Hči je bila stara pet let (in pol, bi me dopolnila, če bi videla, kaj pišem), ko smo se za božično-novoletne praznike odpravili v London. Velike rjave očke so gledale med kapo in šalom v nov svet, drugačen od dobre, stare Ljubljane – nabrežja Ljubljanice z nekaj sramežljivimi lučkami in klasičnim okrasjem. London je žarel v vseh barvah, oblikah in zvokih.
In sredi poskakovanja se je nenadoma ustavila in skoraj prestrašeno vprašala: »Kako me bo pa Božiček našel, če me ne bo doma?« Zatekla sem se h klasični starševski razlagi: pa saj ima vsak dan nove podatke, pa poseben zemljevid, kjer te vedno najde. Naj omenim, da je bilo to daleč pred Harryjem Potterjem in njegovo Ravbarjevo karto! No, Božiček ji je darila pustil pod domačo smrekico, za kar se mu je naslednje leto zahvalila in mu, zgolj iz previdnosti, napisala, od kdaj do kdaj bo kje na obisku in kje jo lahko najde!
Najbrž je le malo ljudi, ki se nikoli v življenju niso preselili. Prva ovira je seveda povsem logistična – zložiti stvari v škatle, kakšno vrečo, kovčke, zaviti stvari, ki imajo morda zgolj sentimentalno vrednost, v sloje papirja, da se ne okrušijo ali celo razbijejo. Pa zložiti stvari v selitveni kombi – najprej težke stvari, potem tiste lažje. Zavoji in zavojčki vseh oblik in različne teže. Na novi lokaciji sortiranje, če ga nismo naredili že na prejšnji, iskanje novega prostora, kjer nas bodo drobnarije razveseljevale vsak dan.
No, pa smo pri rdeči niti današnje kolumne – sprememba stalnega prebivališča, po domače nov naslov. Preden lahko vse institucije obvestimo, kam smo se preselili, se veliko pošte nabere na starem naslovu. Z novimi lastniki se morda lahko dogovorimo, da nam bodo pošto hranili in se bomo občasno oglasili. Vendar tudi njihove dobre volje ne gre izkoriščati do onemoglosti. V današnji digitalni dobi, ko se podatki evidentirajo in hranijo v (enotnih) bazah, je razumno pričakovati, da bodo tudi institucije vsaj občasno posodobile evidence in začele pošto pošiljati na nov naslov. Nekaj pošte je možno tudi preusmeriti, tiste najpomembnejše (sodne, upravne) seveda ne.
Včasih je veljalo, da si o novem naslovu obvestil vse tiste, ki so ti (in so ti še naprej) pridno mesečno pošiljali položnice. Potem so prišli na vrsto tisti, ki so ti položnice sicer manj pogosto pošiljali, pa je bilo vseeno prav, da jih obvestiš, npr. banke. No, banke zdaj prej vedo, kdaj nam poteče veljavnost osebnega dokumenta, kot se spomnimo sami. Tudi v zemljiško knjigo si moral sporočiti spremembo naslova – obrazec je bil sicer čisto enostaven in vpis spremembe brezplačen, čeprav so s tem imeli prijazni referenti kar nekaj dodatnega dela. Danes se sprememba po vnosu v centralni register prebivalstva pojavi v zemljiški knjigi v nekaj delovnih dneh – podatki so tako povsem sveži in odražajo dejansko stanje. Konec dober, vse dobro.
Kot zasebnik je vsakdo dolžan spoštovati določila Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb-1), iz katerega povzemam definicijo stalnega prebivališča, ki je »naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik stalno prebiva, in je ta naslov središče njegovih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi njegovih družinskih, partnerskih, delovnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naslovom, kjer živi, obstajajo tesne in trajne povezave.« Tako na enem mestu je tako povzeta celotna paleta odnosov, ki jih stkemo posamezniki na katerem koli področju svojega (zasebnega) življenja.
Nekoliko drugačna je slika, ko gre za poslovno plat. Zaradi spleta okoliščin sem preselila sedež svoje pisarne. V najkrajšem možnem času sem obvestila stanovsko zbornico, uredila vpise v pristojnem registru in obvestila (staro) poštno izpostavo, da bom poslovala na novem naslovu. Zadnje dejanje na starem poštnem nabiralniku: odstranitev ploščice z nazivom.
Z obvestilom o spremembi sedeža pisarne se je najprej odzvala Odvetniška zbornica. Vsi potrebni podatki o spremembi in kar dolg seznam vseh institucij, ki jim je bilo obvestilo poslano v vednost (in ravnanje!). Pričakovali bi, da bo s tem rešeno vprašanje pravilnega vročanja sodnih pisanj, pa žal ni tako. Se pravi, ne povsod in ne pri vseh sodnikih.
Seveda sem na prvih naslednjih narokih posebej opozorila, da se je spremenil sedež pisarne. V veliki večini primerov sem pošto dobila na nov naslov, nekaj pošiljk pa je kljub opozorilu in zabeležki na zapisnik šlo na prejšnji naslov. Ja, morda se v tem grmu skriva (e-)zajec. Povsem možno je, da aplikacija, ki je v pomoč sodnemu osebju, preprosto ne sprejme spremembe ali pa jo sprejme, pa jo ob naslednjem zagonu spet »pozabi«. Težko namreč dopuščam možnost, da pristojna oseba ne bi izvršila sodnikove odredbe o spremembi naslova. Najverjetneje pa je vse skupaj ravno prava (z)mešanica tehnike in človeških prstov. Priznam, da te teme sploh ne bi izpostavljala, če bi sodna pisanja pač sledila pisarni – vsaj do neke mere.
Ob vsem tem bi skoraj pozabila na pomemben dejavnik – pošto in njene poštarje. Prijazni fantje, ki jih ne premagata ne sneg ne dež, še manj pa slaba volja – vsaj pri nas smo imeli srečo, da so nam pošto prinesli takšni možje (in fantje).
Kaj storiti, ko na naslovu ne najdeš naslovnika? Za odvetniško pisarno je najboljše, da se pošta vrne z oznako »neznan na naslovu«. In najslabše? Da se obvestila o priporočeni pošti vržejo v naključni nabiralnik ali pač tistega, kamor jih je odložil prej. Sploh se ne bom dotikala poštnih pravil glede tega vprašanja. Dejstvo je, da bi v primeru neznanega naslovnika pošta (sploh sodna) morala z ustrezno oznako romati nazaj na sodišče, kjer bi najverjetneje že preverili pravilnost podatkov.[1]
No, po navadi se zadeve uredijo, kakšen sodnik je hud, ker misli, da smo hoteli postopek z neodzivnostjo oziroma nedostopnostjo zavlačevati, pa primerno pojasnilo seveda sprejme in nadaljuje z delom.
Pričakujem, da bo veliko teh vprašanj in slabe volje odneslo čedalje bolj uveljavljeno elektronsko vročanje in prav je tako.
Naj vas vedno najdejo vse dobre želje! Srečno in zdravo 2026!
[1] 41. člen Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-2):
(1) Poštne pošiljke se dostavljajo v hišni predalčnik ali poštni predal v poslovnih prostorih izvajalca poštnih storitev ali tako, kot se dogovorita uporabnik in izvajalec poštnih storitev, če to ni mogoče, pa neposredno v poslovnih prostorih izvajalca poštnih storitev. Če je potrebna vročitev, se poštne pošiljke vročajo osebno naslovniku ali osebi, pooblaščeni za prevzem poštnih pošiljk ali odraslemu članu gospodinjstva ali osebi, ki je zaposlena v gospodinjstvu naslovnika ali v njegovem poslovnem prostoru.
(2) Priporočene in vrednostne poštne pošiljke se vročajo naslovniku osebno na naslovu. Če to ni mogoče, se priporočena in vrednostna pošiljka vroči enemu od odraslih članov gospodinjstva ali osebi, pooblaščeni za prevzem poštnih pošiljk.
(3) Če poštnih pošiljk iz prejšnjega odstavka zaradi odsotnosti ni mogoče vročiti osebam iz prejšnjega odstavka, pusti dostavljavec v hišnem predalčniku obvestilo, v katerem navede kraj prevzema in rok, v katerem se lahko prevzame poštna pošiljka.
(4) Če naslovnik poštne pošiljke ne prevzame v roku, določenem v obvestilu iz prejšnjega odstavka, se poštna pošiljka vrne pošiljatelju.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
