Sedaj, ko obeležujem okrogel mernik dvajsetih letnikov reševanja nemalokrat precej zahtevnih strokovnih zadreg (drugih) v raznoraznih službah, je seveda čas za refleksijo. Kje sem, od kod izviram, kaj me še vedno – mika. Že dejstvo, da sem se profesionalno za dokaj nekratek čas znašel v javnem sektorju, je izvorno nezaželen sad konkretnih življenjskih okoliščin, na katere nisem imel nikakršnega vpliva.
Konec koncev, sem še iz časov, ko je bilo juristov na trgu dela kot plevela. In tako se je že za vstopno zaposlitev z (res) mizerno plačo na vsaj šestmesečni preizkus (brez poznanstev)[1] terjalo najmanj slabo leto že pridobljenih delovnih izkušenj. V justičnem »fohu«. Po potrebi prav v tisti njegovi specifični podzvrsti, ki se sedaj izrecno terja na točno tem razpisu. Teh pa seveda kot kandidat nisi imel, ker si jih nisi niti mogel pridobiti, saj ti jih tudi nihče ni želel podeliti. Kaj šele na lepe oči. Sploh pa ne brez poznanstev. In tudi, če si te izkušnje pukim slučajem imel (resničen primer!), si bil vseeno deležen le kopice stroškov z oddano (papirnato, poslinjeno in ročno frankirano) pošto, pa marljivo pridobljena diploma pravnega veščaka gor ali dol.
V mojem primeru sem na podlagi dobrih dveh stotnij ročno izdelanih prošenj za zaposlitev na razpise v zasebnem in javnem sektorju dobil, reci in piši – štiri odgovore. In še pri tem so se trije nanašali na dejstvo, da je bil razpis naknadno razveljavljen. Prav zaradi prevelikega števila prispelih prošenj. Res fino je bilo nekoč v naši deželici biti jurist. Ko ti še na zavodu, kjer se (tudi) po Smolarjevo končajo profesionalne (in eksistenčne) sanje, v okviru obveznega usposabljanja za vstop na trg dela javno obelodanijo, da je res lepo meti »frenda«, ki ve, kdaj ma kdo službeni »plac« tudi zate, se rahlo vprašaš: Čemu si sploh – tu?
Imel je pa ta zavod vseeno eno res lepo lastnost, in sicer da si z zamikom dveh mesecev in pol pridobil možnost minimalnega monatarnega »nadomestila« za oddelano v okviru programa usposabljanja na (upajmo, bodočem) delovnem mestu. Financirano seveda iz sredstev Unije. Na delovnem mestu, kjer so te tudi v okviru zgolj pretveze uvajanja ponucali za res »svašta«. No, na tej podlagi sem zajadral v precej bolj javne vode, najprej v izvršilni veji na nekem (res) velevažnem ministrstvu, desetletje pozneje pa me je zaneslo še v »varni pristan« (predvsem pa pripadajoče čeri ter strokovne izzive) zakonodajne veje oblasti.
In prav na tem mestu se zares prične naša današnja krajša pripoved. Pred natančno desetimi leti sem postal del služb Državnega zbora. Povedano drugače, že deseto leto zapored sem po svoji profesiji parlamentarni – sluga. Sedaj, kaj natančno počnejo ti osebki, sleherniku, predvsem pa povprečnemu davkoplačevalcu po pravilu res ni količkaj jasno. V grobem se delimo na dve množici, in sicer na politični in strokovni del, kar seveda ne pomeni, da prvi ne upoštevajo stroke, drugi pa da niso seznanjeni z (vsaj realno) politiko. Ne, ključna razločnica je tu podana glede na dejstvo, ali gre pri teh službah za poverjenike posameznih poslanskih skupin, ki so posledično vezani na njihovo zaupanje (in mandat), ter na res široko paleto vseh tistih, ki so zavezani nevtralnosti, saj na istovrsten način služijo vsakršnemu in vsakokrat dodeljenemu političnemu »gospodarju«, pa naj bo ta iz vladajoče koalicije ali trenutne opozicije, vse v okviru razdelitve pristojnosti, ki jih predvsem v okviru delovnih teles zbora določajo pravila poslovnika, te male ustave vsakega parlamenta. Delo zlasti tega dokaj obsežnejšega segmenta služb, ki je nevezan na mandat, marveč naj bi jih zaznamovala predvsem njihova sposobnost opravljanja naloženih jim nalog, je res raznovrstno, pogostokrat pa razen nekaterih bolj redkih izjem v javnosti precej prezrto. Dokler seveda ni kaj narobe, pa četudi brez količkaj tehtne osnove glede resnosti obtožb. Se še kdo, recimo, spomni incidenta, ko naj bi sistemsko napako ob glasovanju o velevažnem dopolnilu zakona povzročil docela nepričakovan efekt »kozmičnih« padavin, ne pa, zgolj hipotetično, neposreden učinek tresočih poslanskih rok ob elektronski oddaji glasu? Službe se. In to še kako.
Sedaj, kar se tiče bolj poljudne predstavitve dela, nalog in delokroga vseh ključnih strokovnih služb parlamenta toplo priporočam na vpogled nedavno ob priliki slovenskega kulturnega praznika obelodanjen risoroman soimenjaka Z. Smiljanića, ki se nanaša prav na delo Državnega zbora, pa magari »zgolj« v obliki res lično izrisanih stripovskih pasic. Oprostite, tudi strip je del slovenske (vrhunske) družbene omike, in to ne glede na to, kaj so nam glede te podzvrsti (baje) inherentno pogrošnega šunda v mojih časih še dokaj neuspešno vbijali v glavo. Konec koncev, ali nimamo Slovenci celo dan obeležja, ki je izrecno posvečen prav tej res vsega spoštovanja vredni literarni panogi?[2] Tistim, ki za (resnejše) branje nimajo časa, strip pa jim je še vedno vnemar nebodigatreba, naj morda služi tale, malo drugačen slikovni poduk, tokrat v obliki precej bolj gibljivih slik, ki povprečnemu spremljevalcu vzame precej manj časa in pozornosti od (bolj analognega) prebiranja. Recimo.
Vseeno je kleč našega dela, kot sledi. Parlamentarne sluge skrbimo za to, da so vsi zakoni in vsi drugi pravni akti zbora in države sprejeti po postopku ob upoštevanju vseh tistih pogojev, ki jih predpisujejo ustava, zakon, predvsem pa poslovnik, ki se sprejema z (skorajda) ustavno večino. Skratka vseh pravil, ki jih venomer sprejemajo poslanci. Pripravljamo in zagovarjamo mnenja o široki paleti vsebinskih in postopkovnih vprašanj, ki naj bi izbranemu odposlanstvu ljudstva pomagali pri tem, da sprejmejo čim bolj kvalitetna pravila. Trudimo se, vsak na svojem poverjenem področju, da vsa ta nepopisna množica (temeljnih) predpisov, ki močno zaznamujejo vaš vsakdan, iz naše hiše pride čim boljša, predvsem pa, če se le da, čim bolj pravična.
A na koncu te mestoma nepregledne postopkovne verige je vedno odločilna roka vsakokratne večine poslancev, ki odloča, kaj je (tudi) z vidika politike kot temeljne umetnosti upravljanja ključnih družbenih interesov trenutno bolj »prav« in kaj ne. Konec koncev se morajo prav ti (ne)uspehi aktualne politike venomer meriti in soočiti najkasneje vsako četrto leto. Mi pa smo tu, da opravimo svoj posel, včasih s kakšnimi pomanjkljivostmi, pogosto pa docela brez. Mi smo tu za, ne namesto narodnih odposlancev, ki jih izvolite (in naslednjič pa morda tudi ne) zgolj vi in samo vi.
Mi jim za narodov blagor včasih nastavljamo tudi kako bolj trpko ogledalo, ki terja ponoven premislek. In jim na ta način resnično služimo. In s tem seveda tudi – vsem vam …
***
Za zaključek današnje bolj parlamentarično obarvane štorije pa si bom po stari šegi znova izposodil nekaj izbranih besed, tokrat izrečenih res nedavno tega, in sicer prav sredi tistih usodnih novembrskih dni pred tremi leti, ko je iz kozmične sfere deževalo, kar res ne bi smelo. In od kod drugje (morda) tudi.
Sledi nesramno izrabljen in docela neavtoriziran prepis zvočnega zapisa[3] javno predočene izjave iz ust Aljaža (Pengovsky) Bitenca, komentatorja politike in družbenega življenja vobče (et al.), kot jo je ta obelodanil komaj teden po že opisanem (ur)nebesnem incidentu:
»[Ljubi poslanci!] Karkoli že počnete v parlamentu, kakorkoli ga že morate [opravljati osnovno, a že z vidika osnov kulture dokaj nemarno obravnavano človeško potrebo], naredite si uslugo in se ne znašat nad strokovci. Ti zelo redko za[močijo] in kadar že kaj za[močijo], so prvi, ki to priznajo. Ne se na njih izgovarjat, ne se na njih znašat. Oni so v bistvu vaši »najboljš prjatli« in edini, ki jim boste lahko zaupal in na katere se boste lahko zanesl, ko vas bo kdo po krivem nasadil ali [pa vam po nemarnem na precej boleč način sprašil zadnjo plat]. Ne počet tega, če imate količkaj radi [svojo funkcijo]. Ne. Tega. Počet. Prosim.«[4]
Saj bi imel na to kakšno repliko, pa res ne najdem boljših besed ...
[1] Omnia mutantur, nihil interit bi se pridušal Ovid.
[2] Če iščete dodatne dokaze za to, pa se samo spomnite nepreglednih vrst čakajočih, ki so se konec lanskega novembra več tednov vile okoli stavbe Banke Slovenije, vse zaradi izdaje spominskih kovancev, posvečenih legendi slovenskega stripa in animacije, Mikiju Mustru. Ste mar do dan danes v prostem drobižu že zasledili kak eksemplar teh kovancev? Jaz ne.
[3] Pri čemer so pristojne službe z ustrezno redakcijo izraženega, a brez poseganja v vsebinsko integriteto izrečenega, poskrbele zgolj za to, da s tem sedaj javno obelodanjenim prepisom ne bi prišlo do še večjega javnega pohujšanja kot pa ob izvirni objavi pripadajočih zvočnih posnetkov.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
