Pravo je umetnost, predvsem pa umetelnost pravičnega in dobrega. Če nič drugega, je to tista iztočnica, ki me je še kot popolnega laika v zame še precej bridkem prvem letniku »jusa« obvarovala tega, da se nisem raje prepisal na nek drug, recimo, precej lažji fakultativni izziv. Saj kar te na intimni ravni res izzove, te, če vseeno vztrajaš, tudi obrusi, okrepi, včasih morda celo oplemeniti. Preizkušnje so namreč niti, ki tkejo žlahtnost naše življenjske izkušnje. Brez njih težko postanemo tisto, kar nam je »zares« namenjeno. A pravo kot instrumentarij pravil dostojnega ravnanja »vobče« seveda ni docela imuno na bridke kaprice realnosti, zlasti seveda v izrednih razmerah, ko se dostojnost miru umakne brutalni sili neizprosnega vojnega konflikta, kar dandanes na našo žalost ni (več) popolnoma izključena možnost. Če kdaj, je pregovorna umetnost količkaj spodobne pravičnosti še toliko bolj na preizkušnji prav v časih, ko je uradna usmeritev celotnega državnega aparata prav v tem, da se sovraga, domačega ali tujega, z vsemi sredstvi onemogoči, izbriše, izniči. In tako se tudi razkorak med tem, kar je pravo in kar je (res) prav, venomer širi in poglobi, včasih celo do popolne neprepoznavnosti. V vojni namreč pravo kmalu postane še toliko bolj neobrzdano bojno sredstvo vladajočih politik, njegova prva žrtev pa je seveda pravica posameznika. No, razen, kot bomo videli, če si morda po igri usode doma z Dolenjskega (konca). No, vsaj tako nas uči naša zgodovinska (in pravna) izkušnja izpred malenkost več kot stotih let, kot bomo videli v nadaljevanju.
Današnjemu prebivalcu te naše prelepe dežele je praktično nedoumljivo, kaj pomeni to, da živiš, kaj šele količkaj dostojno preživiš v časih, ko vrsto let okoli tebe divja vojna vihra z vso svojo silovitostjo. In kaj se v takšnih časih dogaja s pravom nas lahko o tem pouči že precej bežen pregled orumenelih časopisnih listov, ki jih lahko vrsto let prebiramo še v digitalizirani obliki.[1] In če se za (še najbolj) reprezentativen primer vzame še tako obrobne novice, kot so bile te objavljene v novembrskih dneh drugega leta (prve) svetovne vojne, kaj kmalu vidimo, da kar je bilo svojčas normalno in razumno, v času vojske ni ne eno ne drugo. In tako se je med (res) preštevilnimi časopisnimi objavami o tej ali oni justifikaciji nesrečnih avstrijskih vojakov (tudi) slovenskih priimkov, naglo izvršeni »po prekem sodu« predvsem zaradi pretirane bojazljivosti pred sovražnikom ali celo dezerterstva, znašla tudi (docela) nova kvalifikacija vojnega zločina, in sicer ljubezni. Prav ste prebrali, leta 1915 so te po tedaj veljavnih pravilih najmanj za več mesecev vrgli v (bolj ko ne neogrevano) keho že zato, ker si se zaljubil v napačnega:
»Nemški dekleti in ruska ujetnika
21-letna Helena Kockert in 17-letna Karolina Wichmann sta se v Sprottauu seznanili z dvema ruskima vojnima ujetnikoma in se v nju zaljubili. Dekleti sta ujetnikoma pisali ljubezenska pisma, jima poslali svoji fotografiji in se z njima dogovarjali zaradi ženitve po sklepu miru. Zato je bila Helena Kockert obsojena na osem mesecev težke ječe, Karolina Wichmann pa na dva meseca.«[2]
Skratka, ko se je tedanjem ljubljanskemu županu dr. Ivanu Tavčarju v povesti V Zali zapisalo: »Ljubezen je nam vsem v pogubo, tako mladeniču, ki se zagleda v cvetoči obraz cvetočemu dekletu, tako ptici na zelenem vrhu, pojoči pesem ljubezni«, se mu kot juristu brž ko ne ni niti sanjalo, kaj bo naša bridka družbena stvarnost komajda dvajset let pozneje. Tudi drugače so bile slovenske novice, tako doma kot izven naših (tedanjih) meja, prepolne objav, kako je bil ta ali oni posameznik zaradi takšnih ali drugačnih zločinov proti državi obsojen ne samo na niti ne tako kratko zaporno kazen, marveč tudi na izgubo tistega, kar je človek tedanjega časa v mirnem času pogosto cenil še največ, in sicer zunanjih izkazov svoje časti.
V časih, ko so imeli akademski dosežki, podeljena odlikovanja in pridobljena izobrazba še (res) eminentno veljavo, je bila njihova izguba za prizadetega včasih največja možna sramota. Kar pa seveda ni ušlo niti piscem takratnih (vojnih) zakonov. V času, ki ga obravnavamo, niti ni bilo redko, da se te je za v mirnem času niti omembe vredne »prestopke«, včasih pa celo za preveč na glas izrečene misli, ne samo vrglo v zapor, marveč ti je oblastno odvzelo še vsa priznanja, za katera se je leta in leta prizadeval s svojim delom, za povrh. In da ne bo pomote, pred tem postopanjem ni bil varen praktično nihče, ne glede na svoj siceršnji družbeni status:
»Pred okrožnim sodiščem v Sarajevu se je vršila obravnava proti podpredsedniku srbskega upravnega in šolskega sveta Gligoriju Jeftanoviču in njegovemu sinu dr. Dušanu Jeftanoviču zaradi kaljenja javnega miru, [ki je] temeljila na raznih veleizdajskih in propagandističnih rečeh, ki so bile lani izkopane v Jeftanovičevem hlevu. Gligorije Jeftanovič je bil obsojen na eno leto ječe in na izgubo kompturskega križa Franc-Jožefovega reda, dr. Dušan Jeftanovič je bil obsojen na šest mesecev ječe in na izgubo doktorata.«[3]
»Dunajsko domobransko divizijsko sodišče je obsodilo župnika dr. K. Wetscherja, bivšega kateheta na nemški gimnaziji v Nikolsburgu na 4 mesece ječe in izgubo vseh akademičnih časti, [ker je] v cerkveni propovedi na abiturijente svoje gimnazije tako vehementno zastopal načelo o nadvladi cerkve nad državo, da je pri tem zagrešil – hud zločin razžaljenja Veličanstva.«[4]
Fascinantna je tudi obrazložitev zadnje navedene sodbe: »Sodišče je v razlogih obsodbe poudarjalo, da državna oblast nikakor ne more dopuščati, da bi se razvijale podobne ideje pred mladino, zlasti v tem času.« Ni kaj, očitno verbalni delikt nikakor ni bil izum zgolj nekega polpreteklega režima (ali njih več). Po drugi strani pa, ali smo mar dan danes res na čem boljšem, če te lahko še brez predhodne kazenske obsodbe pokoplje že ena ne preveč premišljena objava na tim. »družbenih« omrežjih? Ali pa, če te na taistih mrežah in forumih nekdo popolnoma po nemarnem in brez trohice kančka dokazov popolnoma umaže in oblati tvoje dobro ime (če pustimo seveda čast za trenutek ob strani), tebi pa preostane zgolj bitka za tvojo pravico pred počasnim sodiščem in bolj ko ne docela brezbrižnim sodnikom, včasih pa še pred neizprosnim očesom (medijske) javnosti za povrh? Pred sto leti so bile namreč te objave (zgolj) na papirju, ki sčasoma zbledi, digitalen madež pa s svetovnega spleta izgine izredno težko, če sploh.
In končno v tem delu, res zelo na kratko še o eni vzporednici z današnjim časom. Če ste v zadnjem letu količkaj pozorno prebirali novice, ste že večkrat zasledili, kako si raznorazni slovenski prenapeteži in pobalini (no, milo rečeno) na tem ali onem koncu Slovenije »privoščijo« resne, mestoma celo izredno življenjsko nevarne prestopke zoper infrastrukturo domačih železnic. No, tudi za ta (vojni) zločin so imele avstrijske oblasti dokaj učinkovito rešitev, recimo. Ko so namreč v tistem času nekje na Krasu (brž ko ne) nespametni pastirci položili par kamenčkov na železniške tračnice, zaradi česar je manjši vojni vlak potem iztiril, je v okoliško vas vkorakala soldateska, vse vaščane strumno postrojila in jim zabičala, da bodo tudi osebno odgovorni, če se njihov naraščaj takoj ne »zresni«. No, potem pa je moral še vsak prebivalec celotne občine, kjer se je zgodila ta nesreča, državnemu (vojnemu) fiskusu za ta prestopek pastircev plačati še 25 srebrnih kron (danes okoli 150 evrov kupne moči) »izrednega« davka na tovrstne nesreče. Ali je bilo to res pravično? Ne bi vedel. Ali je bilo to vseeno učinkovito? Takšnih pobalinskih pripetljajev v tem okolišu (in širše) nato ni bilo več. Bridke in stroge besede »starišev« so pač svojčas še naredile svoje. Morda pa zgolj grožnja z nasajenim bajonetom, kdo ve…
***
Ne pozabimo pa, da je imel slovenski živelj tistega časa na pregovorni grbi še druge, dosti bolj eksistencialne vsakodnevne skrbi in izzive. V drugem letu vojne je namreč že spričo pomorske blokade domačih pristanišč kaj kmalu pričelo zmanjkovati tudi že osnovnega živeža, denar pa je vsak dan vidno izgubljal na vrednosti. In tako je kronske srebrnike kaj kmalu zamenjala neka druga valuta, katere je bilo dosti manj v obtoku. Kot namreč lahko zelo plastično preberemo v odličnih dnevniških spominih dr. Frana Miličniškega,[5] spet pravnika, predvsem pa avtorja številnih slovenskih leposlovnih klasik, med njimi tudi vedno aktualnih Butalcev, se je resnična vrednost v vsakdanu že merila glede na dnevno razpoložljivost jajc, moke, predvsem pa vedno iskanega špeha in svinjske masti.[6] Nekako ne preseneča, da je temu sledilo tudi pravo, saj je prav v novembrskih dneh takratna oblast zapovedala, da se lahko meso uživa (če se ga sploh dobi) samo še največ trikrat na teden. Kršilci so bili najstrožje preganjani. Kako resna je bila situacija takrat s preskrbo mesa, priča že ta objava:
»Zopet ceno meso v Gorici.
Preteklo soboto smo imeli zopet nekaj cenega mesa. Prodajalo se je topot po 2.40 K[ton na] kg v mesnici pred magistratom. Mesa je bilo »žalibog« malo, ker granata je ubila samo eno kravo, a bilo je tem več občinstva, ki je želelo porabiti to krasno priliko. Redar je imel res delo, predno je uredil vse te ljudi, da se niso preveč pehali. Se razume, da ljudje komaj čakajo, da se povrne taka prilika. Je pač vojna, kaj hočemo.«[7]
Skratka, če ni bilo nekega natančnega italijanskega strelca, tudi mesa, vsaj po dostojni ceni, pač ni bilo, sploh na Goriškem. Je pa vsaj tiste precej manj izbirčne Ljubljančane razveselilo naslednje, bolj spodbudno javno obvestilo:
»Meso kuncev se bo dobivalo v Ljubljani, ko se ustanovi zavod za rejo teh drobnih uhljačev. Zavod bo pod Rožnikom in se bo osnoval s pomočjo državne podpore.«[8]
Vrstile so se tudi vesti o rekviziciji, recimo, vina v Istri, v Bosni pa je šla tamkajšnja deželna vlada še kak korak dlje, in so tam zasegli kar celotno letino – češpelj.[9] Pred vojno pa niso bile varne niti ponve in lonci, saj so bile z odredbo pristojnega ministra z dne 28. septembra zaseženi vsi predmeti iz bakra, medenine ali niklja. Oblastno je bila določena tudi cena za tako blago, obenem pa tudi najvišja cena za posodo iz pločevine in železa, ki je nadomestila odvzete predmete.
No, glede na vse povedano nekako ne preseneča, da se je (vojno-dobna) oblast lotila tudi vprašanja vse hujše draginje, predvsem pa seveda vse bolj nesramnega navijanja cen živeža. In tako je že v začetku avgusta sam presvetli cesar izdal ukaz, s katerim je prepovedal draženje tim. »neobhodno potrebnih reči«.[10] Skratka ne gre ravno za primer urejanja družbenih razmer z res jasnimi, konciznimi ter docela določnimi pravnimi normami, marveč z uporabo venomer »priljubljenih« pravnih standardov.
Po § 1 tega ukaza se tako kot »neobhodno potrebna reč« šteje vse blago, ki služi, da se zadosti vsem (osnovno) potrebnim življenjskim potrebam ljudi. V § 14(1) pa je določena tako kazenskopravna inkriminacija kot tudi zagrožena sankcija za njeno kršitev:
»Kdor zahteva, izrabljaje izredne razmere, povzročene z vojnim stanjem, za neobhodno potrebne reči očitno čezmerne cene, se kaznuje zaradi prestopka z zaporom od enega tedna do šest mescev. Poleg kazni na svobodi se lahko naloži denarna kazen do dvetisoč kron [sedaj 10.000 evrov].«
No, vsi, ki smo imeli pri svojem pravn(išk)em delu kadarkoli opravka s pravnimi standardi, vemo, da zna biti to zelo boleč posel. Razglabljanje v praksi, kaj je normodajalec s tem, ko je uporabil tak vnaprej nedoločen pravni pojem (res) mislil, namreč lahko s seboj prinese dokaj nepredvidljive, včasih tudi docela nepričakovane rezultate. No, pa smo končno prispeli še do naše zaključne dolenjske zgodbe. Nek kostanjeviški posestnik in vinar je namreč v tistem času v tamkajšnjem okolišu prodajal 250 litrov predragega vina (no, cvička), in sicer, kot da bi rekli namesto 2,5 evra na liter, za dober evro več. Kar je opazil tudi orožnik. Sledila je sodna odiseja, ki se je vrtela prav glede vprašanja, ali to vino (em, cviček) je ali pač ni »neobhodno potrebna reč« v smislu § 1 in 14 zadevnega cesarskega ukaza. No, na prvi stopnji je bil vinar uspešen, a druga stopnja v Novem mestu je bila diametralno nasprotnega mnenja, in ga je obsodila na denarno kazen 50 Kron (danes okoli 250 evrov), v obrazložitvi pa se še takole pridušala:
»Prvosodna oprostilna sodba temelji samo na nazoru, da vino ni neobhodno potrebna reč. Ta nazor je pomoten.
Sodno notorno je, da se na Dolenjskem prideluje vino skoro pri vsaki hiši in se rabi za navadno domačo pijačo. Vino tvori bistveni del hrane za delavce, ki sploh nočejo na delo priti, če ne dobe vina. Ker je tukajšnje ljudstvo prepričano o krepilni moči vina, ga je šteti med neobhodno potrebne reči.
Podani so v obtoženčevem ravnanju zakoniti znaki prestopka po § 14/1. ces. ukaza in je krivdorek posledično – utemeljen.«[11]
***
No, pod črto, pravo pride in gre, ni večno, sploh pa ne nespremenljivo, v času vojne pred njim ni varna ne ljubezen, hrana ali pač tvoj zadnji (pa čeprav kositrni) lonec.
A na Dolenjskem se po drugi strani še vojne in vojske ni treba bati. Ali pač?
[1] Ponovno iskrena hvala za zadnjih dvajset let, www.dlib.si.
[2] Glas Naroda, najstarejši list slovenskih delavcev v Ameriki, 10. 11. 1915, str. 2.
[3] Glas naroda, 10. 11. 1915, str. 5
[4] Na istem mestu.
[5] Fran Milčinski: Dnevnik 1914-1920, Slovenska matica, Ljubljana 2000. Priporočam v branje.
[6] Tako se je nek pisun v Slovenskem narodu ob tej priliki pridušal: »Čudno! Prašiče koljejo, pa ni dobiti ne špeha ne masti. Celo one masti ni dobiti, ki so jo napravili še od prašičev prejšnjih maksimalnih cen. Vojaški erar je pobral le določeno število prašičev, izvoza, kakor druga leta, ni, pa le vsega nedostaja. Kam neki to gre? Po nekaterih krajih je oblast zapovedala, da se mora z blagom na trg in kdor tega ni storil, so mu vse zaplenili. Tudi v Ljubljani bi se brezdvombno dobilo še masti. Le poiskati bi se je moralo, kajti nekaterim ljudem ne gre v glavo, zakaj bi v vojnem času z oderuštvom konzumentov ne smeli obogateti. Tukaj so jalovi vsi izgovori in »dokazi« in ne bode kazalo drugega, kakor seči po brezobzirnih sredstvih.« Narod, 10. 11. 1915, str. 4.
[7] Slovenec, 9. 11. 1915, str. 2.
[8] Amerikanski Slovenec, 9. 11. 1915, str. 3.
[9] Narod, 10. 11. 1915, str. 4.
[10] Cesarski ukaz z dne 7. avgusta 1915, s katerim se ukrepajo določila o preskrbovanju prebivalstva z neobhodno potrebnimi rečmi, drž. zak. št. 108/1915
[11] Slovenec, 10. 11. 1915, str. 5.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
