c S
Genocid
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
04.10.2013 Človek lahko v trenutkih razčlovečenja, oholosti in arogantnosti povzroči ogromno zla. Genocid, ki pomeni najbolj nerazumsko in radikalno uresničenje takšnega zla, številni strokovnjaki pogosto opisujejo kot »zločin vseh zločinov«. Učinkovito preganjanje takšnega  zločina zato igra ključno vlogo pri očiščevanju individualne in kolektivne zavesti vsakokratne družbe.

Ali lahko pravna, sociološka ali kakšna druga opredelitev genocida zajame vse njegove razsežnosti v resničnem življenju? Pravna opredelitev genocida je bolj kot ne jasna. Njen ključni sestavni del je »namen v celoti ali delno uničiti« eno od varovanih skupin prebivalstva, pri čemer se nesoglasja sučejo predvsem o številu in poimenovanju varovanih skupin. Mednarodna opredelitev vključuje štiri varovane skupine: narodnostno, etnično, rasno ali versko skupino. Nekatere opredelitve v domačih pravnih redih vključujejo še politične in socialne skupine, mednje je pred spremembo sodil tudi slovenski kazenski zakonik (2. odstavek 373. člena KZ). Tako denimo Nersessian zagovarja vključitev političnih skupin v mednarodno definicijo genocida, iz katere so bile izpuščena zaradi političnih pritiskov ob pisanju Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida (Genocide and Political Groups, OUP, 2010). Še širša pa je opredelitev genocida v sociološkem kontekstu, ki se osredotoča na »premišljeno in dolgotrajno (nasilno op.a.) delovanje, katerega cilj je neposredno ali posredno uničenje skupnosti« (H. Fein, Genocide: A Sociological Perspective, Current Sociology, 38, št 1. str. 24, slovenski prevod J. Sémelin, Očistiti in uničiti, Mordijan, 2009, str. 359). Slednja opredelitev sporoča predvsem način storitve najgrozovitejših kršitev človekovih pravic. Pojem genocida pa ima še širši pomen v kulturnem, zgodovinskem in medijskem kontekstu, kjer se sistematične kršitve človekovih pravic pogosto označujejo kot genocid. Vprašanje pa je ali takšna uporaba besede genocid lahko ozdravi čustvene rane sorodnikov žrtev in družbe kot celote?

Uporaba besede »genocid« veliko pomeni sorodnikom žrtev genocida, saj jim sporoča, da so bili njihovi najdražji pokončani zaradi uresničenja najvišjega zla v človeški družbi. Genocid ima poleg psihološkega učinka na sorodnike žrtev človekovih pravic poseben pomen tudi pri izobraževanju mlajših generacij o najhujših zločinih, saj so različne empirične študije pokazale, da se beseda genocid hitreje ustali v individualnem in kolektivnem spominu kot le vojna hudodelstva ali hudodelstva zoper človečnost.   Tudi pravna opredelitev pojma genocid, ki ga prvič najdemo v Konvenciji o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, ki je bila sprejeta dan pred sprejetjem Splošne deklaracije o človekovih pravic, je zaradi njegove kompleksne narave omejena.

V eni izmed najbolj izvirnih del o genocidu v zadnjem desetletju, »Reducing Genocide to Law« (CUP, 2012), profesor kanadske pravne fakultete McGill in borec za človekove pravice, Payam Akhavan, ponuja osvežujoč in trezen pogled na pojem genocida in njegovo uporabo v pravnem kontekstu. Akhavan  že na začetku ugotavlja, da »sodna srečanja s tako radikalnim zlom ponujajo dragocen vpogled v razlago kako lahko nekaj tako nerazumskega in čustveno intenzivnega preslikamo v pravni pojem« (str. 10). Zlo, ki ga (ne)posrečeno opisuje pojem genocida, je nemogoče opisati z besedami, pri čemer je sama pravna opredelitev verjetno njegov najbližji možni približek. Pravna prepoved pojma genocid tako zajema le delček njegove razsežnosti, ki sega na področje od psihologije preko družbenih ved do forenzične znanosti, zaradi česar je pravna opredelitev enako omejena kot so omejene njegove opredelitve na ostalih znanstvenih področjih. Pravna opredelitev genocida zanemarja in pozablja na čustvene dimenzije takšnega zločina, saj le-ta ne pokonča samo njegove neposredne žrtve, ampak doživljenjsko potepta, pohabi in razčloveči tudi preživele, sorodnike žrtev in prihodnje generacije.

Totalitarni sistemi razčlovečijo človeka in izbrišejo individualne ter kolektivne občutke  krivde in sramu, s tem, da želijo za svojimi dejanji zbrisati vse sledi. Tako lahko pojasnimo prakso množičnih krematorijev v nacističnih koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno; zato v okolici Srebrenice še vedno odkrivajo skrita množična grobišča, podobno kot je v Sloveniji večina množičnih medvojnih in povojnih grobišč še vedno neizkopana in tako skrita pred očmi sedanjih in prihodnjih generacij; kot tudi vladajoči sirski totalitarni režim pobalinsko skriva posledice svoje uporabe kemičnih orožij. Seveda sodobniki totalitarizmov hudodelstev niso dojemali oziroma ne dojemajo kot nekaj slabega, saj se takšno spoznanje izoblikuje šele ex post facto, ponekod pa sploh ne. Že Hannah Arendt je v delu »Izvori totalitarizmov« zapisala, da je “zaskrbljujoč dejavnik pri uspehu totalitarizma … precej resnična nesebičnost njegovih privržencev” (The Orgins of Totalitarianism, Schocken books, New York, 2004, str. 409).

Sama opredelitev genocida je preveč suhoparna in zato se mnogi strokovnjaki že več let sprašujejo ali ima kazenskopravno preganjanje genocida še kakšen smisel, saj ga je zelo težko dokazati, pri čemer njegove ključne elemente vsebuje tudi pojem hudodelstev zoper človečnost. Čeprav je bilo obsodb storilcev za genocid pred mednarodnimi kazenskimi sodišči in domači sodišči dokaj malo, gre njegovo uspešnost in pomen presojati z vidika večplastnosti njegova pomena za izobraževanje in predvsem katarzo vsakokratnih družb. V praksi danes zanikanje genocida pomeni podcenjevanje in zmanjševanje pomena storjenih zločinov, kar odslikava (ne)zmožnost vsakokratne družbe, da se notranje očisti in postavi zdrave temelje za prihodnost. Pojem genocid je veliko več kot le gola pravna opredelitev, ki izhaja iz domačih in mednarodnih pravnih virov. Predstavlja predvsem oporo sorodnikom žrtvam in družbam, da se na individualni in kolektivni ravni notranje in zunanje očistijo, sprejmejo krivdo, ustvarijo občutke sramu in postavijo temelje za prihodnje korake na podlagi preteklih napak, ko so se družba in posamezniki razčlovečili.  


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.