c S
Svobodna podjetniška pobuda kot priložnost ali kot breme?
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
04.05.2012 Svobodna podjetniška pobuda sodi med temeljne vrednote, ki utemeljujejo svobodno demokratično družbo in tržno gospodarstvo. Da se lahko razvije pa je potrebno zagotoviti pošteno tekmovanje na trgu. V tranzicijski družbi se za svobodno gospodarsko pobudo kot ustavno vrednoto zahteva, da se gospodarstvo iz dogovornega preoblikuje v tržno.

Da svobodna podjetniška pobuda v slovenskem prostoru nima ravno domovinske  pravice, priča tudi življenjska zgodba kranjskega medvojnega podjetnika Franja Sirca, s Primskovega, nekoč vasi, danes dela mesta Kranja. Sirc je sprva začel s trgovino na debelo, kasneje je postal direktor podružnice Slovenske banke v Kranju. Kasneje se je posvetil tiskarskemu poslu, saj je nekaj časa upravljal tiskarno tasta Cirila Pirca. Njegov čut za podjetništvo pa se je izkazal predvsem konec dvajsetih let, ko je odprl mehanično predilnico in tkalnico v Stražišču pri Kranju, ki jo je v naslednjem desetletju še razširil. Kasneje je prevzel tiskarno in z ženo odprl hotel Union.

Življenjsko zgodbo Franja Sirca in deloma tudi njegove družine je pred sedmimi leti izčrpno popisal Jože Žontar v delu 'Kaznovana podjetnost, Kranjski trgovec in industrialec Franjo Sirc' (Nova Revija, 2005), ki je zapisal, da je Sirc ‘odločilno prispeval k razvoju tekstilne industrije v Kranju, pa tudi širše. Obenem pa razodeva njegove velike sposobnosti, za katere pa je usoda žal hotela, da jih ni mogel uveljaviti do konca.’ (str. 171)

Kasnejša zgodba in usoda Franja Sirca in njegove družine je bolj ali manj znana.  Ko so nacistične sile zasegle njegove tovarne, je Sirc z družino pobegnil v Ljubljano, ki je bila takrat pod italijansko okupacijo. Nemci so njegove tovarne zasegli brez plačila vsakršne odškodnine, pri čemer so stroje razmontirali in poslali v Nemčijo. Sirc je med drugo svetovno vojno finančno podpiral osvobodilno gibanje. Po koncu druge svetovne vojne je nekaj časa delal kot  trgovinski uradnik v Ministrstvu za industrijo in rudarstvo. Povojna komunistična oblast mu je sprva leta 1945 sicer vrnila nepremičnine v Stražišču pri Kranju, in ženi hotel Union.  Vendar je totalitarna oblast kmalu prepoznala nasprotnika, ki se ga je bilo potrebno znebiti.

Udba je Sirca aretirala 31. maja 1947, ko se je vrnil s poslovne poti iz Varšave v Ljubljano. Franju Sircu so sodili na t.i. Nagodetovem procesu skupaj s petnajstimi soobtoženimi, vključno z njegovim sinom Ljubom. Obtožnica jih je inter alia bremenila, da so delovali zoper državno ureditev FLRJ s spodkopavanjem temeljnih pridobitev narodnoosvobodilne fronte. Franju Sircu so še posebej očitali, da je svojemu sinu Ljubu,  posredoval podatke o jugoslovanski tekstilni industriji, le-ta pa naj bi jih izročil angleškemu konzulu.

Da so bile takšne obtožbe navidezne, je bilo jasno že takrat, saj so bili takšni podatki javno dostopni angleškim oblastem že iz javno dostopnih evidenc. Vsekakor pa je bil namen totalitarnih oblasti jasen. Želeli so izločiti uspešnega podjetnika iz družbena življenja, in uničiti družino Sirc, saj sta bila Franjo in Ljubo Sirc edina oče in sin, ki ju je totalitarna oblast želela likvidirati preko namišljenega sodnega procesa. Da je šlo za namišljen proces je najbolj razvidno iz dejstva, da je celoten postopek vodil državni tožilec, medtem ko je imel predsedujoči sodnik Dolničar le ceremonialno vlogo.

Senat Vrhovnega sodišča je Nagodeta in preostale soobtožene obsodil ekspresno hitro, že 20. avgusta 1947. Franjo Sirc je bil obsojen na zaporno kazen desetih let, ker naj bi pripomogel, da je ‘obtoženec Sirc Ljubo prišel do zaupanih podatkov o stanju v … tekstilni industriji, ki jih je nato izročil članu predstavništva neke tuje države’ (stran 159). Z obsodbo je Sirc izgubil službo in vse svoje premoženje. Prošnje za pomilostitev so bile zavrnjene. Totalitarni oblasti je celo uspelo, da je Franjo Sirc nekaj časa celo verjel totalitarnim izmišljotinam, da je v zaporu zaradi sina. Zdravstveno stanje Franja Sirca se je v zaporu močno  poslabšalo, še posebej je trpel zaradi visokega krvnega pritiska. Septembra 1950 so ga obolelega pogojno odpustili iz zapora in ga premestili v bolnišnico, kjer je potem 8. novembra 1950 umrl. Pokopali so ga na kranjskem pokopališču.

Sirc si je skozi celotno življenje prizadeval za gospodarski in družbeni razvoj slovenskega prostora. Priznanja nikoli ni bil deležen, pri čemer so ga preganjale tako nacistične kot komunistične totalitarne oblasti. Vrhovno sodišče RS je  maja 1991 ugotovilo, da je šlo za namišljen sodni proces, ki ni v ničemer sledil pravici do poštenega sojenja. Politični proces je zadovoljeval le neizčrpno željo totalitarne oblasti po obračunavanju ne samo s političnim nasprotnikom, ampak tudi z uspešnim podjetnikom, ki je bil do pripora na vrhuncu življenjske moči. Razveljavitev procesa je leta 1991 prišla veliko let prepozno. Totalitarnemu režimu je uspelo uničiti tako poklicno kot življenjsko pot Franja Sirca, in tudi njegove družine, saj je njegov sin Ljubo po izpustitvi iz zapora zapustil Slovenijo, njegova žena Zdenka pa je umrla v osamljenosti.

Življenjska zgodba Franja Sirca ni samo ‘neprijetna izkušnja’, ampak na nek način simbolizira prepreke, ki so jih premagovali in jih premagujejo ustvarjalni ljudje, ki delujejo v podjetništvu.  Svobodna podjetniška pobuda vsekakor ne more biti sinonim za nezakonito privatizacijo in takšne in drugačne menedžerske odkupe, ampak varuje predvsem tiste, ki z lastno ustvarjalnostjo in trudom zasledujejo ideje. Zgodovinske izkušnje kot je Sirčeva kažejo, da so predhodnice slovenske države uničile in preganjale veliko uspešnih podjetniških zgodb. Zgodba kranjskega podjetnika Franja Sirca je poučna predvsem za slovensko državo, če ji je še kaj mar za svobodno podjetniško družbo.  Svobodne demokratične družbe ne more biti brez svobodne gospodarske pobude.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.