c S

Študentu prava na pot

dr. Sara Ahlin Doljak Odvetnica, mediatorka in izredna profesorica Evropske pravne fakultete Nove univerze sara.ahlin@guest.arnes.si
20.07.2023

Dobrodošli v obdobju, za katero upam, da bo najbolj vznemirljivo v vašem življenju. Lotevate se nečesa novega, drugačnega in zahtevnega. Spomnim se, da sem bila pred tridesetimi leti v položaju, v katerem ste zdaj vi, ko sem pred sprejemnimi izpiti sedela v predavalnici in poslušala govor takratnega dekana pravne fakultete.

Nekoliko ste nervozni, ali pa se vsaj počutite nekoliko negotovo, ko razmišljate o tem, kaj pomeni študirati pravo. Tako sem se počutila, ko sem se vpisala na študij prava, in še velikokrat kasneje, ko sem se lotila novih stvari. To je seveda zelo naravno.

Največja prednost pravne fakultete ste njeni študenti, ki ste izjemni po lastnostih, ki jih imate, po izkušnjah, ki ste jih doživeli, po obljubi, ki jo predstavljate. Nov izziv, s katerim se boste soočili, ne glede na to, kako velik se vam bo občasno zdel, je velika priložnost, navdušenje in strast. Čas študija je čas, ko je krivulja učenja strma in je svet nov. Strast je ključna sestavina študija in pravne prakse ter življenja. S strastjo, pogumnim prepričanjem in močnim občutkom za ljudi naredimo korake v svet in se zavedamo, da prvi vtis ni vedno pravilen. Vedno morate verjeti v dobro. Najpomembneje pa je, da vedno verjamete vase.

Fakulteta ne sme pozabiti, da mora biti njen diplomant predvsem človek v najboljšem pomenu besede in da bo prišla strokovnost ob tej predpostavki bolj ali manj sama po sebi. Za pravnike je poglavitno, da znamo reševati probleme, da nam abstraktno mišljenje in nazorno izražanje ne delata težav, da imamo visoko raven splošne razgledanosti ter precejšnjo mero zdrave pameti in objektivnosti. Ko se odločate za poklic, dragi maturanti, prisluhnite notranjemu glasu in uporabite znanja, na katerih gradite. Če bi še enkrat imela možnost izbire, bi izbrala isto – študirala bi pravo.

Glede nasveta, ki bi ga dala letošnjim maturantom, moram priznati, da nimam posebnega nasveta. Menim, da mora biti študent najprej človek in da mora ljubiti stroko, za katero se je odločil. Zelo pomembno je razvijati željo po znanju in imeti pokončno držo. Pri uveljavljanju na študentski poti pa ne smem pozabiti na Voltairovo misel: »Prezirali te bodo, če ne boš uspel, veliko bolj pa te bodo sovražili, če boš uspel.«

Med študenti je ogromno tekmovanja, žal pa obstajajo študentje, ki v tej tekmi ne želijo zmagati, ampak druge izločiti iz igre. V času študija sem svoje soigralce potegnila v igro tudi takrat, ko tega niso želeli. Velikokrat pa so oni pritegnili mene, ko sploh nisem imela namena igrati. V tistem času sem spoznala še nekaj. Znanje je bistven pogoj v vsakem poklicu, ni pa edini in zadosten pogoj. V sklop sposobnosti, ki botrujejo uspešnosti v poklicu, spada še veliko drugih človeških sposobnosti, ki variirajo od poklica do poklica.

Dogaja se, da se maturanti vpišejo na fakulteto po golem občutku, ki pa se premnogokrat preveč ravna po primerjavi lastne uspešnosti v gimnaziji in težnostne lestvice fakultet. Če naj fakulteta dobro opravi svoje poslanstvo, bi morala pred izdajo diplome preveriti ne le znanje, ampak tudi druge sposobnosti študenta. V nasprotnem se kakovost profesije kvari, posledice tega so lahko bolj ali manj hude, kar je odvisno od vloge profesije v družbi.

Nekateri si pravnike v znanosti predstavljajo kot »knjižne molje«, ki delajo v izolaciji obdani z zakoni, debelimi knjigami, močno razmišljajo in prihajajo do genialnih zamisli, ki izhajajo iz naših prirojenih talentov in posebnosti. V resnici so ti trenutki genialnosti posledica dolgotrajnega trdega dela in, kar je še pomembneje, celotnega sistema podpore. Ta podpora, najsi gre za socialna ali finančna sredstva, nam omogoča, da veliko razmišljamo. Moja zgodba je zgodba o tej podpori in o tem, kako lahko opravljam svoje raziskave ne le zaradi njih, temveč tudi kljub svoji kronični bolezni. To je tudi zgodba o tem, kako sprejeti življenje, kakršno je, ne da bi vnaprej poznala cilj, in si na poti začrtati svojo pot.

Ko me študenti vidijo, ko vstopam na invalidskem vozičku v predavalnice, oznanjam, da je skupnost invalidov široka, svetla in lepa, da sprejema vse in da z vsako osebo, ki se odloči za študij, postanemo močnejši.

Pri poučevanju prava imam priložnost poglobiti svoje razumevanje in pisati o pravnih vprašanjih, ki me zanimajo, hkrati pa sem del živahne intelektualne skupnosti pravne fakultete, ki spodbuja kolege in je vedoželjna in zavzeta do študentov. Ena največjih stvari pri poučevanju prava je sposobnost porabiti čas za poglabljanje razumevanja vprašanj, ki me zanimajo, in pomagati študentom, da storijo enako. Na koncu gre za skupni postopek raziskovanja, preizkušanja in poskusnega reševanja tega, v kar verjamem. Brez tega procesa so moja prepričanja votla, delo pa brezciljno. Resnična veličina poučevanja prava je, da poročam le svoji vesti in imam priložnost študentom pomagati ugotoviti, za kaj se zavzemajo, tudi ko tega prepričanja nimajo.

Drugi poklic, ki ga opravljam že dvajset let, je delo v odvetništvu. Najtežje pri razmišljanju kot odvetnica je premagati željo po racionalnosti ob soočenju z negotovostjo.

Razmišljati kot odvetnica pomeni razmišljati kot človek, ki je strpen, prefinjen, pragmatičen, kritičen in angažiran. Pomeni združevanje strasti in načel življenja, razuma in presoje.

Študenti me velikokrat vprašajo, kaj sem raje, odvetnica ali profesorica prava. Odgovor sem zaman iskala v dosežkih na področju prava. Na enem izmed predavanj se je moj odgovor glasil: »Razmišljanje kot odvetnica je pravna veščina, ne pa življenjska veščina. Težko je, da v svoje vsakdanje življenjske situacije ne bi prinesla enakih miselnih procesov, v katere sem bila ukalupljena v času študija, pripravništva, dela in s katerimi si služim kruh. Zahteva veliko discipline, kot sem jih uporabila pri učenju teh procesov, če ne več. Spomnim se veliko primerov, ko so mi moji bližnji povedali, da spet uporabljam ta odvetniški govor. In tega niso mislili kot kompliment.«

Kdaj sem prenehala uporabljati odvetniški govor? Ko sem se začela zavedati, da nisem kreator svojega življenja, ko sem ponotranjila, da se biti človek ne zgodi kljub trpljenju in negotovosti – zgodi se v trpljenju in negotovosti. Razumem, da moji poklici odvetnice, profesorice prava in mediatorke niso moja edina življenjska veščina.

Življenje me je prekvasilo kot osebnost, ne poklici, ki jih opravljam.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.