c S
Dostop do cepiva?
dr. Jernej Letnar Černič izr. prof. za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
27.03.2020

Starka s koso še naprej skoraj neomejeno pleni po evropski celini. Večina evropskih držav je popolnoma nemočna pri omejevanju širjenja epidemije.  Poskušajo vse. A zaenkrat zaman. Nekateri protiukrepi izzvenevajo zaradi predhodnega podcenjevanja epidemije. Vse države se zato sprašujejo, kako čimprej priti do učinkovitega cepiva zoper koronavirus?

Število smrti in na novo obolelih strmo narašča po Evropi. Virus napada ne le ranljivih skupin prebivalstva, temveč skoraj vse po vrsti. V tej luči še posebno trpijo domovi za starejše, ki so njegove lahke tarče. Ohlajajo in ustavljajo se gospodarske družbe. Države sprejemajo različne reševalne ukrepe različne narave in obsega. A šele čas bo pokazal, kateri ukrepi so najučinkovitejši. Hkrati krizni čas vsakodnevno rojeva takšne in drugače posameznike, ki bi stisko in krizo javnega zdravja želeli izkoristi za svoje dobičke. V tej smeri na spletu ponujajo različne maske, zdravstveno opremo in zdravila, ki naj bi bila uspešna v boju zoper korona virus. Takšnim podjetjem in posameznikom ni mar za javno zdravje in skupno dobrobit. Zanima jih le dobiček.

Po drugi strani se številni raziskovalci na različnih koncih sveta dan in noč trudijo, da bi razvili učinkovito cepivo. Pandemija je spodbudila raziskovalne skupine, donatorska sredstva in podporo vlad in mednarodnih organizacij, nekako podobno kot pri izbruhu ebole leta 2014 (glej denimo: Anne Roemer-Mahler & Stefan Elbe (2016) »The race for Ebola drugs: pharmaceuticals, security and global health governance«, Third World Quarterly, 37:3, 487-506). Najbolj napredne raziskovalne skupine že nekaj dni testirajo cepivo na prostovoljcih. Krizni čas terja, da se raziskave pospešijo in da se poenostavijo upravni postopki za njihovo registracijo. Prva zdravila bi zato lahko prišla do zdravstvenih ustanov prej, kot je predvideno.

A moje zgornje vprašanje ni retorično, saj sproža vrsto podvprašanj in pravnih ter etičnih dilem. Ko bo cepivo razvito in preizkušeno, ni rečeno, da bo prosto dostopno. Različne javne in zasebne raziskovalne skupine so in bodo na podlagi svobodne gospodarske pobude vložile veliko sredstev v razvoj cepiva. Zato si je utopično predstavljati, da bi v normalnih razmerah cepivo kar altruistično proizvajale in pošiljale po celem svetu. Zdravilo bo zagotovo nekaj stalo. Vsa nova in patentirana zdravila vsaj dvajset let uživajo izključno patentno varstvo. To je seveda prav, saj je razvoj novih zdravil izjemno potraten in zamuden. Globalna pandemija zato terja pravočasno razpravo in rešitve za njene potencialne družbeno ekonomske posledice, vključno s tistimi, ki lahko nastanejo zaradi potencialnega pomanjkanja dostopa do cepiva. A krizni čas terja drugačne pristope pri dostopu do zdravil, kot sicer veljajo v normalnih razmerah. Nekatere znanstvene raziskave izpostavljajo pomanjkanje mednarodnega sodelovanja pri preprečevanju in reševanju posledic epidemije na primeru izbruha Ebole v zahodni Afriki leta 2014 (glej denimo Olasupo O Owoeye, Jumoke Oduwole, »Development, Access to Medicines and the Ebola Virus Epidemic in West Africa« (2017) Journal of Law and Medicine, 24(3):722-40).

Dostop do zdravil po drugi strani izhaja iz pravice do zdravja. Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah v 1. odstavku 12. člena določa, da »Države pogodbenice tega Pakta priznavajo vsakomur pravico do najvišjega dosegljivega standarda fizičnega in mentalnega zdravja.« Pravica do zdravja sicer sodi med ekonomske in socialne pravice, ki ustvarjajo državne obveznosti prizadevanja in obveznosti rezultata. Čeprav pravico do zdravja praviloma pogojujejo finančne zmožnosti države, morajo le-te same oziroma preko mednarodnega sodelovanja zagotavljati vsaj njeno razumno jedro. Varstvo javnega zdravja v času koronavirusa terja, da se državam omogoči dostop do raziskav in cepiva, ki ne le, da bi rešil na tisoče življenj, temveč bi posledično tudi obnovil javno življenje na vseh koncih sveta.

Še več, globalne farmacevtske gospodarske družbe tudi nosijo obveznosti do zagotavljanja razumnega jedra pravice do zdravja. Vsaj nekatere izmed njih se svojih obveznosti dodobra zavedajo. Novartis denimo na svojih spletnih straneh v okviru svoje »zaveze bolnikom in negovalcem« sporoča, da »Zavezujemo se, da bomo skladno z naslednjimi tremi načeli uvedli strategije dostopa do vseh naših novih zdravil«, ki vključuje »skrb za potrebe prikrajšanih skupin prebivalstva z raziskavami in razvojem, dodatno izboljševanje cenovne dostopnosti naših zdravil in krepitev zdravstvenih sistemov.« Če kdaj, je sedaj skrajni čas za uresničitev takšnih zavez, ko se zaradi pandemije razkraja javno zdravje. Raziskovalne skupine morajo razmisliti o odprtju dostopa do tekočih znanstvenih raziskav in njihovih rezultatov, saj lahko s skupnimi močmi pripomorejo k razvoju cepiva za koronavirus.

Mednarodna ustanova »Access to Medicines« (Dostop do zdravil) vsakoletno objavi lestvico, kjer razvršča farmacevtske gospodarske družbe glede učinkovitosti njihovih poslovnih politik in praks na področju dostopa do zdravil. Iz zadnje lestvice za leto 2018 izhaja, da so na njenem vrhu globalna transnacionalna podjetja: GlaxoSmithKline plc, Novartis AG, Johnson & Johnson, Merck KGaA in Takeda Pharmaceutical Co. Ltd. Visoki komisariat Združenih narodov za človekove pravice med drugim šteje pravico dostopa do zdravil kot »temeljni del pravice do zdravja«. Podobno izhaja tudi iz Splošnega komentarja št. 14, ki so ga že pred dvajsetimi leti pripravili strokovnjaki Odbora Združenih narodov za ekonomske, socialne in kulturne pravice. Pravica dostopa do zdravil se je v razpravah v okviru Združenih narodov do sedaj odvijala v kontekstu pomoči državam globalnega juga.

V tako težkih razmerah globalnega javnega zdravja je zagotovo umestno utemeljevati, da bi bilo potrebno odpreti dostop do tekočih raziskav in kasneje dostop do cepiva za koronavirus demokratizirati in ga omogočiti vsem potrebnim. Današnja globalna javnozdravstvena kriza zahteva sodelovanje in solidarnost med državami, transnacionalnimi farmacevtskimi družbami in mednarodnimi organizacijami. Nekatere farmacevtske družbe se tega poslanstva že zavedajo. Dostop do bistvenih raziskav in zdravil za zdravljenje korona virusa lahko v času krize javnega zdravja razlagamo kot del razumnega jedra pravice do zdravja. Univerzalni dostop do cepiva za koronavirus ne bi bil popolnoma precedenčen. Farmacevtska industrija in mednarodna skupnost sta že znali sodelovati pri reševanju preteklih epidemij. Razkroj javnega zdravja v času koronavirusa terja, da deležniki stopijo skupaj, s ciljem preprečitve vse večjega števila nadaljnjih smrti in na novo obolelih. Za kovanje dobičkov bo še dovolj časa, ko bodo dosedanji ukrepi in razvoj cepiva dovolj uspešni proti širjenju koronavirusa.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.