Razporoka naša vsakdanja?

V časih, v katerih se vse bolj časti tisto, kar je bežno, dostopno na takojšen priklic in namenjeno predvsem čim bolj intenzivni instantni gratifikaciji, je zakonski stan vse bolj podoben dokaj preživetemu konceptu. A po drugi strani: če ta jarem postane pretežak, koalicija nekdaj voljnih in zadovoljnih pa preprosto nevzdržna, je vseeno čas, da se potegne črta. Kdaj to napoči, je lahko včasih zgolj posledica neke bridke kaprice življenja, toda če nastopijo razmere, da je recimo žena tepena, ker je moževi ljubici postregla neslan ričet,[1] postane vsak tovrstni zadržek preprosto brezpredmeten. Ali ko je nekdo »po nesreči« spet nerodno »padel« po stopnicah. Doma, v pritlični hiši. In to morda celo večkrat.[2]

Trdnost tega v preteklosti na Slovenskem pregovorno najbolj trpežnega instituta[3] se je začela resno majati po prvi vojni svetovnih razsežnosti. Ta je marsikje pomenila prelom z do tedaj neizpodbitnimi, morda za večino celo večnimi resnicami. Duh časa se je zaradi petih let neizprosne vojne grozote spremenil, vseeno pa to novo stanje razmerij med spoloma ni bilo popolnoma brez kritičnih in ciničnih (proti)strun, kakršna je na primer tale:

Brezimenski pisec je napisal serijo člankov o odnosih med moškim in žensko v »Vossische Zeitung«. Izvajanja so zanimiva in za naš čas značilna. »Emancipacija« žene se je zgodila po socialnih posledicah [svetovne] vojne, tako da se onim ženam, ki so prej o tem samo več-ali-menj diletantsko teoretizirale, zanjo ni bilo treba niti boriti. Zato niso vedele, kaj z njo početi. 

Erotika je postala »realen problem«, ženska je postala »stvarna«. Odnosi med moškim in žensko so golo telesno opravilo z odgovarjajočimi živčnimi tresljaji. Ni več romantike, eros je oropan vsake tajinstvenosti, se ne utemeljuje metafizično, ampak obravnava čisto razumarsko in računsko. Amerikanci imajo tudi v tem rekord in so uvedli celo »zakon za poizkušnjo« ali pa celo »tovariške zakone«. O sovjetski Rusiji vemo, da je odnošaje med moškim in žensko povsem reducirala na fiziološki spolni mehanizem. Za ljubezen nima današnja ženska časa. Ona se mora razen za svoj vsakdanji kruh brigati še za svilene nogavice, puder in rdečilo ter seveda frizuro. 

Zakon je sedaj gola poslovna operacija kakor so denarni in drugi posli […].[4]

Včasih so do usodnega trenutka razdora življenjske skupnosti pripeljale tudi precej bolj trivialne ali celo dokaj bizarne okoliščine. Recimo dejstvo, da izbrani življenjski sopotnici poleg ličnih brkov kar naenkrat začne poganjati še – precej kosmata brada:

V Rimu so imeli te dni zanimivo sodno razpravo. Neki gospod Roussiere je bil vložil tožbo za ločitev zakona, češ, da svoje žene ne more več ljubiti, ker ji je začela poleg brkov poganjati tudi brada. Žena je pripravljena sprejeti ločitev, zahteva pa milijon lir odškodnine in 300 lir mesečne podpore. Italijansko sodišče je tožbo zavrnilo in tožitelja obsodilo na plačilo stroškov, češ, da ženska brada v današnjih časih, ko si jo ženska lahko odpravi s kozmetičnimi sredstvi, ni prav noben razlog za ločitev. 

A tudi če bi se odločili za to ločitev, bi žena nikoli ne prodrla s svojo zahtevo po odškodnini milijon lir, ker je njena dolžnost, da se v takšnih primerih posluži kozmetičnih sredstev in zdravniškega nasveta, to pa tem bolj, če ji ni šlo v materijalnemu pogledu nikoli slabo.[5]

Za ilustracijo: milijon lirskih šuškov iz leta 1933 bi danes pomenilo premoženje v višini okoli 1,3 milijona evrov, znesek 300 lir za povrh pa bi nanesel dodatnih 400 evrov mesečno, kar zagotovo še danes ni za odmet. Ni kaj, že pred devetimi desetletji je bila ločitev lahko precej drag špas. Za milijon (in tretjino) se še v današnji pregrešno dragi Ljubljani dobi dokaj spodoben »flet« z dokaj radodarno kvadraturo, izjemno lego ter – kar je danes res najbolj pomembno – celo s pokritim parkiriščem.

***

Poganjajoča brada (nekoč) večne izvoljenke je bila povod za ločitev tudi v neki francoski zgodbi, čeprav so bile konkretne okoliščine dokaj drugačne od že omenjenega pripetljaja iz Italije:

Zelo zanimiva dogodbica se poroča iz Pariza: Neki ondotni perici se je namreč med prepirom z njenim možem pripetila nesreča, da jo je ljubeznivi soprog tako obdelaval po obrazu, da je vsled tega izgubila nos. V bolnici so izvršiti potem rinoplastično operacijo in ji nos, kolikor ga je manjkalo, nadomestili z novo kožo. S tem je zopet zadobila vsaj nekoliko svojo prejšnjo lepoto. Toda nekega dne je opazila uboga ženica, da poganjajo na njenem novem nosu prvi sledovi — brade. 

Zastonj je uporabljala britev in razne tinkture. Brada je le postala večja in tudi gostejša. To je zakrivil zdravnik, ki je izvršil ono operacijo in pri tem vzel kos kože z lasmi. Konec je bil, da se je žena ločila od svojega moža, ki ji je bil pokvaril njen lepi nos in jo spravil v toliko hudo sramoto.[6]

Bolj ali manj utemeljeni razlogi za »razporoko« so se po drugi strani v teh vse bolj modernih časih širili včasih že kar po nemarnem. Na ta pojav niso bili imuni niti v zibelki parlamentarizma – Angliji. A vseeno je dokaj pomenljivo razlogovanje, kot veje iz obrazložitve okoliščin, ki so narekovale, da spodnji dom parlamenta maja 1933 vseeno ni podprl predloga, da je med te razloge treba umestiti tudi blaznost:

V poslanski zbornici je bil poražen predlog, naj bo pet let trajajoča blaznost zadosten vzrok za ločitev zakona. Proti predlogu je odločno nastopil poslanec dr. W. J. O'Donovan, češ, da bi marsikatera mlada ženska, ki je s starcem poročena, šla k sodniku ter zahtevala, naj jo loči od njej prestarega moža, »ker se mu pač očitno – meša«.[7]

Možni sta sicer dve razlagi. Vrli angleški parlamentarci tedanjega časa, zlasti tisti bolj starega kova (s povečini res premladimi ženicami), so se zbali interpretacije pristojnih sodišč, češ da bi se v primeru uzakonitve te rešitve sami šteli za zadostno blazne in s tem tudi ločitve vredni že iz razloga, ker so že v absolutnem razmerju preprosto (pre)stari, da bi še bili zgolj iz tega razloga še zadostno pri sebi. Ali pa po drugi strani, da bi kaka njihova premlada soproga pred sodnim stolom uspešno zagovarjala stališče, da je njen staruški mož preprosto nor že zaradi dejstva, da se je z njo oženil, ko je bilo njej na primer rosnih 17, njemu (in njegovemu posestvu) pa malenkost manj kot stoletje. In da si torej neprišteven že zato, ker imaš rad zakonsko družbo (pre)mlade družice. Ki te zveze, sploh če si premožen, de iure seveda nikoli ni v celoti resnično ponotranjila. Recimo. No, v takih primerih pa se raje res ne igračkajmo s tveganjem iura novit (et interpretat) curia kar se tiče prav(n)e interpretacije blaznosti, mar ne. Ali povedano bolj politično, ziher je le ziher, zato sem tokrat raje proti…

V veku družbenih sprememb, ki so sledile prvi svetovni bojni kataklizmi, je bil za posameznika prelom z dotedanjimi šegami in navadami precej bolj občuten v družbah, ki so glede (predvsem) intimnih razmerij med moškimi in ženskami še priznavale oblike življenjskih skupnosti, kakršnih drugje že dolgo niso (več), na primer poligamijo. Recimo v Turčiji, ki se je v tistem času pospešeno modernizirala. Oblastna odprava tega pojava, ki je sledila republikanskemu prevzemu oblasti v dvajsetih letih, je za prizadete turške moške nujno pomenila tudi ločitev od vsaj ene (še pogosteje pa od precej več) od dotedanjih žena.

Marsikateremu starokopitnemu Turku, od pamtiveka vajenemu (zakonitih in zakonskih) nežnosti več ponudnic, to res ni bilo povšeči. In tako je bilo takratno časopisje polno zgodb, kako je ta ali oni efendi, aga, beg ali paša s svojim haremom prebežal v to ali ono jamo ali v neko drugačno odmaknjeno skrivališče na tem ali onem koncu Anatolije. So pa bile tudi tovrstne zgodbe iz »moderne« Turčije, ki so se končale takole:

O tem, kako umira stara Turčija, priča nastopna vest iz Carigrada: 

Eden najbogatejših turških aristokratov Ahram beg ni hotel razpustiti svojega harema, če tudi mu je oblast to ponovno ukazala. Dne 25. decembra se je oblekel v gala opravo, zbral okoli sebe 36 svojih dam ter natrosil sebi in njim strup v jedila. 

Prihodnje jutro so našli Ahrama bega in 36 njegovih žen mrtve za mizo.[8] 

Skratka, raje smrt kakor ločitev. Pa čeprav je bila ta odrejena celo po oblastni poti …

***

Zadeve srca so bile in so še dandanes polje družbenega življenja, ki ga pravo sicer mora urediti, pa čeprav včasih s precejšnjo zadržanostjo. Toda pravila vseeno morajo biti. Vprašanje pa je, ali so tudi vedno življenjska. Človeška intimna sfera je polje, ki se izmika že jasnim definicijam, kaj šele striktni regulaciji. Pa vendar, če se le da, prekleto dobro premislite, s kom si želite preživeti preostanek svojih dni. Ločitev je namreč lahko draga; kot smo videli, pa je včasih lahko celo usodna. 

***

Na koncu današnjega paberkovanja pa še opomnik, da v preteklosti vendarle niso imeli v bistvenem drugačnih tegob, kot nas še vedno pestijo tudi danes, tokrat recimo v zdravniški ordinaciji:

Zapor za zdravnike, ki nečitljivo pišejo.

Na Norveškem je stopil v veljavo nov zakon, ki določa zaporno kazen do treh mesecev za zdravnike, ki izdajajo nečitljive recepte. Vsa zdravniška navodila morajo v bodoče biti tako razločno pisana, da jih bo lahko vsakdo bral, ne pa samo lekarnar.[9]

Takšno zakonodajno pobudo rade volje in brez zadržka podpišem tudi sam. Pa brez zamere.

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.