Državnozborske volitve so praktično pred vrati. Manj kot samo vsebino programov različnih strank in notranjepolitične vidike bi rad izpostavil nekaj drugega. Nahajamo se v specifičnem zgodovinskem trenutku. Mednarodnopolitične okoliščine že dolgo niso bile tako zaostrene. Vprašanje je, če je Slovenija pripravljena.
Medtem ko smo poskuse vplivanja na izide volitev iz tujine lahko videli že leta 2017 v Franciji, zlasti v obliki širjenja lažnih novic, vdora v elektronsko pošto Macronove kampanje in drugih poskusov ustvarjanja koristi za kampanjo Le Penove, so se podobne aktivnosti v Evropski uniji in na evropski periferiji v zadnjih letih intenzivirale. Glede razveljavljenih romunskih predsedniških volitev leta 2024 je bilo zaznati masovno dezinformacijsko kampanjo na omrežju TikTok, aktivnosti omrežij botov in plačanih influencerjev, v Moldaviji pa v letih 2024 in 2025 je bilo zaznati kupovanje glasov, strateške grožnje z nasilnimi protesti, širjenje lažnih novic prek 'trolov', z namenom diskreditacije proevropske kandidatke Maie Sandu. Tudi v evropskem jedru, v Nemčiji, je bilo v lanskem letu zaznati usklajene kampanje tujih akterjev z generiranjem lažnih UI vsebin in povečevanje dosega z omrežji botov, z namenom spodkopavanja zaupanja v demokratične institucije, povečevanje razdora v družbi in v končni fazi, vplivanja na volilne izide.
Medtem ko podobne ekscese v javnih razpravah pogosto obravnavamo v kontekstu svobode izražanja, imajo tudi drugo, pomembno plat. Povzamemo jo lahko z uporabo koncepta kognitivnega vojskovanja.
Kognitivno vojskovanje je opredeljeno kot izvajanje namensko usklajenih vojaških in nevojaških dejavnosti, ki vplivajo na stališča in vedenja posameznikov ali skupin z usmerjanjem, spreminjanjem ali motenjem njihovih kognitivnih procesov, s čimer se doseže prednost pred nasprotnikom. Gre torej za obliko asimetričnega vojskovanja, katerega področje je človeški um, zlasti na kolektivni, pa tudi na individualni ravni. Uporablja sredstva, kot so dezinformacije, propaganda, psihološke operacije in socialno inženirstvo. Nove tehnologije in mediji pri tem dajejo pristopom, ki so bili nekoč znani kot psihološke operacije (angl. psyops) povsem nove razsežnosti in neslutene možnosti ofenzivne uporabe v političnih kontekstih.
Volitve so pri tem ključne zaradi ranljivosti volilnih procesov in izpostavljenosti javnega mnenja manipulacijam. Tuji akterji jih pojmujejo kot bojišče za nadzor nad kolektivno percepcijo družbe in vstopno točko za vsaj posredni vpliv na politično delovanje posamezne države v naslednjem mandatnem obdobju.
Glavna ofenzivna sredstva, ki jih gre pričakovati tudi v predvolilnem procesu relativno manj pomembne države, kot je Slovenija, so prvenstveno dezinformacijske kampanje, ki zajemajo sistematično širjenje zgodb, ki krepijo polarizacijo, ali se osredotočajo na diskreditacijo kandidatk in kandidatov, ki jih tuje zainteresirane sile pojmujejo kot sovražne njihovim ciljem. Nadalje, usmerjene dejavnosti na različnih platformah ob izkoriščanju značilnosti algoritmov, omogočajo ciljno komuniciranje in viralno širjenje vsebin, kot so 'deepfakes' in z umetno inteligenco ustvarjene lažne novice. Pri tem jih zakoni o predvolilnem molku zelo težko nadzorujejo, s čimer se možnost vplivanja na izide, tik pred volitvami, zgolj povečuje. Pomembno je tudi izkoriščanje kognitivnih pristranosti in čustev z uporabo 'trolov', omrežij botov in plačanih vplivnežev. Cilj tovrstnega delovanja je lahko tudi ustvariti kaos in s tem odvrniti zmernejše volivke in volivce od udeležbe na volitvah ob hkratni mobilizaciji skrajnih delov volilnega telesa.
Optimalnih odzivov, ki bi zagotavljali resnično odpornost zoper tovrstne aktivnosti, brez da bi posegali v svobodo izražanja in druge svoboščine, žal zaenkrat še ne poznamo. Bistveno je osveščanje in spodbujanje medijske pismenosti. Primer dobre prakse je pri tem finska strategija proti dezinformacijam, ki je bistveno povečala odpornost njihove družbe. Na regulatornem nivoju je smiselno obvezno označevanje vsebin, ki so generirane z umetno inteligenco, in zavzemanje za transparentnost algoritmov. Nezanemarljivega pomena sta krepitev obveščevalnih služb, sodelovanje z nevladnimi organizacijami, akademsko sfero ter aktivnosti v skupnih mehanizmih Evropske Unije. Pri vsem je seveda bistvena osebna in družbena odgovornost.
Kako pripravljena je torej Slovenija?
Kot država članica Evropske unije in zveze NATO Slovenija koristi skupne mehanizme, pristojne službe pa spremljajo hibridne grožnje. Glede na index medijske pismenosti (Media Literacy Index) smo nekje v povprečju Evropske unije.
Ne glede na navedeno, za razliko od nekaterih članic EU nimamo celovite nacionalne strategije za boj proti hibridnim grožnjam in dezinformacijam. Čeprav jih Resolucija o nacionalni varnosti omenja, ne vzpostavlja konkretnih akcijskih načrtov za defenzivno odzivanje na kognitivno vojskovanje v času volitev. V šolah nimamo sistematičnega izobraževanja s področja medijske pismenosti, kar povečuje ranljivost mlajših polnoletnih odraslih v zvezi s koordiniranimi kampanjami na družbenih omrežjih, kot je TikTok. Zaradi splošno visoke polarizacije družbe in relativno nizkega zaupanja v institucije (glede na Eurobarometer) so možnosti uspešne kolektivne čustvene manipulacije višje.
Za ustrezno preventivno delovanje glede prihajajočih volitev je že malo pozno. Vendarle pa bi bil na mestu zagon nacionalne kampanje po vzoru finskega modela in priporočil indeksa volilne ranljivosti (Electoral Vulnerability Index). Vključevati bi moral tudi ciljane ukrepe za ranljive skupine, zlasti mlajše. Srednjeročno je na mestu ustanovitev nacionalnega centra za spremljanje hibridnih groženj, po vzoru nemško-slovenskih posvetovanj ter krepitev sodelovanja z nevladnimi organizacijami in akademskimi institucijami. Nenazadnje, že samo osveščanje skozi javno razpravo lahko veliko pripomore k treznejši presoji informacij, vendar je omejeno v učinkovanju na posameznice in posameznike, katerih zaupanje v institucije je že tako nizko.
Namen predmetne kolumne je prav v tem, da izpostavi pomembno temo, ki je pogosto spregledana. Če verjamemo, da se lahko tovrstnim asimetričnim grožnjam, kot država na sončni strani Alp, v aktualnih mednarodnopolitičnih okoliščinah izognemo, se bridko motimo. Kognitivno vojskovanje je resnično in prav je, da si pred njim ne zatiskamo oči. Naj bodo naše volitve poštene in koristne. Predvsem pa naše in ne izraz volje ter manipulacij nekoga drugega.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
