Oči demokratičnega sveta so z napetostjo zrle, kaj bo prineslo prvo srečanje ameriškega in ruskega predsednika po izbruhu vojne v Ukrajini. Imele so kaj videti. Prisrčen sprejem na rdeči preprogi. Prelet letal. Trdni stiski rok in skupna vožnja v predsedniškem avtomobilu. Skratka, videz medsebojnega prijateljstva, naklonjenosti, skorajda harmonije med voditeljema Amerike in Rusije. Prebivalci Ukrajine so medtem zrli v nebo, kaj smrtonosnega bo zanje še prineslo iz smeri Moskve. V EU pa smo se – razen v dveh državah – spraševali, če naše oči nemara ne lažejo.
Kako tudi ne? Redko se namreč zgodi, da predsednik agresorske države, ki je začela uničujočo vojno zoper suvereno in miroljubno državo na evropskih tleh, na zahodu doživi tako topel sprejem. Še redkeje se to zgodi, ko gre za voditelja države, ki je obtožen vojnih hudodelstev, masakrov zoper civilno prebivalstvo, organizirane kraje otrok, samo zato, ker so Ukrajinci. Kar je, mimogrede, genocidno ravnanje.
Kljub še tako prizanesljivemu razumevanju besede diplomacija je v takih okoliščinah težko razumeti, da se predsednik države, ki je na čelu zveze NATO, lahko izogne jasnim besedam o odgovornosti za to vojno. Kako da ni ničesar izrečenega o tem, da je agresija zločin po mednarodnem pravu in da pomeni kršitev ius cogens?!
Enako je, vsaj z vidika mednarodnega prava, kot smo ga poznali doslej, težko doumljivo in ostaja nesprejemljivo, da bi se osrednja politična in vojaška sila zahoda pogajala z agresorsko državo v smeri zamenjave s silo in tako protipravno zasedenih ukrajinskih ozemelj. Menda z namenom končanja te vojne v smislu, da je treba nehati pobijati ljudi.
O tem ni nobenega dvoma. Ljudi se ne pobija. Civilistov celo v vojni ne. Toda prav tako se ne vrši agresorskih ravnanj na suverene države. Za to ni nobenega zgodovinskega opravičila. Nobene blodnje, da je neka država umetna tvorba, in opravičevanje na zahodu, da je šla Ukrajina pač predaleč s svojimi barvnimi revolucijami, željami po članstvu v EU in še posebej v NATO, ne morejo ponuditi prav nikakršnega razloga za pravno dopustnost ruskega ravnanja.
Če Ukrajina je enakopravno suverena država pod mednarodnim pravom in če slednje še obstaja, potem se njeno ljudstvo in njegovo vodstvo lahko samostojno odločata o svoji politični usodi. Niti v Moskvi niti v Washingtonu naj ne bi imeli nič s tem.
Ah, boste rekli, to je preveč idealistično, celo naivno gledanje. Treba je biti realist. Vse, kar šteje, je moč in z njo stanje sil na terenu. Rusija je okupirala 20 odstotkov Ukrajine. Ta sicer drži frontno linijo, vendar tega brez pomoči EU in zlasti ZDA ne bi mogla početi.
ZDA, katere predsednik ima druge prioritete, se v razmerah, ko vlada (izključno) moč, lahko odločijo po svoje. Če kocka pade na stran »posla« s Putinom, potem Ukrajina pač potegne kratko. Oziroma ji ne preostane drugega, da iz slabe situacije skuša izvleči največ, kar je mogoče.
Tudi EU, ki sicer (in to ji gre priznati) vztrajno ponavlja, kaj v tovrstnih okoliščinah narekuje mednarodno pravo – je brez realne vojaške moči v teh okoliščinah povsem brezzoba. Pravo, kot vemo že iz nacionalnih okvirov, za svoje udejanjanje potrebuje zavezo k pravnosti in slednjič prisilno sankcijo. Če prva izpuhti, podlage za drugo pa realno ni, od prava ne ostane nič. To zdaj, in spet znova, spoznavajo Ukrajinci.
Kaj nam torej preostane? Ne prav dosti. Koalicija voljnih v podporo Ukrajini, del katere je tudi Slovenija, si kupuje čas. Čas, v katerem bi sama zlasti v okviru EU, brez Madžarske in Slovaške, lahko razvila vojaške zmogljivosti, ki bi lahko nudile realno podporo Ukrajini, pa čeprav v pretežnem delu brez ZDA.
Slednje, zlasti njen predsednik, ostajajo pri svoji agendi. Ta se zdaj očitno glasi, da je treba vojno v Ukrajini končati, da bi prvi mož ZDA lahko dobil Nobelovo nagrado za mir. Če je to cilj, ki posvečuje druga koristna sredstva, v redu. Kot je tudi v redu, saj očitno drugače ne gre, da diplomatsko usklajevanje med zahodnimi silami že nekaj časa poteka v smislu brezmejnega dvorjenja ameriški nevesti.
Kakšen bo izplen vsega skupaj, bomo še videli. Že zdaj pa je povsem jasno, da tisti, ki prisegajo na mednarodno pravo – in EU taka hvalevredno ostaja – ne morejo doseči nič, če njihove besede v ozadju niso podprte tudi z možnostjo uporabe sile za zavarovanje svojih normativnih stališč.
Dobrodošli v svetu, v katerem je liberalizem, družbeni konstruktivizem in idealizem v mednarodnih odnosih nadomestila groba realpolitika.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
