c S
Rojstvo države
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
03.12.2010 Dvajset dni pred dvajseto obletnico plebiscita o samostojni neodvisni Sloveniji. Letošnji december zaznamuje dvajset let od skoraj soglasne odločitve slovenskega naroda za samostojno in neodvisno slovensko državo. Rojstvo države, ki je sledilo padcu totalitarnih režimov v Srednji Evropi, verjetno najbolj simbolizira rušenje berlinskega zidu in žametna revolucija v takratni Češkoslovaški, ki jima je postopoma sledil padec preostalih totalitarizmov v srednji Evropi, tudi v Sloveniji.

Brez takratnih sprememb bi verjetno še danes sanjali o neodvisni in samostojni državi. Takrat, pred dvajsetimi leti, smo uresničili sanje z rojstvom slovenske države. Vendar se večina sanj izpred dvajset se še vedno ni uresničila. V nekem smislu podobno ugotavljajo tudi v drugih srednje- in vzhodnoevropskih državah.

Ko človek potuje skozi nekdanje dežele onkraj zavese demokratičnosti se lahko le čudi novo nastalim urbanim stanovanjskim naseljem, trgovinskim centrom, gledališkim dvoranam ter športnim arenam, ki se v ničemer ne razlikujejo od infrastrukture v najbogatejših delih sveta. Visoki nebotičniki v Varšavi in Bukarešti niso prav nič manj mogočni od tistih v Parizu ali Londonu. Vendar se vzporednice med deželami vzhodne in srednje Evrope kažejo v trpeči duši srednjeevropskega človeka in družbe nasploh, ki namesto, da bi iskala očiščenje za pretekle zločine in nepravičnosti, išče uteho izključno v hedonističnem pehanju za čim večjim prihodkom in plenom, in se ne ozira na množice soljudi, ki se utapljajo v vsesplošnem jezeru brezbrižnosti in vsakodnevnem  boju za preživetje.  

Od trgovinskega središča Maxima v Vilnusu, preko Tesca v Vroclavu, neba dotikajočih se poslovnih nebotičnikov v Varšavi, do ljubljanskih mega nakupovalnih vrtincev, se ljudje predajajo lovkam izložbenih oken, ki malokdaj ponujajo pobeg oziroma vmesno postajo na vlakovni vožnji do dekadenčnih prestolnic zahodne Evrope. Za večino prebivalcev v deželah srednje in vzhodne Evrope je padec totalitarnih režimov pomenil predvsem napredek v življenjskem standardu, vprašanje pa je, če je temu napredku sledil tudi napredek v stanju človeškega duha. Napačno bi bilo zaključiti, da se je svobodna demokratična družba vzpostavila le zato, da si bo prebivalec poljske vasice lahko privoščil plazma televizor ali pa da bo novodobni slovenski povzpetnež z družino preživel počitnice na Mauritiusu. To vsekakor niso bili cilji zahtev po padcu totalitarnih režimov pred nekaj desetletji, morda so le posredni rezultat zahtev po demokratičnih spremembah, odprtju mednarodnih trgov in zvišanju življenjskega standarda.

Blišč elitnih stanovanjskih sosesk in mondenih trgovinskih centrov uspeva le delno zakriti stanje duha v novih oziroma tranzicijskih evropskih demokracijah. Kajti duhovnost družbenega življenja v teh deželah ostaja ujet v primežu časov, ki so časovno za nami, vendar še vedno obvladujejo in ustrahujejo celoten družbeni sistem. Vzorci ravnanja se niso spremenili. Ko srečujemo prijatelje iz bivših dežel za železno zavezo, se nemudoma ustvari nekakšna spontana vez, ki je po večini navidezna, in vzbuja občutke, da je posameznik član nekega skritega kluba, v katerega ljudje izza nekdanje železne zavese nimajo vstopa. Stanje duha po zenitu ob formalnem padcu totalitarnih režimov se je spustilo na raven, na kateri ostaja bolj ali manj zadnji dve desetletji. Vprašanje je, čemu lahko pripišemo omenjeno – zgolj našemu pehanju po boljšem življenjskem standardu in neprestani želji, da se ljudje zadovoljijo z majhnim in odrečejo večnemu pehanju za nekaj več.

Demokratične spremembe leta 1989 in 1990 v Srednji in Vzhodni Evropi ostajajo prelomni dogodek, vendar bi bilo mogoče lahko narediti korak dlje. Eno od poglavitnih sporočil študija zgodovine se je učiti iz napak, ki včasih postanejo jasne šele nekaj let kasneje. Večina bivših totalitarnih držav je tako zamudila priložnost, da zarišejo jasno mejo med zlim in dobrim, med bivšim zločinskim totalitarnim režimom in novim demokratičnim sistemom, med hudodelci in borci za pravičnost. V večini omenjenih dežel obračuna s preteklostjo ni bilo.

Tedanji opozicijski voditelji na Poljskem in na Slovenskem dvajset let pozneje povedo, da ni bilo mogoče doseči več kot je bilo doseženo, čeprav sami priznavajo, da bi morda lahko dosegli več kot le razpis demokratičnih volitev. Če opozicijski voditelji tako na Poljskem kot na Slovenskem kot rezultat pogajanj niso mogli doseči pravice za žrtve totalitarnih  hudodelstev, bi lahko vsaj dosegli, da se družba in žrtve dokopljejo do resnice in posledično do katarze. Žal pa niti resnice niti katarze niso bile dosežene v bivših komunističnih državah Vzhodne in Srednje Evrope. Toda priložnost so na Poljskem in na Slovenskem zamudile tako Rimskokatoliška cerkev kot tudi demokratična opozicija in druge civilno družbene organizacije. Morda je bila to cena, da so bile demokratične razmere izpeljane brez večjih oboroženih spopadov.

Vzporednice med poljsko in slovensko družbo ni težko potegniti. Časi hitrega vzpona, samo-imenovanih uspešnih podjetnikov, ki uspešnost gradijo na neodplačanih političnih posojilih, pač niso tisto, kar so si prinašalci sprememb v slovenski družbi zadali v tistih odločujočih letih pred letom devetdeset. Realnost slovenske družbe nam sporoča, da so takšna in drugačna ravnanja dopustna, saj naj bi bilo kakršnokoli izražanje podpore drugačnemu prepričanju zamegljevanje jasne poti naše države v svetlo prihodnost. Dvajset dni pred dvajseto obletnico plebiscitnega odločanja je čas, da zopet zavihamo rokave ter začnemo ponovno graditi temeljne pravne države in svobodne demokratične družbe.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.