Zadnje čase se večkrat zalotim, da ob pogledu na družbena omrežja ne vidim več samo fotografij. Vidim pravna vprašanja. Vidim otrokovo dostojanstvo. Vidim vprašanje privolitve. Vidim bodočega odraslega človeka, ki bo nekoč morda moral živeti z digitalno sledjo, ki je ni ustvaril sam.
Starši smo ponosni na svoje otroke. To je naravno in lepo. Želimo pokazati njihov prvi šolski dan, prvi zob, prvi nastop, rojstni dan, družinski dopust, smešen trenutek pri kosilu. Včasih želimo z drugimi deliti tudi stisko, bolezen, vzgojne dileme ali utrujenost. Družbena omrežja so postala sodobni družinski album, le da ta album ne leži več v predalu dnevne sobe. Leži v prostoru, ki nima jasnih sten, nima pravega pozabljenja in pogosto nima meje med domačnostjo in javnostjo.
Temu pojavu pravimo sharenting. Gre za zlitje besed sharing in parenting, torej deljenje in starševstvo. Poenostavljeno: starši, stari starši ali drugi družinski člani na spletu delijo podatke, fotografije, videe in zgodbe o otroku. Na prvi pogled gre za nedolžno ravnanje. V ozadju je pogosto ljubezen. Toda pravo nas uči, da dober namen še ne pomeni nujno tudi dobre posledice. Otrok ni last staršev. Otrok ni podaljšek naše identitete. Otrok tudi ni vsebina, s katero zapolnimo praznino družbenih omrežij. Otrok je samostojna oseba, nosilec pravic, tudi pravice do zasebnosti, osebnega dostojanstva, lastne podobe in postopnega oblikovanja lastne identitete.
Prav tu nastane paradoks. Starši so po naravi in pravu prvi varuhi otroka, zastopajo ga, skrbijo za njegove koristi in razvoj. Pri sharentingu pa lahko prav oni, pogosto nehote, posežejo v njegovo zasebnost. Ne zato, ker bi želeli škodovati, temveč ker premalo razmislijo o posledicah objav v digitalnem prostoru.
V družinskem pravu se pogosto srečujem z načelom največje otrokove koristi. To ni le zakonski pojem, temveč temeljno vodilo. Otrokova korist ni vedno enaka željam staršev, družinskim navadam ali trenutnemu ponosu in potrebi po potrditvi. Zahteva premislek, zadržanost in včasih tudi odpoved. Posebej problematične so objave otrok v ranljivih trenutkih, ko so bolni, razgaljeni, jokajo, se jezijo, so kaznovani ali osramočeni. Kar se odraslemu danes zdi prisrčno ali zabavno, lahko otrok pozneje doživi kot ponižujoče. Kar je staršu spomin, je otroku lahko breme.
Digitalni prostor ima dolg spomin. Fotografija, objavljena v nekaj sekundah, lahko ostane dostopna več let, se širi, predeluje in uporablja v povsem drugih kontekstih. Tako lahko postane del otrokove digitalne identitete, še preden sploh razume njen pomen. Otrok je lahko navzoč na spletu, še preden sme sam ustvariti profil na družbenem omrežju, je digitalno prisoten, ne pa tudi digitalno svoboden.
Čeprav mednarodni in evropski pravni akti vse bolj poudarjajo otrokovo pravico do zasebnosti, ostajajo številna vprašanja odprta. Kako naj otrok zahteva izbris fotografije, če sploh ne ve, da je bila objavljena? Kako naj objavi nasprotuje, če je še premajhen? In kako naj uveljavlja svoje pravice proti staršem, od katerih je odvisen? Zato ostaja izziv tudi za pravo, kako učinkovito urejati ravnanja, ki se vsakodnevno dogajajo v družinah, pogosto v imenu ljubezni. Pred vsako objavo o otroku bi si zato morali zastaviti nekaj preprostih vprašanj. Ali bi želeli, da nekdo takšno fotografijo objavi o nas? Bo otrok čez deset let ob tej objavi brez zadrege? Ali razkriva njegove osebne podatke, zdravstveno stanje, navade ali kraj bivanja? Ali smo ga vprašali za mnenje, če je dovolj star, da ga izrazi? In predvsem ali objavljamo zaradi njega ali zaradi sebe? Prav zadnje vprašanje je pogosto najtežje. Včasih objavljamo zato, ker sami potrebujemo odziv, potrditev ali občutek povezanosti. Toda otrok ne sme postati sredstvo za zadovoljevanje naših čustvenih potreb ali gradnjo javne podobe.
Pri tem ne zagovarjam popolne prepovedi objavljanja otrok. Družine živijo tudi v digitalnem prostoru, fotografije povezujejo in ohranjajo spomine. Vendar obstaja pomembna razlika med spominom in razkritjem, med ponosom in izpostavljanjem ter med družinskim albumom in javno vitrino. Otroka moramo obravnavati kot sogovornika, ne kot predmet objave. Tudi mlajše otroke lahko vprašamo za mnenje, starejšim in najstnikom pa moramo priznati pravico, da objavo zavrnejo. S tem jih učimo zasebnosti, spoštovanja meja in samospoštovanja.
Pravniki imamo pri tem posebno odgovornost. O varstvu otrokove zasebnosti moramo govoriti preventivno v šolah, na fakultetah, v mediacijah in javnem prostoru. Ne gre le za pravno ali tehnično vprašanje, temveč za kulturo spoštovanja otroka kot samostojne osebe. Današnji otroci odraščajo v senci digitalnih podob, ki so jih o njih ustvarili drugi. Zato jim ne smemo nalagati dodatnega bremena. Otrok ima pravico do otroštva, ki ni ves čas dokumentirano, do napak, ki ne postanejo javni zapis, in do zasebnosti, ki mu omogoča, da svojo identiteto oblikuje sam. Pravo mora otroka varovati tudi v digitalnem svetu. Še preden poseže pravo, pa moramo ravnati odgovorno sami s premislekom, zadržanostjo in spoštovanjem. Včasih ljubezen do otroka pomeni tudi to, da fotografije ne objavimo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
