Pri spoštovanju se mi zdi, da se zadnje čase vse bolj zatika. Spoštovati dano besedo. Spoštovati stisk roke. Spoštovati starejše – ne toliko njihovih let, bolj izkušnje, ki jih imajo. Spoštovanje napak – svojih in tujih. Spoštovanje drugih in drugače mislečih, pa čeprav se z njimi (absolutno) ne strinjamo, je ključ ohranjanja vsaj minimalnih medsebojnih odnosov.
Vsi, ampak resnično vsi, smo naredili napake, ki jih bolj ali manj obžalujemo. No, kakšne tudi ne! Napaka sama po sebi ni nič groznega. Bolj me plaši dejstvo, da se nekateri iz njih nič ne naučijo. Nekaterih napak se morda niti ne zavedamo, pridejo za nami šele čez čas. Kadarkoli že, za napako se je treba opravičiti. Ko nekoga pohodimo v vrsti pred blagajno, se zdi opravičilo samo po sebi umevno. Ko nekoga »pohodimo« z besedami, izgovorjenimi v prepiru, pa zgolj zamahnemo z roko in mirno odkorakamo naprej.
Pred kratkim je nekdo rekel, da se doma ni treba opravičiti (stavek je nadgradil še z dodatkom, da tudi hvala ni treba reči!). Narobe. Ravno doma, med svojimi, bi to moralo biti pravilo. Kje drugje pa naj se družba nauči? Stari rek pravi: kar se Janezek nauči, Janez zna. No, pa smo pri spoštovanju starejših rodov in njihove modrosti. Če se bomo otroku opravičili in ga naučili, kdaj in zakaj so opravičila potrebna, v njenem/njegovem svetu besedi »prosim« in »hvala« ne bosta stvar zasmehovanja in podcenjevanja. Sicer je res, da bo morda imel le malo enako mislečih sovrstnikov, ampak nekje je treba začeti. Pa morda niti ni opravičilo tista vzgojna poteza, s katero bi začeli. Morda je primerneje začeti prav s prosim in hvala. Situacije, v katerih jih uporabljamo, so bolj jasne od tistih, kjer bi se morali opravičiti – predvsem malčkom je lažje prepoznati, kdaj je potrebno reči prosim in kdaj hvala. Ja, seveda zgledi vlečejo. Če znajo starši »uporabljati« prosim in hvala (med seboj), potem bo to kot nekaj povsem navadnega sprejel tudi malček – no, govorim o dveh in treh letnikih. Prosim naj ne bo zahteva, prosim naj bo izraz spoštovanja do tistega, ki bo nekaj naredil za nas. In hvala naj ne bo le v zrak vržena puhlica, naj bo izraz spoštovanja do tistega, ki je naredil nekaj za nas.
Seveda takšna vzgoja ni najbolj enostavna. Ko postanejo malčki vrtičkarji (beri: ko grejo v vrtec), se starševski vzgoji in zgledom pridružijo navade okolice – sovrstnikov, njihovih staršev, vzgojiteljic. Tovrstno prepletanje se nadaljuje kar vrsto let. Po navadi vidimo rezultate svoje vzgoje, ko vidimo, kako otroci vzgajajo naše vnuke/vnukinje. Do takrat pa je kovanec v zraku!
K današnjemu razmišljanju me je (spet) spodbudilo dnevno dogajanje v državi, pravzaprav v medijskem prostoru. Največkrat slišano: so prelomili obljubo, so požrli besedo. Morda pa samo gledamo narobe? Morda smo volivci in volivke (zmotno) pričakovali, da bomo na predvolilni prosim dobili povolilni hvala. Tukaj seveda ne gre za pravila lepega obnašanja, tukaj gre za držati besedo, spoštovati svoja prepričanja. Zanimivo je opazovati, kako skušajo svojemu »prosim« in »obljubim« dati povsem nov pomen potem, ko so že prešteti glasovi. Ko se namesto »hvala« in »spoštovali bomo vašo voljo« sliši: vaš glas za nas bomo prodali po najvišji ponujeni ceni. Morda se bo kdo od bralcev nasmehnil in pripomnil, pa saj to je slovenska politična tradicija. Ne, ni. Tradicija je nekaj povsem drugega. Vsaj v mojem besednjaku je tradicija spoštovanje izkušenj preteklih rodov, tudi njihovih napak, predvsem pa izkazanega razumevanja teh.
Velikokrat sem že sama pri sebi rekla, da se ne bom več ukvarjala z dnevnimi novicami. Seveda ne gre. Dnevno dogajanje bo čez leta postalo polpretekla zgodovina, do takrat pa bomo morali upoštevati pravila tokratne igre. Do takrat pa ostajamo pozitivni in polni pričakovanj, pred novimi izzivi in v iskanju rešitev.
Naj za konec zapišem še tole: ne glede na obljube, ki jih držimo ali ne, je vsakdanjik na koncu dneva vendarle odvisen od našega medsebojnega razumevanja in sprejemanja. Drugače niti ne gre. Razen morda na samotnem otoku. O tem pa kdaj in kje drugje.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
