Ko govorimo o glasu, pogosto mislimo na nekaj samoumevnega. Na zvok, ki pride iz nas, ko želimo izraziti misel, voljo ali čustvo. Toda glas ni le fizična danost. Je pravno relevantno sredstvo izražanja, temelj človekovega dostojanstva in eden ključnih načinov uresničevanja osebnostnih pravic.
Svetovni dan glasu, ki ga obeležujemo 16. aprila, ima letos geslo: »Caring for our voices«, ki nas vabi, da o glasu razmišljamo širše. Ne le kot o glasu, za katerega skrbimo z zdravstvenega vidika, temveč o glasu, ki ga mora družba tudi pravno prepoznati, zaščititi in omogočiti.
Sama govorim drugače. Govorim z nadomestno in dopolnilno komunikacijo (AAC). Moj glas ni slišen v klasičnem pomenu besede, vendar obstaja. Je digitalen, sestavljen iz tehnologije, časa, potrpežljivosti in razumevanja sogovornika. Toda ali je tak glas v pravu res enakovreden?
Pravni red Republike Slovenije sicer priznava svobodo izražanja kot eno temeljnih človekovih pravic. Ustava v 39. členu zagotavlja svobodo govora in javnega nastopanja. A vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, je, ali je ta svoboda dejansko dostopna vsem?
Svoboda izražanja brez dejanske možnosti izražanja ostaja prazna norma. Za osebe, ki se sporazumevamo z AAC, glas ni samoumeven. Zahteva tehnične pripomočke, prilagoditve okolja, čas in pogosto tudi podporo drugih. Če teh pogojev ni, pravica obstaja le na papirju. V praksi pa smo utišani.
To odpira pomembno pravno vprašanje: ali država in družba storita dovolj, da zagotovita enakopravno uresničevanje pravice do izražanja?
Mednarodni pravni akti, kot je Konvencija o pravicah invalidov (MKPI), jasno določajo, da morajo države zagotoviti dostop do komunikacijskih sredstev in tehnologij, ki omogočajo izražanje. To ne pomeni le formalne prepovedi diskriminacije, temveč aktivno dolžnost ustvarjanja pogojev za enakopravno komunikacijo. 21. člen MKPI ureja svobodo izražanja in dostop do informacij ter državam izrecno nalaga, da priznavajo in spodbujajo uporabo nadomestne in alternativne komunikacije v uradnih opravilih. Besedilo MKPI izrecno določa: »Pri uradnih opravilih sprejemajo in omogočajo uporabo znakovnih jezikov, brajice, povečevalnih in alternativnih načinov sporočanja ter vseh drugih dostopnih sredstev, načinov in oblik zapisa sporočila po izbiri invalida.« Notarski postopek nedvomno je uradno opravilo, zato mora biti alternativna komunikacija priznana kot legitimna oblika izražanja volje.
Na ravni notranjega prava je treba upoštevati tudi Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI). ZIMI prepoveduje diskriminacijo zaradi invalidnosti ter uvaja obveznost zagotavljanja razumnih prilagoditev. Razumna prilagoditev pomeni potrebne in primerne spremembe, ki ne predstavljajo nesorazmernega bremena in so potrebne za zagotovitev enakega uresničevanja pravic. Omogočiti komunikacijo preko komunikatorja in se seznaniti z njegovim osnovnim delovanjem praviloma ne predstavlja nesorazmernega bremena, zato bi zavrnitev takšne komunikacije lahko pomenila opustitev dolžnosti zagotovitve razumne prilagoditve. Ob tem je treba upoštevati tudi ustavnopravni okvir, zlasti 14. člen Ustave, ki zagotavlja enakost pred zakonom, ter 22. člen, ki zagotavlja enako varstvo pravic v postopkih pred sodišči in drugimi državnimi organi. Razlaga, po kateri oseba zaradi načina komunikacije ne bi mogla veljavno sodelovati v pravnem prometu pod enakimi pogoji kot drugi, bi morala prestati strog test ustavne dopustnosti.
Ob upoštevanju Konvencije, ZIMI in določb Ustave je zato pravno težko vzdržna razlaga, po kateri bi bila veljavnost izjave volje odvisna od verbalne komunikacije. Pravno vprašanje ni, ali zakon izrecno omenja komunikator, temveč ali je izjava volje svobodna, razumljena in nedvoumna. Način izražanja sam po sebi ne more biti razlog za omejevanje pravne sposobnosti ali dostopa do pravnega varstva.
Ali bi bilo smiselno razviti strokovne smernice ali dodatna izobraževanja za uradne osebe glede komunikacije z osebami, ki uporabljajo nadomestne komunikacijske tehnologije? Glede na razvoj medicine in tehnologije to ni več izjema, temveč realnost sodobne družbe.
V središču mora ostati temeljno načelo, da telesna oviranost pri govoru ne sme pomeniti omejitve pravne subjektivitete ali sposobnosti sodelovanja v pravnem prometu. Skrb za glas tako postane tudi pravna obveznost.
Ne gre le za skrb za glasilke, temveč za skrb za dostopnost komunikacije. Za pravico do časa, ki ga nekdo potrebuje, da pove besedo. Za pravico do tehnologije, ki omogoča govor. In za dolžnost družbe, da posluša tudi takrat, ko poslušanje zahteva več potrpežljivosti.
V pravni praksi pogosto poudarjamo načelo enakosti. Toda enakost ne pomeni, da vse obravnavamo enako. Pomeni, da vsakemu omogočimo, da pride do izraza na način, ki mu je dostopen. Če nekdo govori z glasom, ki ga ustvarja naprava, to ni manjvreden govor. Je drugačen način uresničevanja iste pravice.
Svetovni dan glasu je zato priložnost, da razširimo razumevanje tega, kaj glas sploh je. Glas ni nujno zvok. Glas je možnost biti slišan. In prav tu pravo še vedno nekoliko zaostaja.
Vprašanja, kot so dostopnost sodnih postopkov, komunikacija v upravnih postopkih ali vključevanje oseb z različnimi načini komunikacije v javno razpravo, ostajajo premalo naslovljena. Koliko postopkov je dejansko prilagojenih osebam, ki uporabljajo AAC? Koliko uradnih oseb je usposobljenih za takšno komunikacijo? Koliko sistemskih rešitev obstaja? Če želimo resnično skrbeti za glasove, moramo skrbeti tudi za pogoje, v katerih ti glasovi nastajajo.
Skrb za glas je zato več kot individualna odgovornost. Je družbeni in pravni projekt. Je odločitev, da bomo poslušali tudi tiste, ki govorijo drugače. In je priznanje, da ima vsak glas, tudi tisti, ki potrebuje več časa, tehnologije ali potrpežljivosti enako vrednost. Če tega ne zagotovimo, ne preslišimo le posameznika. Preslišimo pravico samo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
