Slednje izpostavljajo tudi poročila različnih mednarodnih nadzornih mehanizmov za varovanje človekovih pravic. Med njimi nazadnje tudi Odbor Združenih narodov za otrokove pravice, ki bedi nad uresničevanjem Konvencije o otrokovih pravicah v državah pogodbenicah. Odbor sestavlja osemnajst neodvisnih strokovnjakov na področju otrokovih pravic. Konvencija o otrokovih pravicah je najbolj univerzalno sprejeta mednarodna pogodba na področju varstva človekovih pravic, saj je do sedaj nista ratificirali le dve državi. Države pogodbenice morajo na podlagi 44. člena Konvencije o otrokovih pravicah vsakih pet let pripraviti poročilo o njenem uresničevanju, ki ga nato preučijo strokovnjaki Odbora za pravice otrok.
Republika Slovenija je tretje in četrto periodično poročilo o uresničevanju Konvencije o otrokovih pravicah v slovenskem pravnem redu poslala v Ženevo že pred tremi leti, vendar sta na vrstni red za obravnavo pred Odborom Združenih narodov za otrokove pravice prišla šele prejšnji mesec. Odbor pa je nato 8. julija podal sklepne ugotovitve o omenjenih dveh periodičnih poročilih (CRC/C/SVN/CO/3-4). V naslednjih odstavkih predstavljamo in obravnavamo nekatere poudarke sklepnih ugotovitev Odbora.
Sklepne ugotovitve Odbora obsegajo enaindvajset strani. Odbor po diplomatskem uvodu na začetku ugotavlja, da nekatera priporočila iz zadnjih njegovih sklepnih ugotovitev z dne 26. februarja 2004 (CRC/C/15/Add.230) na podlagi drugega periodičnega poročila »niso bila popolnoma ali zadostno upoštevana« (6. odstavek), zaradi česar slovenskim državnim organom priporoča, da jih uresničijo, še zlasti priporočila glede »koordinacije, enakega obravnavanja, izterjave preživnin, nasilja in zlorabe otrok ter trgovine z otroki« (7. odstavek). Ugotovitve niso presenečenje, saj so omenjene težave v slovenski družbi prisotne že zadnji dve desetletji in več. Odbor je tudi priporočil, da »država pogodbenica okrepi svoja prizadevanja za sprejetje celovitega zakona o otrokovih pravicah …« (9. odstavek). V 26. odstavku pa Odbor omenja »upravno odločitev iz leta 2011, ki istospolnim partnerjem dovoljuje posvojitve otrok«, in Slovenijo »poziva, da uredi status otrok istospolnih družin…« (27. odstavek).
Zanimivo je tudi, da so strokovnjaki izpostavili, po njihovem mnenju, pomanjkljive in omejene pristojnosti urada varuha človekovih pravic glede varstva otrokovih pravic, pri čemer so »izrazili skrb zaradi majhnega števila pritožb, ki jih otroci pošiljajo namestniku varuha« (18. odstavek). Zato so slovensko oblast pozvali, da naj »kadrovsko, tehnično in finančno« okrepijo institucijo namestnika varuha za človekove pravic in mu omogočijo, da bo lahko učinkovito opravljal svoje delo (19. odstavek). Odbor pa je v 24. do 27. odstavku izpostavil, podobno kot v še nekaterih drugih evropskih državah, neenakopraven položaj romskih otrok in pozval državo k zagotavljanju njihovega enakega obravnavanja.
Hkrati je Odbor priporočil, da naj državni organi »upoštevajo načelo varstva otrokovih najboljših koristi kot glavno vodilo slovenske ustave« (29. odstavek). Odbor je tudi zaskrbljen, ker »prometne nesreče ostajajo glavni razlog smrtnih poškodb otrok in mladostnikov« (30. odstavek), zaradi česar priporoča, da državni organi okrepijo preventivne ukrepe za preprečevanje nesreč (31. odstavek). Zanimivo pa je, da je Odbor popolnoma prezrl pozive nekaterih slovenskih nevladnih organizacij in združenj, da naj se otroke, ki so bili zverinsko pobiti v mesecih po koncu druge svetovne vojne, izkoplje iz množičnih grobišč in dostojno pokoplje. Pravica do groba teh nesrečnih otrok in mladih ljudi je v današnjem času odrinjena na obrobje, saj ne sodi med trendovske teme na področju varstvo človekovih pravic, in zanjo člani odbora verjetno še niso slišali. Nasprotno, pa je Odbor v dialogu z Evropskim sodiščem za človekove pravice slovenske oblasti pozval naj čim prej izvršijo odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurić in drugi v. Slovenija (št. 26828/06) (34. odstavek poročila).
Odbor je Slovenijo pohvalil za sprejetje tako Zakona o preprečevanju nasilja v družini kot tudi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti (glej 38. odstavek), vendar nasilje v družini še vedno ostaja eden izmed najbolj perečih problemov pri uresničevanju otrokovih pravic v slovenskem prostoru. Odbor zato slovenske oblasti poziva, da se a) »prepovejo vse oblike zlorabe in zanemarjanja otrok v vseh okoliščinah«; »b) »vodijo evidence o vseh primerih zlorab oziroma zanemarjanja in sistematično izmenjujejo podatke med vsemi centri za socialno delo, ter nadzorujejo primere, da bi se izognili situacijam, ko družine niso varovane in varovalni ukrepi niso uresničeni« c) »vzpostavi ustrezne mehanizme na ravni skupnosti, da spremljajo in poročajo o primerih zlorab in zanemarjanj«, ter »d) kar najhitreje oblikujejo temeljna pravila za stike med zlorabljenimi otroki in njihovimi starši, ki so jih domnevno zlorabljali. Slednje bi moralo vključevati ukrepe za izboljšanje usposabljanja za vse strokovnjake, ki delajo z otroki, še zlasti tistih, ki delajo na centrih za socialno delo, o preprečevanju nasilja otrok v družini in pravilnega izvajanja pravil o srečanjih.« (38. odstavek) Hkrati je slovenske oblasti pozval, da naj pripravijo nacionalno strategijo za preprečevanje vseh oblik nasilja zoper otroke (44. odstavek, a)). Zgornja priporočila so izredno pomembna, saj priznavajo, da se zlorabe otrokovih pravic dogajajo predvsem v zasebnih razmerjih, kjer je potrebno poudarjati predvsem pristop od spodaj navzgor, saj državni organi vedno ne morejo preprečiti prav vseh kršitev, zaradi česar večja odgovornost leži prav na ožji sosedski skupnosti. Kljub temu seveda drži, da si morajo državni organi vsaj prizadevati za njihov dosledno uresničevanje.
Poročilo odbora strokovnjakov izpostavlja večino težav pri uresničevanju otrokovih pravic v slovenski družbi, zaradi česar bi ga morali državni organi na vseh ravneh vzeti več kot resno in poskrbeti, da bodo vsaj večina priporočil do naslednjih sklepnih ugotovitev upoštevana in uresničena tudi v praksi. Kar je še pomembneje, pristojni državni organi bi morali čim prej poskrbeti, da Republika Slovenija ratificira Izbirni protokol k Konvenciji o otrokovih pravicah glede pritožbenega postopka. Kljub vsemu je učinkovito in skrbno uresničevanje otrokovih pravic v slovenski družbi odvisno predvsem od državnih organov kot tudi od vsakega posameznika.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
