c S
Pravice prebežnikov na odprtem morju
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
09.03.2012 V zadnjih letih poskuša vse več prebežnikov s čolni doseči obale evropskih držav. Prebežniki si želijo iz političnih in ekonomskih razlogov poiskati svoj drugi dom. Evropske države jih sprejemajo nejevoljno, saj se tudi same spopadajo z vse večjimi pritiski nezakonitega priseljevanja. Evropsko sodišče za človekove pravice je konec februarja v zadevi Hirsi Jamaa in drugi v. Italja (27765/09) sprejelo zgodovinsko odločitev o obveznosti držav do nezakonitih prebežnikov, ki jih obalne straže prestrežejo na odprtem morju.

Pritožniki, štiriindvajset somalijskih in eritrejskih državljanov, so bili del skupine dvestotih posameznikov, ki so spomladi 2009 na treh barkah zapustili libijsko obalo. V začetku maja istega leta je italijanska obalna straža prestregla omenjene tri ladje. Prebežnike so nato premestili na vojaške ladje in jih brez predhodnega obvestila vrnili v Libijo na podlagi dvostranskega sporazuma med Italijo in Libijo o zasegu ladij na odprtem morju in vračanju prebežnikov Libiji.

Pritožniki so v pritožbi pred ESČP uveljavljali, da je Italija kršila člen 3 Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ker so jih njene vojaške ladje vrnile v Tripoli, kjer so bili oziroma bi lahko bili podvrženi mučenju, nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju. Uveljavljali so tudi kršitev prepovedi skupinskega izgona tujcev iz člena 4 protokola številka 4 k EKČP, in kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 13 EKČP.

ESČP je najprej ugotovilo, da se EKČP lahko uporablja tudi v tem primeru, četudi so italijanske ladje prestregle priseljence na odprtem morju, saj Italija izvršuje tako dejanski kot pravni nadzor nad svojimi ladjami. Nato je razsodilo, da člen 3 Evropske konvencije o človekovih pravicah prepoveduje izgon oziroma vračanje posameznikov v države, kjer obstaja resno tveganje mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, s čimer je potrdilo klasično prepoved vračanja (non-refoulement) v države, ki niso varne. Resna grožnja nezakonitega priseljevanja nima prednosti pred nevarnostjo verjetnega slabega ravnanja s prebežnikimi v državah kot so Libija oziroma Somalija in Eritreja, ki niso države pogodbenice EKČP. ESČP je že potrdilo, da je pravna narava prepovedi mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja absolutna, zato države obvezuje, da ne izženejo posameznikov, ki bi bili v nevarnosti, da bodo podvrženi mučenju. Italijanske oblasti bi zato morale pri presoji grožnje priseljevanja za italijansko javno varnost presojati o verjetnosti morebitnega slabega ravnanja s prebežniki v Libiji.

Evropske države se soočajo z velikimi težavami zaradi nezakonitega priseljevanja iz afriškega in drugih kontinentov, vendar slednje težave ne upravičujejo vračanja beguncev v države, kjer so lahko podvrženi mučenju, nečloveškemu ali ponižujočem ravnanju. ESČP je potrdilo, da so v tistem času ‘številni mednarodni organi in nevladne organizacije poročali o slabem ravnanju z nezakonitimi prebežniki v Libiji' (odstavek 123). ESČP je zato odločilo, da so 'italijanske oblasti vedele oziroma bi morale vedeti, da bodo nezakoniti prebežniki v Libiji izpostavljeni ravnanju oziroma kaznovanju, ki krši EKČP …’ (odstavek 131). Zato je ugotovilo kršitev člen 3 EKČP. Enako je tudi ugotovilo glede nevarnosti vračanja priseljencev v Eritrejo in Etiopijo (8 odstavek 156).

Morda še bolj simbolna je ugotovitev ESČP, da je Italija kršila prepoved skupinskega izgona tujcev iz člena 4 protokola št. 4 k EKČP, ki je po zadevi Čonka v. Belgija šele druga takšna odločitev. ESČP je tudi zapisalo, da italijanske oblasti niso prebežnikov identificirale, saj so jih le prestregle in jih vrnile na libijsko obalo…' ter da 'osebje na krovu vojaške ladje ni bilo usposobljeno za intervjuvanje, pri čemer priseljenci niso imeli dostopa do tolmačev in pravnih svetovalcev’ (odstavek 185). Zato je ESČP zaključilo, da italijanske oblasti niso dokazale,  da so … skrbno in dejansko pregledale posamezne okoliščine vsakega prebežnika' (odstavek 185). Zato je ESČP označilo vrnitev nezakonitih prebežnikov kršitev prepovedi skupinskega pregona tujcev in šele drugič v svoji sodni praksi presodilo, da gre za kršitev člena 4 protokola št. 4. Države imajo pozitivno obveznost, da nezakonitim priseljencem zagotovijo dostop do postopkov mednarodne zaščite (glej pritrdilno ločeno mnenje sodnika Pinto de Albuquerque). ESČP je tudi ugotovilo kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva (odstavek 206).

Zadeva Hirsi izpostavlja dilemo, s katero se soočajo predvsem južnoevropske države pri reševanju navzkrižij med različnimi vrednotami v sodobnih evropskih družbah. Ali lahko države v boju zoper nezakonito priseljevanje kršijo temeljne pravice, ter ali morajo države primarno varovati  temeljne pravice. Varstvo človekovih pravic je vedno osredotočeno na uravnoteženje pravic posameznika z vrednotami družbe kot celote. Prepoved mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja je kategorična, saj je temeljno vodilo vsake družbe z delujočim pravnim redom.

Zadeva Hirsi in Jamaa in drugi proti Italiji potrjuje, da je prepoved vračanja beguncev v države, kjer obstaja nevarnost mučenja ali slabega ravnanja, absolutna in brezpogojna, kar pomeni, da slabo obravnavanje prebežnikov ni mogoče upravičiti z uporabo načela sorazmernosti kot tudi ne s sklicevanjem na dvostransko mednarodno pogodbo o vračanju prebežnikov. Hkrati zadeva Hirsi potrjuje, da prepoved vračanja prebežnikov velja tudi na odprtem morju, če vsakokratna država izvršuje dejanski in učinkovit nadzor nad svojimi ladjami.

Od štiriindvajsetih eritrejskih državljanov je le redkim uspelo prispeti na italijansko ozemlje, večina jih je kasneje v Libiji dobila status begunca, dva sta umrla v nepojasnjenih okoliščinah, za nekaterimi se je izgubila sled, drugi pa životarijo v begunskih taboriščih. Ne glede na dejstva ima sodba simbolen in zgodovinski pomen, saj je verjetno prva v seriji podobnih sodb o državnih obveznostih do prebežnikov s čolnov na odprtem morju.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.