Zbogom, ljubljanska srajca (1. del)

Kaj pa frazem »dati nekoga na čevelj«,ki zdaj označuje tistega, ki je v svojih prizadevanjih popolnoma pogorel in je bil recimo odpuščen po katastrofalnem profesionalnem porazu ali pa tako odločno in brezobzirno zavrnjen od izbrane ljubezni, da bodo to čutili še njegovi potomci (če jih bo ta nesrečnik po tem debaklu sploh (še) imel)? Tudi ta pregovor izhaja iz že opisane plemiške obutvene kulture »po visoki šegi«, a tokrat iz izvorno beneškega običaja (pre)visokih pet, bolje rečeno, res enormnih platform. Tako namreč ni bila popolna redkost, da so takratni čevlji – zlasti pripadnic visokega plemstva – segali v višino pol metra ali celo kak decimeter več.[2] Zato si jih dame v 16. stoletju brez pomoči vsaj dveh služkinj nekako res niso mogle niti nadeti, kaj šele sestopiti s takšnih obuval, če so želele iti na »špancir«. A gorje, deklina, če si se s svojimi izbranimi pomočnicami med sprehodom sprla, saj so te utegnile pustiti – v tvojih visokih čevljih. Češ, naj se zdaj nekdo drug ubada s tabo in tvojimi kapricami, jaz te imam dovolj. Da, tudi tako je včasih lahko življenje, če živiš na (pre)veliki (oziroma previsoki) nogi, mar ne.

Zdaj bo govor o neki drugi frazi, katere izvor je resda oddaljen komajda stoletje in pol, vendar je za slovenskega slehernika vseeno skoraj popolnoma neznan. Danes bo govor o ljubljanskih srajcah. To je tudi zgodba o dokaj ponesrečenem izletu na Šmarno goro, zaradi katerega je še bolj nesrečni načelnik medvoške policije storil celo samo(u)mor, ter o tem, kako je nekdanja psovka tujcev postala (tudi) znak ponosa avtohtonih prebivalcev deželnega stolnega mesta, ljubljanskega.[3] Vrnimo se v čase ostrega kulturnega boja med Nemci in Slovenci, ko prav nič ni bilo sveto, ne šport, kaj šele klena pesem. In tako se je tudi dokaj nedolžen skupinski izlet v naravo končal s kopico bušk in bunk, če ne še s čim precej hujšim.

Suvanja in prerivanja med slovensko in nemško(sučno) opcijo na tedaj Kranjskem in širše po zdaj slovenskih deželah so z razmeroma malo truda postala krvava že pred usodnim 20. septembrom 1908.[4] Narodna zavest se je namreč merila že s tem, kateremu fizkulturnemu društvu si poveril svojo pripadnost, slovanskemu Južnemu sokolu ali pa nemštvu vernemu Laibacher Turnverein, pa čeprav sta bili ustanovljeni skoraj sočasno (leta 1863). Ne pozabimo, da je bil to čas, ko smo si Slovenci samozavest v avstrijskem javnem življenju počasi, a vse bolj odločno dvigovali tudi na taborskih zborovanjih (mitingih), dobro obiskanih javnih manifestacijah, na katerih smo zahtevali več pravic za Slovence (in naš jezik). To je šlo v nos seveda tudi »lajbaherskim turnarjem«, ki so na takšno »natolcevanje« odgovorili s svojimi (proti)manifestacijami, najraje v obliki bučnih in pompozno zasnovanih izletov v kleno (podeželsko) naravo ljubljanske okolice; tam pa jih je poleg nedotaknjene narave neredko pričakala še kaka krepka slovenska kmečka pest[5] (ali več takih pesti). In tako na podeželju ob takih prilikah ni manjkalo letakov, ki so jih prebivalci raztrosili po nameravani poti »prenapetih« turnarjev:

»Tukaj je močno prepovedano nemškutarjem bobnati inu izgrajati [že] zavoljo tega, da se ne bodo otroci budili inu zajci plašili.«[6]

Turnarji so bili namreč jako hrupen »folk«. A ne glede na dejstvo, da so bili zaradi takšnih povork in izzivanj že večkrat tepeni, včasih tudi z izredno priročnimi gorjačami, se jih je v nedeljo, 23. maja 1869, dobrih šestdeset v prazničnih srajcah ob spremljavi vojaških bobnov in vihteč (nemško) bandero z glavnega ljubljanskega kolodvora s hlaponom namenilo do postaje Laze, od tam slovesno peš na Janče, od tam pa še na sprejem v Vevčah. To je bil seveda neposreden nemški odziv na vižmarski tabor, na katerem se je nekaj dni prej zbralo kar 30.000 Slovencev.[7] A že v Lazah je izbruhnil dokaj žolčen »špetir« s tamkajšnjim kmetom, saj so si turnarji njegov travnik brez dovoljenja samovoljno prisvojili, da bi tam v miru pozajtrkovali, kar kmetskemu ljudstvu seveda ni bilo povšeči. Šele ko je grozila bridka sila, so prizadetemu kmetu odškrnili skromna dva goldinarja odškodnine.[8] A si turnarji niso mogli kaj, da ne bi provokacij nadaljevali, in so tako svojo bandero na Jančah zasadili kar pred bližnjo cerkvico. Tedaj je slovenska kmečka kri dokončno zavrela.

Kar se je nato pripetilo, je bil seveda vsesplošen pretep in prerivanje. Prevzetnost turnarjev je ne glede na to, da so bili povečini celo oboroženi, in to s samokresi, zelo hitro splahnela, in tako so po poročanju takratnih slovenskih časnikov jako hitro kot preplašeni zajci zbežali pred razjarjenim kmetstvom. Bandero so jim otele slovenske ženice; te so jo – kot se je pozneje zelo slikovito izrazil takratni poročevalec Naroda in avtor Martina Krpana Fran Levstik – »pomočile z vodo, ktere jim ni bilo treba iti nikamor iskati«.[9] Ne glede na to kakih hujših poškodb, če ne štejemo smrtno ranjenega ponosa, turnarji vseeno niso utrpeli, morda so usodni udarci doleteli kvečjemu njihove hlače in druga odevala, ko so morali nekateri med begom zabresti v Ljubljanico. In tako je slovesen sprejem veljakov v Vevčah doživela zgolj klavrna peščica blatnih pribežniških telovadcev, ki so zbranemu občestvu takoj začeli razlagati o »groznem slovanskem pogromu«, ki so ga doživeli.[10]

Odziv oblasti je bil hiter, predvsem pa izredno brutalen. Odred orožnikov in vojske, ki ga je iz Ljubljane v Vevče priklical brzojav osramočenih turnarjev, je na mestu polovil vse, kar je kolikanj spominjalo na slovenstvo. Še več, nad neoborožene kmete je soldateska planila celo s potegnjenimi sabljami in nasajenimi bajoneti. A gorje tistemu, ki se je kakorkoli uprl oblastni represiji, pa čeprav le z golo besedo. Ko jih je namreč neki slovenski fant (Jakob Rode), ki je bil celo vojak na dopustu v domačih krajih, opozoril, da gredo (res) predaleč, so ga prijeli, brutalno pretepli, mučili, ko pa se je še vedno želel izviti iz njihovega primeža, ga je dočakala neizprosna krogla v glavo, pa še oster bajonet v stegno in umirajoče prsi za povrh.[11]

Odveč je pripomniti, da v časih, ko je bila tudi domača oblast izrazito nemško-sučna, za smrt ubogega fanta ni nihče odgovarjal. Je pa bilo po sodni preiskavi, ki je iz neznanih razlogov trajala celih deset mesecev, naslednje leto tudi na večletno zaporno kazen težke ječe obsojenih, reci in piši, kar trideset kmetov iz Vevč in okolice, ki so za povrh morali nositi vse stroške pripadajočega sojenja.[12] Že tako pregret kulturni boj med takratno privilegirano nemško elito ter Slovenci je z nesrečnimi vevškimi dogodki postal še tolikanj bolj »gorak«. Ta bridki ogenj niti v naslednjih desetletjih ni nikoli docela ugasnil.[13]

In tako v julijskih dneh pred skoraj natančno 145 leti, tj. leta 1880, pred tem narodnim konfliktom ni bila varna niti pesem, kaj šele organizirano petje. In tako se je leta 1879 oblastem priglasila ustanovitev Ljubljanskega pevskega omizja, uradno znanega kot Laibacher Liedertafel.[14] To društvo drugače od turnarjev resda ni bilo docela »nemško verno«, je pa bilo že pri njihovih prvih nastopih zaznati precejšnjo diskrepanco med številom nemških in slovenskih pesmi, vendar je bil to samo dokaj nedolžen preludij k tistemu, kar je kmalu sledilo. Omizje se je zaradi pomanjkanja pevcev »izpelo« že po manj kot dveh letih, a si je vmes, podobno kot turnarji, vseeno zaželelo klubskega izleta v takrat tako čislano pristno naravo, tokrat na Ljubljani bližnjo Šmarno goro.[15]

A ko so prišli na vrh, so si liedertaflerji v tamkajšnji cerkvi baje privoščili resen nravstveni prestopek (ali več) zoper na podeželju ustaljene šege in navade, ki tistim v bolj sekularnih mestnih okoljih morda niso tako »svete«, pa čeprav bi jim morale biti znane, sploh v tistem času. Nekako se res celo v mestu še danes ne spodobi, da se na cerkvene orgle nepovabljeno zaigrajo raznorazne posvetne poskočnice in valcerji, medtem ko se preostanek družbe na to muziko zavrti okoli svoje osi prav pred bližnjimi pokopališkimi vrati. Takratnemu slovenskemu življu je ostalo najbolj v spominu, da naj bi liedertaflerji vse to počeli ob tem, ko so se na grmovju in vejevju okoli cerkve sušile njihove prepotene praznične – srajce. Oziroma kot je to dogajanje še najbolj »žmohtno« opisalo takratno novinarsko pero goriške Soče: 

»Stara božja pot na Šmarnej gori gotovo še nigdar ni imela takšnih obiskovalcev, kakor baš minolo nedeljo; urgermanske kobilice, katere so preplavile vrh ponosnega hriba s čestito cerkvijo Matere Božje, delale so res poštenej nravnosti znatno škodo.

Spoštovani čitatelj, ali bi se ne sramoval vsak pameten in količkaj omikan človek v velikej družbi slačiti si srajco in potem gol letati na okolo? Izvestno ni nobeden slovensk' rovtar tako nesramen, da bi se kaj tacega vsodil storiti, a najmanje na božjej poti. Če se človek hoče hladiti, naj leže v senco in miruje, toda nedostojno slačiti se in gol okolo skakati je navada – divjaka!«[16]

In s tem se je v takratnem slovenskem zeitgeistu dokončno ustalila zmerljivka ljubljanska srajca. Ta je tako izvorno opisovala (jako) neotesanega osebka »urgermanske« provenience, ki se v dani situaciji s pridodatkom izdatnega prezira do vsega slovenskega ne zna obnašati in mu je hkrati bore malo mar, kaj se šika, kaj šele, kar je prav. Pa naj bo to že omenjeni turnar ali pa pravkar predstavljeni liedertafler«. Skratka, hohštapler, in to dobesedno.

Nekako ne preseneča, da je opisano obnašanje liedertaflerjem ob vrnitvi na medvoški kolodvor prislužilo pristen »slovenski pozdrav«, skratka izdaten kmetski »focn« okrog pregovorne kepe.[17] Do intervencije policijskih sil tokrat resda ni prišlo, saj so imeli medvoški orožniki druge, bržkone dosti bolj nujne (uradne) opravke kot oboroženo spremstvo frivolnih »pevcov«. A je ta incident spet terjal (smrtno) žrtev. Tudi tokrat jo je skupil Slovenec (Janez Jan), tokrat kot poveljnik medvoške postaje žandarmerijske policije, znova zaradi poškodb, prizadejanih s strelnim orožjem, a to pot z lastno roko. Zaradi pogroma nemškosučnega časopisja, kar je med drugim povzročilo, da so zoper njega odredili notranjo preiskavo, se je namreč še istega dne ustrelil.[18]

Da, prav ste prebrali: da smo dobili izraz »ljubljanske srajce« v naš vokabular, sta morala na žalosten način preminuti vsaj dva Slovenca. To so spomini na dogajanje, v katerem se je oblikoval ta frazem, ki še vedno dokaj trdovratno živi naprej, pa čeprav z novo vsebino. In ker tudi ni nikakršna izjema, da nekdanja psovka včasih postane tudi znak ponosa, je z leti in desetletji prvotni pomen »ljubljanskih srajc« počasi zbledel, in to toliko bolj, kot je v družbenem oziru počasi kopnela politična moč »Nemcov«, predvsem pa njim vernih domačih simpatizerjev.

***

Kako se je ta osrednjeslovenski »toponim« pomensko razvijal v slovenski zavesti in vsakdanu v poznejšem času, pa bo pojasnjeno še v moji naslednji kolumni.

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.