ignoranco ali brezčutnost si lahko privoščijo le diktatorji, pa še ti, vsaj v sodobnem času, najpogosteje odigrajo kakšno humanistično piarovsko zgodbo. Iskrenost v sočutnosti in solidarnosti je zato mogoče še posebej v politiki presoditi le na daljši rok in upoštevaje vse vidike delovanja.

Čas skrajnosti seveda zgodovinsko gledano ni nič novega. Vsake toliko časa se zgodi, da svet pretresejo naravne ali družbene katastrofe. Toda danes se lahko ob doslej najvišji stopnji svetovne izobraženosti in povezanosti ter na podlagi spoznanj družboslovnih in naravoslovnih znanosti mnogo bolj kot nekoč zavedamo, kaj lahko človeštvo stori, da se katastrofam izogne ali jih vsaj omili. Za tovrstne pravilne odločitve pa ni dovolj le strah za lasten obstoj, ki je praktično najučinkovitejše sredstvo, ki človeka požene v aktivnost. Za vrednostni in posledično dejanski preobrat sveta v ugodnejše razmere (idealnih ne bo na tem planetu nikoli) sta potrebni že zgoraj omenjeni empatija in solidarnost, seveda ob predpostavki, da imamo dovolj znanja za iskanje pravih rešitev. Seveda pa ne gre tudi brez zavedanja, da moramo spremeniti ali omejiti marsikatere svoje navade in razvade ter se v skupno dobro nekaterim zadevam tudi odreči (glej mojo kolumno Manj je več..., Ius Info, 15. 2. 2021).

Prav zato smo lahko v tem nesrečnem času posledic poplav in plazov še posebej hvaležni za tako izrazito prebujeno človečnost. Ta nam daje realno upanje, da bomo Slovenci (državljanke in državljani) in drugi prebivalci Slovenije morebiti tudi v drugih usodnih zadevah znali tako sočustvovati, si medsebojno pomagati ter bolje razumeti drug drugega. V teh dneh sta spoštovanje in hvaležnost besedi, ki sta polni vsebine. Sta resnični. Ne pozabimo tega časa in ponesimo njegov humanistični naboj v prihodnje mesece in leta, ko bodo mnogi ljudje v Sloveniji in svetu spet potrebovali sočutje in pomoč, saj bodo mnoge dosedanje družbene in naravne samoumevnosti tako ali drugače postavljene na preizkušnjo. 


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.