Verjetno nas večina začne prvi podopustniški dan s priklopom na elektronsko pošto in z ocenjevanjem »škode«, ki je v času odsotnosti nastala. Kot vse vas, je tudi mene čakala kopica neprebranih sporočil, nedokončanih nalog in dogovorov, ki sem jih pred odhodom lahkomiselno odložil na čas po dopustu. Vmes se je zgodilo tudi dovolj stvari, o katerih bi se bilo treba izreči, napisati kakšen odziv ali vsaj oblikovati stališče. Po nekaj urah sem imel občutek, da že z vsem močno zamujam, čeprav sem se z dopusta šele vrnil in tudi pojmovno vsega tega še nisem mogel opraviti.
Moj prvi odziv je bil predvidljiv. Potrebujem boljši seznam nalog. Morda je rešitev v dodatni avtomatizaciji nalog s močjo GUI. Ali pa morda nekaj dodatnih ur zbranega dela na dan? Zjutraj bi lahko vstajal prej, zvečer šel spati pozneje. Ker tako očitno ne bo šlo prav dolgo brez dobre fizične kondicije, bi moral začeti tudi še bolj redno telovaditi, v duhu Pogačarja seveda več kolesariti, hkrati pa so me počitnice naučile, da je zagotovo več kot pomembno, da preživim čim več čim bolj kakovostnega časa z družino.
V nekaj minutah sem problem prevelikega števila obveznosti začel reševati tako, da sem si naložil še nekaj novih. Gre za enega najbolj tipičnih odzivov ljudi, ki si vedno znova nalagamo nove in nove naloge. Skratka, dan sem začel točno tako, kot izhaja iz skoraj vsakega »pop« priročnika ali spletne strani o tem, kako živeti: več je bolje.
Ampak tega ne počnemo zgolj v poslu ali pri postavljanju življenjskih ciljev. Zelo podobno počnemo tudi pri povsem običajnih stvareh, na primer, ko želimo svojega malčka naučiti voziti kolo. Ker ga naš malček seveda še »ne zmore« obvladati, smo desetletja iskali rešitev v tem, da smo klasičnemu kolesu dodali še dve majhni kolesci. Rešitev se je zdela dobra, kolesu smo nekaj dodali in s tem poiskali rešitev. Ryan McFarland je leta 2007 razmišljal drugače. Klasičnemu kolesu je odvzel pedala in verigo ter znižal sedež in ga s tem spremenil v poganjalčka in ustanovil družbo Strider. Poganjalčki danes tudi v Sloveniji predstavljajo »zlati standard« pri učenju kolesarjenja. McFarland je kolo izboljšal tako, da mu je nekaj odvzel.
Leta 2021 so Gabrielle Adams, Benjamin Converse, Andrew Hales in Leidy Klotz v reviji Nature objavili raziskavo o tem, kako ljudje iščemo rešitve. Udeležencem so dajali zelo različne naloge. Izboljšati so morali besedilo, spremeniti načrt potovanja, urediti geometrijski vzorec, preoblikovati igrišče za minigolf ali popraviti konstrukcijo iz lego kock. Rezultat je bil presenetljivo enoten. Ko skušamo nekaj izboljšati, najprej iščemo, kaj bi lahko dodali. Možnost, da bi kaj odstranili, pogosto spregledamo.
Najbolj poznan je postal poskus z lego kockami. Udeleženci so morali popraviti nestabilno konstrukcijo, da bi njena streha prenesla težko opeko. Za vsako dodano kocko so morali plačati deset centov. Najpreprostejša in brezplačna rešitev je bila odstraniti eno samo kocko, zaradi katere streha ni enakomerno slonela na podlagi. Brez dodatnega namiga je to storilo 41 odstotkov udeležencev. Ko so raziskovalci v navodilo dodali le opozorilo, da je odstranjevanje kock brezplačno, je takšno rešitev izbralo 61 odstotkov udeležencev.[1]
Opomnik torej ni spremenil problema, cene ali kakovosti posameznih rešitev, ampak je igralce zgolj opozoril na možnost, na katero velik del med njimi prej sploh ni pomislil.
Prav v tem je najzanimivejši del raziskave, saj nakazuje, da ljudje možnosti odvzemanja oziroma zmanjševanja nečesa sploh ne uvrstimo med možne rešitve. Naši možgani v okviru omejene racionalnosti seveda ne preiščejo vseh mogočih sprememb. Preverijo nekaj najbolj dostopnih zamisli in se ustavijo, ko najdejo prvo dovolj dobro. Pri tem očitno veliko pogosteje pomislimo na dodajanje novih nalog, novih funkcij in dejavnosti ter ne nazadnje na postavljanje novih pravil. Na odvzemanje oziroma odštevanje pa zelo pogosto sploh ne pomislimo. Raziskovalci so ugotovili, da so udeleženci odštevalne rešitve pogosteje našli, če so imeli več poskusov, če so jih nanje posebej opozorili in če niso bili dodatno miselno obremenjeni.
To zadnje je posebej neprijetno. Prav človek, ki ima preveč dela, obveznosti in skrbi, najtežje najde rešitev, pri kateri bi nekaj opustil. Ker nima časa za širše iskanje, poseže po prvi dostopni možnosti. Naredi nov seznam, poskusi z boljšim načrtovanjem, vstane eno uro prej… Svoj prepolni sistem skuša rešiti z novo izboljšavo, ki bo od njega zahtevala še malo več.
Podobno ravnamo v organizacijah. Ko so v eni od raziskav zaposlene na univerzi vprašali, kako bi lahko izboljšali delovanje univerze, je le približno vsak deseti predlagal, naj univerza kaj ukine ali preneha početi. Večina je predlagala nove programe, storitve, dogodke in postopke. Tudi sam se ne spomnim, da bi kdaj prejel elektronsko sporočilo vodstva, v katerem bi nas obvestili, da bomo odslej opravljali eno nalogo manj. Seveda je ravno obratno, trenutno smo celo v fazi, kjer se vedno bolj nakazuje, da bo GUI bistveno povečal in ne zmanjšal obremenitev profesorjev na univerzah.
Dodajanje je tudi vidnejše. To se najlepše kaže v politiki, kjer vsaka nova vlada napove vse mogoče in nemogoče reforme, ki bodo seveda izpeljane z »dodajanjem« zakonodaje. V resnici je precej težje predstaviti odsotnost nepotrebnega postopka kot dosežek. Če nekaj dodamo, smo ukrepali. Če nekaj odstranimo, lahko ustvarimo vtis, da smo se problema lotili z manj resnosti.
Ko možnost odvzema vendarle pride na misel, se pojavijo še drugi odpori. Težko ukinemo projekt, ki smo ga sami zasnovali, saj svoje delo navadno cenimo bolj, kot ga cenijo drugi. Odstranitev že obstoječega občutimo kot izgubo, medtem ko je dodatek videti kot napredek. Poleg tega za vsakim pravilom, programom in postopkom sčasoma nastanejo ljudje, položaji in interesi, ki potrebujejo njegov nadaljnji obstoj. Nekaj je mogoče dodati, ne da bi se neposredno vprašali, česa ne bomo več počeli. Odvzem skoraj vedno zahteva izbiro.
Pred kratkim sta Tom Barry in Nadia Adelina isto vprašanje preverjala na področju duševnega zdravja. V osmih raziskavah sta ugotovila, da ljudje, pa tudi umetna inteligenca(!), osebi v duševni stiski pogosteje svetujejo, naj začne početi nekaj novega ali naj nečesa počne več, kot pa naj kaj zmanjša ali opusti. Dodatni nasveti so se jim zdeli celo učinkovitejši in lažje izvedljivi.
Pri vseh teh raziskavah je potrebna previdnost. Iz lego kock ne moremo sklepati, da je manj pravil, ljudi ali dejavnosti vedno bolje. Nekatere probleme je mogoče rešiti samo tako, da dodamo novo varovalko, znanje ali pomoč. Tudi odvzemanje samo po sebi ni znamenje modrosti. Včasih je lahko zgolj lepše ime za varčevanje, zanemarjanje ali lenobo.
Ta kolumna ni poziv, naj začnemo vsepovsod odvzemati. Njeno bistvo je precej skromnejše in po svoje zanimivejše: ko iščemo rešitev, praviloma najprej pomislimo na to, kaj bi lahko dodali. Možnosti, da bi kaj odstranili, pogosto sploh ne pretehtamo. Odštevanje zato ni nujno lažja pot. Končni rezultat je lahko preprostejši, toda priti do njega pogosto zahteva več premisleka.
Morda bi zato pri vsaki novi pobudi potrebovali še dodatno vprašanje: kaj lahko odstranimo? Če uvedemo nov sestanek, kateri dosedanji sestanek odpade? Če sprejmemo novo pravilo, ali je katero od starih postalo nepotrebno? Če prevzamemo novo nalogo, česa ne bomo več delali? Takšno vprašanje ne pomeni, da moramo karkoli odvzeti. Zagotovi le, da bo tudi ta možnost prišla dovolj daleč, da jo bomo lahko zavestno sprejeli ali zavrnili.
[1] Poskusite podoben eksperiment opraviti doma. Naredite most iz lego kock in na eni stran naj bo steber višji kot na drugi strani. Nato partnerju in/ali otrokom predlagajte, da naj most naredijo raven. Pri tem naj okoli vas že ležijo »pripravljene« kocke. Prav zanimivo je opazovati, kako se bodo vaši bližnji lotili reševanja naloge. Bodo znižali eno stran mosta ali povišali drugo stran.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
