c S
Novi konstitucionalizem
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
06.12.2019 Zadnji dogodki na Malti in po srednji in vzhodni Evropi kažejo, da se deset let po uveljavitvi Lizbonske pogodbe o delovanju Evropske unije v okviru tega elitnega kluba rojeva novi konstitucionalizem. Novi konstitucionalizem sprejema samovoljne prakse državnih oblasti, ki načenjajo vladavino prava, delitev oblasti in človekovo dostojanstvo, kot nekaj običajnega, sprejemljivega in celo zaželenega v sodobnih evropskih ustavnih demokracijah.

Več kot dve leti po tem, ko je v avtomobilski eksploziji umrla malteška raziskovalna novinarka Daphne Caruana Galizia, počasi prihaja na dan vseh več indicev o domnevni povezanosti neposrednih storilcev z najvišjimi vrhovi malteške izvršilne oblasti. Istočasno smo v prejšnjem tednu v Varšavi lahko začeli spremljati sojenje Wojciechu Sadurskemu, profesorju ustavnega prava na Univerzi v Sydneyu in enem izmed vodilnih globalnih ustavnopravnih strokovnjakov, zaradi ostre kritike trenutne poljske izvršilne oblasti. Na praških ulicah sto tisoči demonstrirajo zoper domnevna arbitrarna dejanja aktualne češke izvršilne oblasti. Na Slovaškem še vedno niso končani kazenski postopki glede umora mladega novinarja Jana Kuciaka in njegovega dekleta.

V Sloveniji pa velika večina prebivalstva ne zaupa v pošteno sojenje, pri čemer predstavniki sodne veje oblasti javnost prepričujejo, da sistematičnih težav pri zagotavljanju poštenega sojenja ni. V Romuniji in Bolgariji pa že dolgo časa, kljub navideznem nadzoru Evropske komisije, vlada novi konstitucionalizem, ki strašljivo spominja na prakse nedemokratičnih režimov pred letom 1989. Istočasno iz različnih ostalih koncev Evrope, še posebej iz južnoevropskih držav, prihajajo novice o razkroju vladavine prava.

Izvršilne oblasti na različnih koncih Evrope, podobno kot državne oblasti v Sloveniji, kot odgovor na samovoljne prakse zamahnejo z roko, češ da gre za izolirane in posamične težave, da sistem v celoti deluje dobro in se posmehujejo tistim, ki opozarjajo na težave, ter javnost poskušajo prepričati o nasprotnem. A vse preveč je pričevanj, da bi poskuse razkroja vladavine prava lahko kar tako zavrgli kot izolirane napake, kar počnejo nekateri v Sloveniji. Sicer pa do teh poskusov prihaja povsod, tudi v najstarejši britanski ustavni demokraciji.

Takšna razmišljanja in komentarji so nevarni v kontekstu ranljivih srednje/vzhodne in južnoevropskih družb, ki jih zaznamujejo šibke institucije, sistematična prisotnost dejanskih in navideznih konfliktov interesov, nepotizem in številne kršitve človekovih pravic. V takšnih družbah kot so malteška, poljska, romunska in slovenska samovolja oblasti, ki načenja vladavino prava, ni izoliran modus operandi, temveč ravno nasprotno »business as usual«, torej dobro utečeno poslovanje, ki varuje zatečeno stanje.

Evropske institucije ne zanimata državi kot sta Malta in Slovenija. Res je, da je delegacija Evropskega parlamenta v tem tednu obiskala Valetto, a je razen nekaterih močnih izjav njenih članov ostala brez učinka. Evropske institucije, še posebej Evropska komisija, se v zadnjih letih pogosto odzivajo na težave pri uresničevanju vladavine prava predvsem na Madžarskem in Poljskem. O stanju v teh dveh državah so bili na bruseljskih računalnikih ustvarjeni številni dokumenti in študije ter začeti postopki pred Sodiščem Evropske unije.

A mnogim strokovnjakom se zato poraja vsaj zunanji vtis, da Evropska komisija spremlja in nadzoruje vladavino prava v državah članicah s svojega lastnega ideološkega vidika. Stanju uresničevanja vladavine prava posveča veliko pozornosti le v nekaterih državah članicah kot sta Madžarska in Poljska, druge domače pravne rede pa zanemarja. Je stanje vladavine prava in uresničevanja človekovega dostojanstva na Češkem, Malti, Romuniji, Bolgariji, Slovaškem in v Sloveniji ter Španiji toliko boljše oziroma morda fantastično, da ga je treba zanemariti? Iz vseh teh držav bi lahko hitro našli primerljive prakse tistim, ki javno bolj odmevajo, ker prihajajo iz Madžarske in Poljske. A dejstva kažejo, da ti dve državi nimata monopola nad zlorabami vladavine prava in uresničevanja človekovih pravic. Podobni primeri, potihoma in skrito, izhajajo tudi iz zgoraj omenjenih držav članic. A Evropska komisija, z redkimi izjemami, ostaja tiho.

Dogodki zadnjih let kažejo, da večina srednjeevropskih in južnoevropskih držav trpi za sistematičnimi in vse splošnimi težavami pri uresničevanju vladavine prava in človekovih pravic. Zakaj se jim na Evropski komisiji ne posvečajo oziroma jim ne želijo posvetiti veliko pozornosti, vedo le sami. A njeni dobro plačani uradniki in funkcionarji se morajo zavedati, da s svojo pasivnostjo pripomorejo k širjenju novega konstitucionalizma, ki se kaže v razkroju vladavine prava in človekovega dostojanstva.

Novi konstitucionalizem se zato zaradi neustreznega oziroma celo neobstoječega odziva evropskih institucij in drugih držav članic kot rak širi vse hitreje po Evropski uniji. V nekaterih državah članicah počasi izpuhteva oziroma je že izpuhtelo upanje za življenje v pravnih in pravičnih državah. Zato se ljudje množično izseljujejo ne le zaradi ekonomskih razlogov, temveč tudi zaradi pomanjkanja upanja, da je lahko v prihodnje kaj bolje. Kakšno prihodnost imajo države, iz katerih so se v zadnjem desetletju množično izselile mlade generacije, kot denimo v Bolgariji, na Hrvaškem in v Romuniji, ali pa denimo v nam bližnji soseščini jugovzhodne Evrope? Ali so običajni ljudje še vedno pripravljeni živeti v okoljih, kjer oblast vlada s pomočjo prava, in ne na njegovi podlagi, kjer so javni interesi prepleteni z zasebnimi interesi neformalnih omrežij oziroma celo organiziranih hudodelskih združb in kjer se človekove pravice in temeljne svoboščine varujejo le simbolično?

V državah članicah Evropske unije se deset let po uveljavitvi Listine Evropske unije o temeljnih pravicah rojeva novi konstitucionalizem, kot ga vsa desetletja že poznamo na Balkanu in ga je tako dobro povzela  beograjska skupina S.A.R.S. v prvi kitici svoje pesmi »Živim na Balkanu«, ki se glasi kot sledi: »Lep je dan in sprehajam se po mestu/mislim, kako popolno vse je,/nato se pa spomnim, da živim na Balkanu, slej kot prej se bo zgodilo neko sranje.«

Namesto, da bi institucije in države članice Evropske unije zavarovale in uresničevale  vladavino prava, pluralizem in človekovo dostojanstvo, vanje počasi, a prihajajo oziroma jih že pogojujejo samovoljne prakse. Širjenje novega konstitucionalizma tako v Slovenji in drugod podpirajo tiste kvazi družbene elite, ki se vsakodnevno hranijo iz zatečenega stanja in privilegijev, ki so jim jih prinesli več desetletna servilnost arbitrarnim praksam državnih oblasti in z njimi povezanih neformalnih omrežjih. Izzivi za Evropsko unijo in za njene države članice so zato ob desetletnici uveljavitve Lizbonske pogodbe o delovanju Evropske unije in Listine Evropske unije o temeljnih pravicah več kot jasne: kako izkoreniniti novi konstitucionalizem in preprečiti njegove samovoljne lovke. Trideset let po padcu Berlinskega zidu smo tako znova na začetku zgodovine.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.