Že večkrat sem nameraval napisati nekaj strnjenih misli o sodobnikih, vendar sem za to očitno potreboval posebno spodbudo. To spodbudo mi je nehote dal Franci Gerbec, letošnji nagrajenec Zveze društev pravnikov Slovenije in Zveze društev za gospodarsko pravo Slovenije za življenjsko delo. Ob podelitvi tega velikega priznanja na letošnjih Dnevih slovenskih pravnikov se je namreč g. Gerbec v svojem govoru poimensko zahvalil številnim pravnikom, ki so mu pomagali pridobiti pravniško znanje ali so na različne druge načine pomembno zaznamovali njegovo pravniško pot. Naštel je imena in priimke številnih že pokojnih profesorjev, izkušenih pravnih praktikov, urednikov pravnih revij in drugih, ki so kot njegovi sodobniki prispevali svoje znanje in osebnostni vpliv k njegovemu razvoju in razvoju slovenskega prava. Vsaka takšna spoštljiva zahvala ima posebno pozitivno vrednost, hkrati pa nas opominja na pomanjkanje zavesti ljudi in človeštva o pravem pomenu naših sodobnikov.
Slovar slovenskega knjižnega jezika definira sodobnika kot nekoga, ki živi v istem času. Sodobništvo pomeni torej našo vez z vsemi ljudmi, ki danes živimo na planetu Zemlja (če tu zanemarim domneve o izvenzemeljskih bitjih). Seveda je lahko pojem sodobništva tudi bistveno širši, saj so naši sodobniki tudi vse živali, rastline in kamnine, ki tukaj in zdaj sobivajo na planetu zemlja.
V nadaljevanju se osredotočam zgolj na človeške sodobnike. Pri tem nam je sicer večina njih skupnih, hkrati pa imamo tudi vsak zase različne sodobnike. Tako je npr. krog sodobnikov naših staršev deloma drugačen od našega kroga sodobnikov, saj v krog sodobnikov staršev sodijo tudi vsi tisti ljudje, ki so še živeli za časa življenja staršev, vendar so umrli še preden smo se rodili mi.
Vsi sodobniki puščamo skupno sled v tem svetu. Drugače ne more biti. Na ta način smo si usojeni. Smo kot nekakšna svetovna družina oziroma narod (skupaj na-rojeni). Med seboj se seveda večinoma ne poznamo. Toda kljub psihofizični ločenosti, naše misli, čustva in ravnanja vibrirajo v istem času in prostoru in ustvarjajo skupne svetovne učinke. To je pomembneje, kot si znamo običajno predstavljati.
V tem trenutku ima vsak od nas na tem planetu približno osem milijard živ(eč)ih sodobnikov. V Sloveniji nas je okoli dva milijona, v Evropski uniji približno 450 milijonov, v celotni Evropi pa okoli 745 milijonov. Vsi naši sodobniki dihajo z nami »isti zrak«, potujejo s planetom Zemlja po vesolju in nasploh delijo oziroma soustvarjajo našo skupno planetarno usodo. Seveda vsak na drugačen način, v različnih naravnih in družbenih razmerah oziroma okoliščinah. Toda vsi skupaj hote ali nehote soustvarjamo svoj današnji in jutrišnji dan, pa tudi naše projekcije preteklosti in prihodnosti. Še posebej na globljih in našim petim čutom nezaznavnih ravneh smo sodobniki povezani mnogo bolj, kot je to mogoče doumeti zgolj z razumom. Na teh nevidnih ravneh ljudje z vsako mislijo, čustvom ali dejanjem vplivamo na svetovno dogajanje, četudi se morebiti tega ne zavedamo.
Verjetno že poznate misel o učinku metulja. Gre za metaforo o tem, kako lahko najmanjša sprememba v začetnih pogojih dinamike kompleksnega sistema privede do povsem nepredvidenih izidov. Metafora naj bi izvirala iz izjave meteorologa Edwarda Lorenza, ki je v 70-ih letih prejšnjega stoletja vprašal: »Ali lahko zamah metuljevih kril v Braziliji sproži tornado v Teksasu?«. Danes že marsikdo razume, da je odgovor na takšno vprašanje lahko načelno oziroma metaforično pritrdilen, tako kot se dandanes vedno bolj širi spoznanje o pomenu celostnega (holističnega) dojemanja sveta, torej o tem, kako je vse medsebojno povezano in kako vsak del preko celote vpliva na vse druge dele in obratno. Toda ali se pomena teh misli ljudje zavedamo tudi praktično? Ali se torej v tem smislu res zavedamo tudi naše povezanosti s sodobniki?
Menim, da bistveno premalo. Pri tem ne mislim zgolj na neko abstraktno zavedanje, kajti dejstvo, da pač v istem času živimo na istem planetu je zgolj statistični podatek brez posebnega pomena. Pravi in globlji pomen (našega) sodobništva je namreč v tem, da so vsa naša življenja soodvisna. Od tu dalje pa moramo pri nadaljnjem razmišljanju izbrati eno od dveh smeri dojemanja sveta in sodobništva. Če verjamemo, da smo sodobniki zgolj naključno in da je torej tudi celotno svetovno dogajanje zgolj nekaj naključnega, potem seveda sodobništvo nima nobenega posebnega presežnega pomena in smisla (tako kot v takšnem toku misli tudi ne naša življenja). Če pa verjamemo, da smo sodobniki tukaj in zdaj povezani z nekim globljim namenom, ki ga sicer ljudje ne moremo povsem doumeti, vendar pa intuitivno vemo, da obstaja, pa nas to neizogibno napeljuje na spoštljivost do vseh sodobnikov, kajti le od njih in z njihovo pomočjo se lahko v teh naših zemeljskih življenjih učimo in napredujemo. Ta življenjska šola je pogosto zahtevna, težka, mestoma tudi zelo boleča in kruta, toda kot takšno jo moramo na koncu (retroaktivno) sprejeti.
Seveda je nujno in prav, da si sproti oziroma vsakodnevno prizadevamo za boljši svet, za boljše medčloveške odnose, za mir, zdravje in sožitje. Zato je tudi prav, da se zoperstavljamo in skušamo preobraziti tiste sodobnike, ki takšnim pozitivnim usmeritvam nasprotujejo. Toda četudi se to sliši še tako nenavadno, se moramo ob tem zavedati, da je njihova funkcija prav ta, da nas preizkušajo ter včasih tudi prizadenejo ali ranijo. Podobno, kot je v športu funkcija nasprotne ekipa, da si prizadeva, da nas premaga. Po eni strani nas tako nasprotniki dodatno ozaveščajo o nenehni dualnosti tega sveta, hkrati pa tudi opominjajo, da naš pogled na svet ni edini ter da morda tudi ni boljši od njihovega. Opominjajo nas tudi, da so morebiti naši pogledi in ravnanja prav tako boleči in nesprejemljivi za njih, kot so njihovi za nas. To nas seveda ne sme zavesti, da bi podlegli oziroma pritrdili zlu. Toda zavedati se moramo, da smo sodobniki drug drugemu zrcalo in učna ura tega življenja. Vsi skupaj tvorimo yin-yang svetovnega dogajanja ter smo različno razporejeni v neskončni mavrični sliki sveta.
Zakaj pišem vse to? Predvsem zato, da spomnim, da je okoli nas veliko sodobnikov, ki se jih z besedo in dejanjem lahko dotaknemo in jim pokažemo spoštovanje. To ne pomeni, da se moramo nujno strinjati z njimi in še manj, da se jim nekritično podrejamo. Gre le za to, da smo tudi do tistih, ki so naši tekmeci, nasprotniki ali celo sovražniki v določeni meri spoštljivi in hvaležni, saj brez njih ne bi bilo nas samih – takšnih kot smo. Čeprav se morebiti sliši skrajno nenavadno, moramo na nek način (tj. zgolj »formalno«) pripoznavati celo tiste, ki poosebljajo zlo, kajti tudi to je neizogibni del tega sveta, pri čemer moramo seveda hkrati storiti vse kar zmoremo in znamo, da to zlo ne prevlada in da njegove nosilce onemogočimo. No, če odmislimo zlo, v običajnem družbenem življenju zadostuje že to, da vsaj do vseh drugih sodobnikov, tj. do tistih, ki nimajo zlih namenov, so pa naši tekmeci in nasprotniki ter so od nas bistveno drugačni, nismo v mnenjih prestrogi ali agresivni, četudi si še vedno prizadevamo za svoj prav. Če se bomo tudi v Sloveniji v politiki ter na različnih drugih področjih življenja postopno naučili razmišljati na takšen širši in strpnejši način, bo v naši družbi manj zavisti, jeze in sovraštva. Zato je, če se vrnem k začetku te kolumne, tudi vsako hvaležno priznanje, ki ga za različne dosežke izrazimo svojim sodobnikom, pomemben prispevek h medsebojni spoštljivosti in družbeni koheziji, skratka k boljši družbi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
