Na začetku leta so poslanci koalicijskih strank v zakonodajni postopek vložili (drugi) predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ). Predlog ZPPKŽ obravnava temo, za katero tako na evropski[1] kot na slovenski ravni trenutno ni splošnega konsenza – težko si pa tudi predstavljam, da bo dosežen v bližnji prihodnosti. Posameznikovo načelno stališče glede pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je namreč izrazito tesno povezano z različnimi osebnimi okoliščinami, zlasti starostjo, vero, političnim prepričanjem, poklicem in invalidnostjo. Predlog mi vzbuja mešane občutke, ki bi jih v tej kolumni želel deliti z vami. Namen kolumne torej ni podrobno vsebinsko predstaviti predlog zakona (ta je sumarno predstavljen na straneh 12–16 predloga ZPPKŽ), ampak opozoriti na nekatera vprašanja, ki so se meni – in verjetno tudi komu drugemu – porodila že v času lanskega posvetovalnega referenduma ter me spremljajo tudi ob letošnjem predlogu zakonske ureditve pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.
Naj sprva spomnim oziroma seznanim
Pred dobrim letom dni je Državni zbor obravnaval (prvi) predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki je bil v zakonodajni postopek vložen prek t. i. ljudske iniciative. V okviru prve obravnave je bila opravljena splošna razprava, ki se je končala tako, da je Državni zbor sklenil, da predlog zakona ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Poslanci koalicijskih strank so v zvezi s svojo odločitvijo, da predloga takratnega zakona ne podprejo, menili, da je o tako pomembni temi treba vprašati ljudstvo. Tako smo se volivci 9. junija lani udeležili posvetovalnega referenduma. Na njem je 54,89 odstotka volivcev, ki so se referenduma udeležili, na vprašanje Ali ste za to, da se sprejme zakon, ki bo urejal pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, odgovorilo pritrdilno.
Glede na rezultate referenduma ter razpravo v parlamentu in v javnosti je bilo pričakovati, da bo luč zakonodajnega postopka kmalu zagledal tudi nov predlog zakona, ki bo uredil pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. Kot rečeno, to se je zgodilo januarja letos s predlogom ZPPKŽ, ki je primerljiv z lani obravnavanim predlogom zakona, le z nekaj popravki zlasti v najbolj spornih delih lanskega.
Tako novi predlog drugače kot lanski ne dopušča evtanazije, pri kateri poslednjega dejanja (usmrtitve) ne stori pacient, ampak nekdo drug (na primer zdravstveni delavec). Pomoč v poslednji fazi postopka prostovoljnega končanja življenja (na primer izročitev smrtonosne učinkovine pacientu, da jo užije, ali namestitev pripomočkov, namenjenih pacientovemu vnosu smrtonosne učinkovine) pa po novem predlogu še vedno zagotavljata zdravnik ali diplomirana medicinska sestra, ki morata biti prisotna ob pacientu, dokler se ne ugotovi njegova smrt. Novi predlog je tudi odpravil možnost, da bi za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja lahko zaprosila tudi oseba, katere neznosno trpljenje je odraz duševne bolezni. Naj za konec tega odstavka dodam še krajše pojasnilo glede temeljnega materialnega pogoja za uveljavljanje pravice do ZPPKŽ. Skladno s predlogom ZPPKŽ mora v Sloveniji obvezno zdravstveno zavarovani polnoletni pacient doživljati neznosno trpljenje, za katero ne obstaja zanj sprejemljiva možnost lajšanja in ki je po zdravnikovi presoji posledica hude neozdravljive bolezni ali druge hude trajne okvare zdravja, katerih zdravljenje je izčrpano in ne daje utemeljenega pričakovanja na ozdravitev oziroma izboljšanje zdravja.
Osebne dileme v zvezi s pomočjo pri prostovoljnem končanju življenja
Če bi mi zgoraj predstavljeno referendumsko vprašanje postavili pred dvema letoma, bi nanj odgovoril pritrdilno. Na načelni ravni se namreč (še vedno) strinjam s stališčem, da je posameznikom treba omogočiti dostojno smrt, kar v nekaterih primerih pomeni tudi potrebo po pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Kljub temu sem na referendumu glasoval proti. Zakaj?
Kot prvo je tu možnost zlorab in napak, ki se neizogibno bodo zgodile. Navedeni argument me sam po sebi – kljub ireverzibilnosti smrti kot končni posledici – sicer ne odvrača od načelne naklonjenosti do ustrezne uzakonitve pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. V tem svetu namreč nič ni povsem 100-odstotno, zato tudi ne pričakujem, da bi bil še tako izpopolnjen pravni in družbeni sistem brez napak, vendar menim, da se je temu idealu pri vprašanju življenja ali smrti treba karseda približati. Z drugimi besedami, ocenjujem, da se moramo pred uzakonitvijo pomoči pri prostovoljnem končanju življenja vprašati, ali smo v Sloveniji za tovrstne postopke dovolj zreli.
Med drugim bi želel opozoriti, da v Sloveniji paliativna oskrba, katere namen je prek zdravstvene, čustvene in duhovne podpore izboljšati kakovost življenja na smrt bolnih pacientov, ne dosega polnega potenciala – po podatkih iz leta 2014 izdanega Svetovnega atlasa paliativne oskrbe ob koncu življenja smo v skupini držav začetne integracije (angl. preliminary integration). Na srečo naj bi nam šlo na tem področju v zadnjih desetih letih na bolje.[2] Slabše kaže javno financirani psihološki podpori pacientov.[3] Ali ne bi bilo treba primarno poskrbeti za dobro javno zdravstveno in psihološko oskrbo oseb, ki doživljajo neznosne bolečine, šele če to ne zadošča, pa jim ponuditi alternativo v obliki pomoči pri prostovoljnem končanju življenja?
Ne nazadnje obstoj alternative v obliki pomoči pri prostovoljnem končanju življenja posameznike, zlasti hudo bolne starejše osebe, lahko sili v razmišljanje, ali naj s svojim obstojem prenehajo bremeniti družino in širšo družbo. Slednja namreč izrazito poudarja mladost in krepost. Morda bi morali kot družba sprva spremeniti tisoč in eno reklamo ter objavo na družbenih omrežjih, v katerih ni prostora za staro in rabljeno, šele nato pa neozdravljivo bolnim, ki neznosno trpijo, ponuditi smrtonosno pomoč pri lajšanju bolečin? V družbi, ki bo do tovrstnih oseb bolj sprejemajoča, bo tudi njihova odločitev o vložitvi zahtevka za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja svobodnejša.
Poleg navedenih načelnih pomislekov glede stanja slovenske družbe sem pri svojemu glasovanju na referendumu upošteval, kakšen predlog zakona lahko pričakujem, če bo posvetovalni referendum kazal na splošno naklonjenost volivcev za prostovoljno končanje življenja. Pri tem sem izhajal iz sicer zavrnjenega (prvega) predloga zakona, ki pa so ga marsikateri koalicijski poslanci v Državnem zboru načelno podprli kljub glasovanju proti sklepu o primernosti zakonskega predloga.[4] Ob upoštevanju besedila prvega predloga zakona je bilo pričakovati, da bo tudi drugi predlog zanemaril okoliščino, da si verjetno večina izmed nas želi zadnje trenutke življenja preživeti v krogu družine, brez nepotrebnega sodelovanja zunanjih oseb (na primer zdravstvenih delavcev). Novi predlog je moje pričakovanje uresničil. Ta predlog namreč ne omogoča, da bi upravičenec do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja sam ali prek pooblaščenca prevzel in zaužil smrtonosno učinkovino,[5] s čimer bi se zmanjšala formalnost poslednje faze posameznikovega življenja in povečala njena osebnost.
Sklep
Kot je zapisano v uvodu, predlog ZPPKŽ načenja izrazito občutljivo tematiko, o kateri ne verjamem, da bo dosežen splošni konsenz. Prav tako dvomim, da bom s predstavljenimi dilemami večjemu številu bralcev spremenil mnenje o zadevi. Ne glede na to bi želel še enkrat ponoviti svoje stališče, da slovenska družba na tovrsten zakon še ni pripravljena. Poleg tega so me v predlogu ZPPKŽ zmotile tudi nekatere določbe, vendar jih zaradi namena in obsega te kolumne nisem omenil.[6] Ker je ob trenutni parlamentarni sestavi mogoče pričakovati, da bo predlog zakona sprejet, pri čemer je glede na rezultate posvetovalnega referenduma tudi verjetno, da bomo o ZPPKŽ odločali na zakonodajnem referendumu, bralca za konec vabim, da o tej (poenostavljeno rečeno) odločitvi o živeti ali umreti 2.0 dobro premisli.
[1] Tako je tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v nedavni sodbi Dániel Karsai proti Madžarski ugotovilo, da imajo države članice Sveta Evrope različne ureditve evtanazije in pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, pri čemer se krepi trend legalizacije evtanazije. ESČP je kljub temu poudarilo, da država uživa določeno polje proste presoje, ki je večje v tovrstnih primerih, ko ni evropskega konsenza. ESČP je ob sklicevanju na prakso Haas proti Švici in Mortier proti Belgiji ugotovilo, da Evropska konvencija človekovih pravic (EKČP) ne prepoveduje vzpostavitve sistema evtanazije, vendar te pravice tudi ne zagotavlja, pri čemer je zaključilo, da Madžarska s svojo ureditvijo ni kršila EKČP.
[2] Nena Golob, Maja Ebert Moltara, Stanje paliativne oskrbe v Sloveniji, https://www.zdravniskazbornica.si/docs/default-source/isis/golob-nena_stanje-paliativne-oskrbe-v-sloveniji_splet_isis-7-2019.pdf?sfvrsn=63f33136_2; Delo, Kako je s paliativno oskrbo v Sloveniji?, https://www.delo.si/magazin/generacija-plus/kako-je-s-paliativno-oskrbo-v-sloveniji.
[3] Zdravniška zbornica Slovenije, Psihiatri, pedopsihiatri in klinični psihologi: Zakon o psihoterapiji ogroža strokovno obravnavo in varnost pacientov, https://www.zdravniskazbornica.si/informacije-publikacije-in-analize/obvestila/2025/04/10/psihiatri-pedopsihiatri-in-klinicni-psihologi-zakon-o-psihoterapevtski-dejavnosti-ogroza-strokovno-obravnavo-in-varnost-pacientov.
[4] 24ur, Prostovoljno končanja življenja brez podpore, v Svobodi za referendum, https://www.24ur.com/novice/slovenija/predlog-zakona-o-prostovoljnem-koncanju-zivljenja-razdelil-poslance.html.
[5] Tovrstno ureditev pozna avstrijski Sterbeverfügungsgesetz.
[6] Nanje sem opozoril v okviru svojega dela predavanja Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja – pravni in zdravniški vidiki, ki ga je Zdravniška zbornica Slovenije organizirala dne 5. 3. 2025.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
