c S
Molk o pobojih v Katyńu kot nečloveško ravnanje
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
20.04.2012 Hudodelstva zoper človečnost v gozdu Katyń blizu Smolenska v današnji Rusiji sodijo med najbolj boleče dogodke poljske polpretekle zgodovine, ki še vedno zaznamujejo dušo poljskega naroda. Sovjetska armada je poboje izvrševala v maju in juniju 1940, potem ko je takšno odločitev 5. marca 1940 sprejel politbiro osrednjega odbora sovjetske komunistične partije. Izvensodno in sistematično je pokončala več kot dvaindvajset tisoč poljskih vojnih ujetnikov (častnikov, policistov) ter drugih civilistov. Rane še danes ostajajo odprte, saj sorodniki žrtev še vedno zaman iščejo grobove svojih ljubljenih.

V enem od korakov pri iskanju katarze je Evropsko sodišče za človekove pravice (Sodišče) v ponedeljek 16. aprila podalo zgodovinsko odločitev v zadevi Janowiec and drugi v. Rusija (št. 55508/07 in 29520/09). Odločitev je pomembna ne samo za poljsko družbo in sorodnike žrtev hudodelstev zoper človečnost v Katyńu, ampak za vse evropske družbe, ki še niso in ne želijo zapreti temnih poglavij hudodelstev zoper človečnost svoje polpretekle zgodovine.

Pritožniki so bili sorodniki dvanajstih žrtev hudodelstev zoper človečnost v Katyńu.  V pritožbi so uveljavljali neučinkovitost ruskega preiskovanja hudodelstev zoper človečnost v Katyńu, pri čemer so se sklicevali na 2. člen (pravica do življenja) in 3. člen (prepoved mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja) Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), saj je rusko sodišče 21. septembra 2004 ustavilo preiskavo pobojev v Katynu.  ESČP je najprej odločilo, da je Rusija kršila obveznost iz 38. člena EKČP, ki države pogodbenice obvezuje, da sodelujejo s Sodiščem, saj mu ni predložila sklepa o zavrnitvi predloga za preiskavo pobojev.

Sodišče je v zadevi Janowiec and drugi v. Rusija presodilo, da ruske oblasti niso storile ničesar, da bi pojasnile, kje so pobite žrtve medvojnih pobojev. (163. odstavek) Sodišče je v 163. odstavku zapisalo, da je 'obseg državne obveznosti na podlagi 3. člena bistveno širši od golega priznanja smrti. Kljub temu, da država ni pravno odgovorna za smrt ali izginotja, jo 3. člen zavezuje, da sorodnike umrlih ali izginulih obravnava sočutno in spoštljivo ter jim pomaga pri pridobivanju podatkov...'  Sodišče je nato storilo še korak dlje, ko je zapisalo, da 'lahko molk državnih organov ob stiski sorodnikov opredelimo kot nečloveško ravnanje…' ter 'da je Odbor Združenih narodov že večkrat ugotovil kršitev 7. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah zaradi psihološkega trpljenja družin, ki niso vedele, kako so umrli njihovi sorodniki in kje so pokopani.' (163. odstavek) Sodišče je zato menilo, da enake obveznosti izhajajo tudi iz 3. člena EKČP.

Sodišče je tudi ugotovilo, da so se sorodniki žrtev v komunističnem sistemu soočali s poleni, ki so jim jih pod noge metale sovjetske in ruske oblasti. Tudi po letu 1990 so bili pritožniki soočeni z uradnim zanikanjem in brezbrižnostjo ruskih državnih organov (164. odstavek). Še več, Sodišče je poudarilo, da sorodniki 'niso imeli dostopa do dokumentacije… sodne ugotovitve niso bile le protislovne in dvoumne, ampak tudi v nasprotju z zgodovinskimi dejstvi, ki so bila uradno potrjena na najvišji politični ravni… ruske oblasti niso pojasnile dogodkov povezanih s smrtjo njihovih sorodnikov ter niso nikoli resneje poskusile odkriti njihovih grobišč' (164. odstavek).

Sodišče je tudi potrdilo, da je 'zanikanje hudodelstev zoper človečnost ... v nasprotju s temeljnimi vrednotami EKČP in demokracije, kot sta pravičnost in mir, pri čemer enako velja tudi za izjave, ki upravičujejo vojna hudodelstva... S priznanjem, da so bili sorodniki pritožnikov zaporniki v sovjetskih taboriščih, ter ob istočasnem zatrjevanju, da njihova nadaljnja usoda ne more biti pojasnjena, so ruska sodišča zanikala resničnost izvensodnih pobojev, ki so bili izvedeni v Katyinskem gozdu in na drugih lokacijah množičnih pobojev.' (165. odstavek) Sodišče se je tako močno oddaljilo od stališča ruskih sodišč, ki ga je označilo kot 'v nasprotju s temeljnimi vrednotami Konvencije, saj je poglobilo trpljenje pritožnikov.' (165. odstavek) Ob koncu pa je Sodišče zaključilo, da so pritožniki 'nosili največje breme prizadevanj pri iskanju pobitih sorodnikov, pri čemer so ruske oblasti pokazale nespoštovanje do njihovega trpljenja' (166. odstavek).  Zato je po mnenju sedemčlanskega senata ravnanje ruskih oblasti preseglo 'minimalno raven resnosti in surovosti trpljenja, zaradi česar ga lahko označimo kot nečloveško ravnanje v smislu 3. člena EKČP.' (166. odstavek).

Odločitev ESČP je zgodovinska, ne samo za poljski odnos do medvojnih in povojnih pobojev, saj vzporednice med bivšimi totalitarnimi režimi ni težko potegniti. Odločitev je pomembna tudi za slovensko družbo in njeno filozofsko-etično podstat, saj nekaj tisoč Slovencev in drugih posameznikov še vedno ne ve, kje so pokopani njihovi sorodniki in kako so bili pokončani. Razen nekaterih pogumnih posameznikov, ki so pred leti začeli odkrivati množična medvojna in povojna grobišča, je bilo storjeno malo.   

Uveljavljanje kakršnekoli kazensko pravne odgovornosti za medvojne in povojne poboje  poljskega, slovenskega in drugega civilnega prebivalstva je danes morda prima facie utopično, vendar prav spoštovanje do mrtvih na vseh straneh in sorodnikov izvensodnih pobojev obvezuje, da raziščemo deželo mrtvih in vsaki kosti dodamo tudi ime in priimek. Si res želimo živeti v deželi, kjer še vedno v zaprtih rudniških jaških in jamah samevajo okostja deset tisočih žrtev izvensodnih povojnih pobojev? Zadeva Janowiec and drugi v. Rusija jasno sporoča, da Evropska konvencija o človekovih pravicah zavezuje države, da preiščejo kako in kje so bili pobite žrtve izvensodnih pobojev. Molk državnih organov o izvensodnih pobojih civilnega prebivalstva je nečloveško ravnanje, ki ga prepovedujejo temeljna načela moderne in demokratične družbe.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.