Evropsko sodišče za človekove pravice je pred kratkim podalo sodbo v zadevi Couderc in Hachette Filipacchi Associés v Francija (št. 40454/07, 12. junij 2014) o pravici do svobode izražanja francoskega tednika Paris Match in pravici do zasebnosti monaškega princa Alberta II. Monaška kraljeva družina Grimaldi je sicer že stara znanka Evropskega sodišča za človekove pravice. Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Von Hannover v Nemčija (št. 2) (št. 40660/08 60641/08, 7.2.2012) o pravici do zasebnosti princese Caroline, sestre princa Alberta II, in njenega moža denimo sodi med klasične zadeve o pravico do zasebnosti iz sodne prakse Evropskega sodišča.
Zadnja zadeva se je začela 3. maja leta 2005, ko je britanski časnik Daily Mail napovedal, da bo francoski tednik Paris Match v svoji naslednji številki objavil pogovor z gospodično C., domnevno materjo nezakonskega sina princa Alberta II, ki ga bodo spremljale fotografije princa skupaj z njegovim sinom (6. odstavek sodbe). Fotografije je posnela gospodična C. s soglasjem princa Alberta (Prav tam). Tednik je nato pogovor in fotografije res objavil, pri čemer je gospodična C. je v pogovoru razkrila vrsto podrobnosti iz njunega intimnega zasebnega življenja (8. odstavek). Princ je sicer njihovo objavo poskušal preprečiti, vendar neuspešno (7. odstavek).
Kasneje so odvetniki princa Alberta vložili odškodninsko tožbo pred sodiščem v Parizu (Nanterrre), ki je nato 29. junija 2005 odločilo, da princu pripada odškodnina v višini 50.000,00 evrov in istočasno tedniku naložilo objavo popravka na naslovnici naslednje številke (10. odstavek). Sodbo je kasneje potrdilo tudi Višje sodišče v Versaillesu (16. -21. odstavek). Kasneje sta založnik in urednica tednika vložila pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice zaradi domnevnega čezmernega posega v njuno pravico do svobode izražanja. Omenjena zadeva tako predstavlja šolski primer trka pravice do izražanja tednika in pravice posameznika, ki je predmet medijske zgodbe, do zasebnosti. Jasno je, da princ Albert sodi med najbolj znane evropske javne osebnosti. Rumeni mediji širom Evrope vsakodnevno objavljajo njegove fotografije. Ključno vprašanje, ki ga je Sodišče moralo razrešiti, pa je ali princ kljub temu, da je javna osebnost lahko uživa vsaj kanček zasebnosti v svojem intimnem zasebnem življenju ?
Sodišče je presenetljivo s štirimi glasovi za in tremi proti ugotovilo, da je Francija kršila založnikovo in uredničino pravico do svobode izražanja, ker so ju francoska sodišča spoznala za odškodninsko odgovorna za objavo fotografij in pogovora (75. odstavek). Sodišče je ugotovilo, da objava omenjenega pogovora in fotografij vsebuje »pomembne elemente za splošno debato« v monaški javnosti (60. odstavek), ki je tako izvedela za prinčevega nezakonskega otroka, pri čemer le-ta ni mogel postati prestolonaslednik, saj se je rodili izven zakonske zveze (56. odstavek). Objava pogovora in fotografij naj bi tako »prispevala k splošni debati«(glej 60. odstavek).
Bolj problematična se zdi razlaga Sodišča v 64.-65. odstavku glede načina pridobitve fotografij in informacij. Sodišče je denimo v 65. odstavku sodbe ugotovilo, da »fotografije niso bile posnete brez prinčevega vedenja« … ter, da »princ ni nikoli izpodbijal njihovo pristnosti«. Obrazložitev sodišča nato izgubi rep in glavo, saj ne pojasni kakšno pravno vrednost in težo ima dejstvo, da je gospodična C. fotografije in informacije tedniku posredovala brez prinčevega privoljenja. Večina sodnikov temu glavnemu vprašanju ne posveti niti najmanjše pozornosti. Sodišče tudi ni obravnavalo pomislekov, da bi moral imeti princ kot otrokov oče tudi kakšno besedo glede objave dečkovih fotografij v javnosti, saj do njihove objave ni bil javna oseba. Prinčevo nasprotovanje objavi fotografij predstavlja glavno srž te zadeve, ki jo je večina sodnikov iz neznanih razlogov žal spregledala. V tej luči je še bolj nerazumljiv 66. odstavek sodbe, kjer je Sodišče zapisalo, da dejstvi, da »je pobudo za pogovor podala otrokova mama in da je fotografije svobodno posredovala tedniku, predstavljata ključen element pri iskanju ravnovesja med varstvom zasebnosti in svobode izražanja«. Da je slednje vprašanje povsem nepomembno, so v svojem ločenem odklonilnem mnenju zapisali tudi sodniki Villger, Zupančič in Lemmens (5. odstavek njihovega ločenega mnenja).
Sodišče je v tej zadevi odstopilo od svoje sodne prakse o zasebnosti javnih oseb iz že omenjene zadeve Von Hannover v Nemčija (št. 2.) tako, da je v zaključku zapisalo, da je objava omenjenega pogovora in fotografij sodi v »debato o splošnem interesu« monaške javnosti, zaradi česar obstaja nujna družbena potreba, da se zavaruje svobodo izražanja francoskega tednika (74. odstavek). Zato je Sodišče, zapisalo, francoska sodišča ni so našla razumnega razmerja »med, na eni strani, omejitvami pritožnikove pravice do svobode izražanja …, in na drugi strani, zasledovanim legitimnim ciljem« (prav tam).
Test sorazmernosti in nujnosti v demokratični družbi v obrazložitvi stojita na trhlih nogah. Obrazložitev sodišča bralca ne uspe prepričati zakaj bi moralo prinčevo zasebno življenje soditi v debato javnega interesa, saj tudi javne osebe uživajo določeno, sicer ožje polje zasebnosti, pri čemer upravičeno pričakujejo, da bodo države takšno polje učinkovito zavarovale. Sodišče v podobnih primerih običajno opredeljuje medsebojno razmerje med pravico do zasebnosti in svobode izražanja tako, da presoja kje in kdaj so bile fotografije posnete, kdo je na fotografijah in kakšna je vsebina objavljenega prispevka. V dotičnem primeru je bilo jasno, da sta princ in morda tudi njegov sin javni osebi, a vendarle se pojavlja senca dvoma ali je bil tednik upravičen objaviti fotografije, saj jih gospodična C. posnela v času, ko je med njo in princem prevladovalo ozračje medsebojnega intimnega zaupanja tudi o tem, da fotografije ne bodo nikoli objavljene v javnosti. Enako je kočljivo vprašanje ali je vsebina pogovora kršila prinčevo pričakovano zasebnost, ki jo mora država zavarovati ?
Morda se lahko strinjamo, da samo informacija o rojstvu prinčevega nezakonskega sina sodi v razpravo o splošnih družbenih interesih, vendar tja nikakor ne sodi objava fotografij in pogovora brez prinčevega privoljenja. Zagotovo v takšnih primerih ne obstaja nujna družbena potreba, da se takšne fotografije objavi v demokratični družbi, še posebej, če so bile fotografije posnete v zasebni sferi. Založnik, tednik in urednica so se v tej zadevi postopali napačno, ko so se odločili, da pogovor in fotografije objavijo, saj svoboda izražanja ni neomejena. V tem primeru je le-ta trčila ob drugo enakovredno dobrino – zasebnost – in bi si ji morala umakniti, saj Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah ne varuje čezmerne in neupravičene posege v zasebnost. Svoboda tiska izpolnjuje pomembno vlogo v demokratični družbi, ki pa ni neomejena in brez vsakršne odgovornosti za čezmerne posege v druge pravice posameznikov. Sodišče je v tej zadevi povsem napačno uporabilo test sorazmernosti in je tako v nasprotju s svojo sodno prakso doseglo, da je volk ostal lačen, koza pa cela. Zato obravnavna sodba zagotovo ni zadnje poglavje v tej zgodbi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
