Vsako leto se na obale južnoevropskih držav v upanju na boljše življenje odpravi na tisoče posameznikov. Sredozemskem morju se je na poteh prebežnikov pridružilo tudi Črno morje. Večini izmed njih ne uspe doseči evropskih obal, nekateri se na poti poškodujejo oziroma celo preminejo. Lansko leto je v Evropsko unijo vstopilo kar 107.000 prebežnikov. Letošnje številke so podobne. Evropska unija si sicer na formalni in retorični ravni na razne načine prizadeva izboljšati varstvo pravic prebežnikov, pri čemer večina njenih pozivov za razdelitev bremen med severnejšimi in južnoevropski državami naleteli na gluha ušesa voditelj držav članic. Evropsko sodišče za človekove pravice je v več zadnjih zadevah potrdilo, da t.i. dublinski sistem Evropske unije za obravnavo prošenj prebežnikov za mednarodno zaščito ne sledi več učinkovitem varstvu človekovih pravic, temveč mu v določenih pogledih celo nasprotuje. Sprejemni centri v južnoevropskih državah ne dosegajo minimalnih standardov človekovega dostojanstva in kršijo prepoved nečloveškega ravnanja, kar je Evropsko sodišče potrdilo v več zadevah, kot sta denimo Aden Ahmed v Malta (št. 55352/12, 23. julij 2013) in M.S.S. v Belgija in Grčija (št. 30696/09, 21. januar 2011). Tudi Sodišče Evropske unije ne odstopa od takšne prakse (C- 394/12, Shamso Abdullahi v Bundesasylamt, 10. december 2013).
Države članice so danes še vedno izključno odgovorne za obravnavo prošenj prosilcev za mednarodno zaščito. Zadnja leto so pokazala, da nadaljevanje obstoječih politik in praks ni več mogoče. Voditelji Evropske unije bi se morali že včeraj dogovoriti o uvedbi skupnih vseevropskih postopkov za obravnavanje prošenj prebežnikov za mednarodno zaščito. Čeprav takšni postopki morda sodijo v osrčje notranjih zadev držav članic, stiske prebežnikov in varovanje njihovih pravic zahtevajo, da se takšni postopki poenotijo. Žal je državna praksa drugačna. Kot izhaja iz zadnje raziskave Agencije Evropske unije o temeljnih pravicah, države namesto, da bi izboljšali pravice prebežnikov, predvsem kriminalizirajo njihov status in vzpostavljajo še strožji nadzor na zunanjih evropskih mejah. Še več, nekatere države prebežnike namesto v sprejemne centre nameščajo v priporih oziroma posebnih taboriščih za pridržanje.
V enaki luči je potrebno pospešiti predloge o razdelitvi bremen med vsemi državami članicami, seveda glede na njihovo velikost in število prebivalstva. Nekatere južnoevropske in vzhodnoevropske države že dandanes nosijo nesorazmerno breme. Pomagajo jim le redke severnoevropske oziroma razvitejše države, kot sta denimo Nemčija in Švedska, ki sta v zadnjih letih že sprejeli nekaj deset tisoč sirskih prebežnikov. A slednje države so kvečjemu le enooki kralj med slepci. Podobna rešitev bi bila tudi vzpostavitev vseevropskih centrov za sprejem prebežnikov in obravnava njihovih prošenj. Finančna sredstva potrebna za njihovo vzpostavitev se ne bi smela uporabljati kot izgovor zoper njihovo delovanje.
Enako pomembno je, da se evropske države zavežejo, da bodo izboljšale kolektivno reševanje prebežnikov na morju na način, da južnoevropske države ne bodo prepuščene same sebi pri nadzoru odprtega morja. Morsko zaprte oziroma polzaprte države, med njimi tudi Slovenija, morajo učinkovitejše pomagati najbolj pomoči potrebnim državam. Varovanje človekovega dostojanstva prebežnikov je ključnega pomena za njegovo uresničevanje in ohranjanje v evropskih družbah. Evropske države se premalo zavedajo, da se z vsako smrtjo na odprtem morju počasi in vztrajno krha tudi etično podstat evropskih družb.
Težave evropske migracijske politike se kažejo predvsem v tem, da večina evropskih držav ni naklonjena sprejemanju prebežnikov. Verjetno bi se podobno odzvala v Sloveniji, če bi morala sprejeti tri tisoč ali več, denimo sirijskih prebežnikov. V večini evropskih držav jih ne bi pričakali z odprtimi rokami. O večinsko odklonilnem odnosu evropskega prebivalstva do prebežnikov pričajo tudi izkušnje iz belgijskih in nizozemskih mest, kjer na lokalnih in državnih volitvah dosegajo odlične rezultate predvsem tiste politične stranke, ki nastopajo zoper permisivno priseljeniško politiko.
Enako zapleteno je odgovoriti na vprašanje kako doseči, da bi Evropska unija lahko učinkovito pomagala pri izboljšanju varovanja človekovih pravic, pravne države ter življenjskega standarda v državah iz katerih prihaja največje število prebežnikov. Težko si je namreč predstavljati, da bi države članice Evropske unije lahko, denimo ponudile oziroma zagotovile zatočišče za skoraj tri milijone sirijskih beguncev v Turčiji. Nekako se je potrebno dokopati do celovite in dolgoročne rešitve, tudi z sodelovanjem tretjih držav tako, da se evropski sosedski prostor dolgoročno stabilizira. Če bo prišlo do prenehanja državljanske vojne v Siriji in izboljšanja življenjskih razmer v nekaterih afriških držav, Evropska unija morda ne bo več tako privlačna za prebežnike. Odgovornost za uresničevanje pravic prebežnikov ni deljena samo znotraj Evropske unije, ampak tudi med državami članicami Evropske unije in tretjimi državami v evropskem sosedstvu.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah jasno določa negativne in pozitivne državne obveznosti pri ravnanju s prebežniki. Dovolj je bilo lepih in všečnih retoričnih zavez za uresničevanje pravic prebežnikov. Sedaj je čas, da države članice Evropske unije tudi z dejanji prebežnikom vrnejo njihovo človekovo dostojanstvo. Evropska unija in njene države članice se morajo dokončno sporazumeti, kako učinkovito rešiti enega izmed najbolj perečih problemov na področju varovanja temeljnim pravic v evropskem javnem prostoru. Človekovo dostojanstvo ne dopušča več manevrskega prostora in zanemarjanja pravic prebežnikov. Zatiskanje oči ni več le nesprejemljivo, ampak je dolgoročno škodljivo tudi za gospodarski in družbeni razvoj evropskih družb. Iskanje Evrope s človeškim obrazom se zato še vedno nadaljuje.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
